Jedro

Tožeča stranke je tožbeni zahtevek spremenila tako, da je izpolnitev zahtevala v korist pridobitelja terjatve, o tej spremembi sodišče prve stopnje ni odločilo, čeprav je bila objektivna sprememba tožbe podana s strani tožnika tako, kot je to potrebno po prevladujočem stališču sodne prakse.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se v delu, v katerem izpodbija sklep pod I. točko izreka, zavrže. II. V ostalem delu se pritožbi tožene stranke, pritožbi tožeče stranke pa v celoti ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom in sodbo odločilo, da se ne dovoli vstop v pravdo novemu tožniku (pomotoma navedeno dolžniku) P. d.o.o., namesto do sedaj tožeče stranke A.S. d. d.. S sodbo je razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 25. 11. 2011 v veljavi v prvem in tretjem odstavku izreka (I. točka izreka sodbe). Glede stroškov je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 863,33 EUR, v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka sodbe).

2. Tožena stranka se pritožuje tako zoper sklep kot zoper sodbo, zoper stroškovni del sodbe se pritožuje tudi tožeča stranka. Slednja v pritožbi navaja, da je v predmetnem postopku v celoti uspela, zato je upravičena do povrnitve pravdnih stroškov. Kljub temu je sodišče povrnitev pravdnih stroškov naložilo tožeči stranki, čeprav iz obrazložitve izhaja, da je do povrnitve pravdnih stroškov upravičena tožeča stranka. Predlaga, da Višje sodišče odločitev spremeni tako, da se povrnitev pravdnih stroškov naloži toženi stranki, podrejeno, da Višje sodišče sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Tožena stranka pritožbo vlaga zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zaradi kršitve materialnega prava. Navaja, da je izrek sklepa napačen, saj bi P. d.o.o. v pravdo vstopila namesto upnika (tožeče stranke) ne pa na strani dolžnika, v izreku je zapisano napačno. Odločitev sodišča (sodba) je materialnopravno zmotna, izrek in obrazložitev sodbe sta si v medsebojnem nasprotju, pravdni stroški so odmerjeni popolnoma napačno. Ker tožena stranka ni soglašala z vstopom P. d.o.o. namesto tožeče stranke, je slednja z vlogo res predlagala, naj se pravda konča med prvima strankama, vendar je s spremenjenim tožbenim zahtevkom predlagala tudi, da sodišče plačilo zahtevka in stroškov naloži v korist družbe P. d.o.o., sodišče o tem ni odločilo ničesar in se o predlagani spremembi zahtevka sploh ni izjasnilo, s tem je storilo bistveno kršitev določb postopka. Nadalje opozarja, da v izogib nesorazmernim stroškov toženec ni predlagal postavitve izvedenca grafologa, je pa večkrat (neuspešno) zahteval, da tožeča stranka predloži izvirnik listin, ki naj bi jih podpisal toženec. Podpisa, ki sta se nahajala na kopijah ponudbe in zavarovalne police sta sicer ustrezala podpisu toženca, vendar sodišče zanemari, da je toženec trdil, da listini ne obstajata, zato je zahteval, naj ju tožeča stranka predloži v originalu, ker je sumil, da se kopija listine razlikuje od izvirne listine. Sodišče je nepravilno odločilo, da tega ne bo zahtevalo, ker toženec ni predlagal grafologa, ki pa z obstojem listine nima zveze. Sodišče nadalje ugotovi, da je ugovor toženca v delu, ki se nanaša na obrestne obresti za čas od 4. 11. 2011 do 24. 11. 2011 utemeljen. Tega dejstva pa ne upošteva v izreku sodbe, podana je absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Napačno so odmerjeni tudi stroški postopka, sodišče naloži povračilo stroškov v znesku 863,33 EUR, čeprav v obrazložitvi sodbe ugotovi, da je toženec dolžan tožeči stranki povrniti le stroške v višini 46,00 EUR, ki ustrezajo plačilu sodne takse ter materialnih stroškov v znesku 10,00 EUR. Tožeča stranka je upravičena le do dejanskih materialnih stroškov, ki pa jih ni izkazala. Ponovno gre za nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe. Predlaga, da Višje sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovni postopek prvostopnemu sodišču. 4. Pritožba tožeče stranke je utemeljena v celoti, pritožba tožene stranke pa je delno utemeljena.

Glede pritožbe tožene stranke zoper sklep:

5. Tožena stranka v pritožbi zoper sklep sicer utemeljeno navaja, da je sodišče storilo očitno pisno napako, ko je odločilo, da se ne dovoli vstop v pravdo novemu dolžniku (namesto novemu tožniku), vendar je sodišče v tem delu (ko vstopa v pravdo ni dovolilo) sledilo toženi stranki, zato tožena stranka nima pravnega interesa za pritožbo zoper to odločitev in je bilo potrebno njeno pritožbo v delu, v katerem izpodbija navedeni sklep sodišča prve stopnje zavreči (nedovoljena pritožba, 343. in 346. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

Glede pritožb zoper sodbo:

6. Tožena stranka v pritožbi utemeljeno opozarja na več absolutno bistvenih kršitev določb postopka, ki jih je storilo sodišče prve stopnje. Utemeljeno tako opozarja, da je sodišče, kljub drugačnim navedbam v obrazložitvi, ko je navedlo, da je bilo potrebno sklep o izvršbi razveljaviti za obresti od vtoževane glavnice 325,24 EUR za čas od 4. 11. 2011 do 24. 11. 2011, v izreku odločilo, da sklep o izvršbi ostane v celoti v veljavi v prvem in tretjem odstavku izreka (absolutno bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP).

7. Nadaljnja absolutno bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je bila storjena v II. točki izreka sodbe, to je v stroškovnem delu, na kar utemeljeno opozarjata tako tožeča kot tožena stranka. V postopku je namreč uspela tožeča stranka, sodišče je v obrazložitvi to navedlo, v izreku pa je povračilo stroškov naložilo tožeči stranki. Nadalje iz izreka izhaja, da naj bi znesek pravdnih stroškov znašal 863,33 EUR, iz obrazložitve pa izhaja, da ta znesek znaša 46,00 EUR.

8. Nadalje tožena stranka v pritožbi utemeljeno opozarja, da je sicer tožeča stranka, po nasprotovanju tožene stranke subjektivni spremembi tožbe, predlagala, da se postopek nadaljuje in konča med prvotnima strankama (prvi odstavek 190. člena ZPP), da pa je tožbeni zahtevek spremenila tako, da je izpolnitev zahtevala v korist pridobitelja terjatve, to je P. d.o.o. (list. št. 52), o tej spremembi sodišče prve stopnje ni odločilo, čeprav je bila objektivna sprememba tožbe podana s strani tožnika tako, kot je to potrebno po prevladujočem stališču sodne prakse. Pri tem soglasje toženca za takšno spremembo ni potrebno (186. člen ZPP).

9. Zaradi storjenih bistvenih kršitev določb postopka je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj Višje sodišče kršitev določb postopka glede na njihovo naravo ne more samo odpraviti (354. člen ZPP).

10. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje odpravi bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kar bo lahko storilo že ob pisanju odločbe. Predhodno pa naj pri odločitvi upošteva objektivno spremembo tožbe in v ponovljenem postopku tožencu omogoči tudi dokazovanje trditve, da se kopija listine razlikuje od izvirne listine.

11. V skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP je odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržana za končno odločbo.