Jedro

Toženka je v izpodbijanem sklepu v zadostni meri obrazložila okoliščine konkretnega primera in navedla razloge za obstoj vseh zakonsko določenih pogojev (iz 1. in 2. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1) za izrek strožjega ukrepa - omejitve gibanja na območje in prostore Centra za tujce (drugi odstavek 84. člen ZMZ-1). Obrazložila je tako dejanske kot tudi pravne okoliščine, ki so v predmetni zadevi narekovale sprejeto odločitev. Toženka je po mnenju sodišča v obrazložitvi izpodbijanega sklepa tudi pravilno ugotovila in obrazložila razloge, zaradi katerih meni, da je v tožnikovemu primeru podana tudi znatna nevarnost, da bo pobegnil in samovoljno zapustil Republiko Slovenijo še pred koncem postopka odločanja o njegovi prošnji za mednarodno zaščito, če mu gibanje ne bo omejeno na prostore in območje Centra za tujce.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže. III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je bilo na podlagi prvega, drugega in tretjega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) v zadevi priznanja mednarodne zaščite tožniku, prosilcu za mednarodno zaščito, ki trdi, da je A.A., roj. ... 1990, državljan Alžirije, zaradi ugotavljanja istovetnosti in ugotavljanja določenih dejstev, na katerih temelji tožnikova prošnja za mednarodno zaščito, omejeno gibanje na prostore in območje Centra za tujce, Veliki Otok 44 Z, Postojna od ustne naznanitve pridržanja, 4. 4. 2018 od 11.20 ure, do prenehanja razlogov, vendar največ za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, če bodo razlogi še vedno obstajali. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik 4. 4. 2018 v Republiki Sloveniji zaprosil za mednarodno zaščito. Ob podaji prošnje pa svoje istovetnosti ni izkazal, saj ni predložil nobenega osebnega dokumenta s fotografijo. Po podaji prošnje za mednarodno zaščito je bil tožniku ustno na zapisnik izrečen ukrep omejitve gibanje na prostore in območje Centra za tujce v Postojni zaradi preverjanja njegove identitete in zaradi ugotavljanja določenih dejstev, na katerih temelji tožnikova prošnja za mednarodno zaščito. Iz policijske depeše in iz registracijskega lista z dne 27. 3. 2018 izhaja, da je tožnik zapustil izvorno državo Alžirijo 2. 8. 2017 in s potnim listom odšel v Turčijo, nato ilegalno v Bolgarijo, Srbijo, v Bosno in Hercegovino, nato na Hrvaško ter 27. 3. 2018 ilegalno prečkal državno mejo in prišel v Republiko Slovenijo, kjer ga je prijela slovenska policija. Matično državo Alžirijo je zapustil iz ekonomskih razlogov. Njegova ciljna država je Francija. Alžirijo je zapustil, ker si je želel izboljšati življenjski standard.

2. Ob podaji prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji 4. 4. 2018 je tožnik navedel, da je julija 2016 legalno z letalom odšel iz Alžirije v Turčijo, nato ilegalno v Bolgarijo, kjer ga je ujela policija in mu odvzela prstne odtise. Tu je želel zaprositi za mednarodno zaščito, a mu tega niso dovolili. V Bolgariji je delal tri mesece kot soboslikar. Iz Bolgarije je nato ilegalno odšel v Srbijo, nato pa v Bosno in Hercegovino. Tudi tu ga je ujela policija in mu odvzela prstne odtise. Ker ga je prijela policija, je tožnik tu zaprosil za mednarodno zaščito in dobil izkaznico prosilca, vendar ni počakal do odločitve o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in je Azilni dom zapustil ter samovoljno odšel na Hrvaško. Tu ni zaprosil za mednarodno zaščito, ker ga niso prijeli hrvaški policisti. Iz Hrvaške je prišel v Republiko Slovenijo. Mejo je prečkal ilegalno in hodil peš, dokler ga niso prijeli policisti. Zato je zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Njegova ciljna država pa je bila Francija. Potni list, osebno izkaznico in vozniško dovoljenje ima v Alžiriji, vendar jih ne more predložiti, ker je to zelo drago. Fotografijo potnega lista ima v telefonu in jo bo naknadno dostavil. Potni list je ob prihodu v Turčijo dal prijatelju, da ga je odnesel v Alžirijo, ker se je bal, da bi ga vrnili v Alžirijo. Iz Alžirije je odšel, ker ni imel službe in da bi si v Evropi ustvaril boljše življenje. V Alžiriji je od leta 2012 delal kot soboslikar. Fizično ni bil v Alžiriji nikoli napaden, ne išče ga ne vojska, ne policija in tudi ni bil ogrožen.

3. Toženka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa tudi navaja, da je tožnik izjave v postopku spreminjal, kar pojasni. Osebnih dokumentov nima in jih ne more priskrbeti. Namenjen je bil v Francijo. V Bosni in Hercegovini je zaprosil za mednarodno zaščito, ker so ga tu prijeli policisti. Na Hrvaškem ga ni prijela policija, zato ni zaprosil za mednarodno zaščito. Tudi sicer je tožnik menil, da Hrvaška ni dobra država zanj za podajo prošnje za mednarodno zaščito. Zakaj je v Sloveniji zaprosil za mednarodno zaščito, ni znal točno povedati. Če bi tu dobil službo in bi imel boljše življenje, bi ostal v Sloveniji. Toženka se sklicuje na prvi in drugi odstavek 84. člena ZMZ-1, ki ju navaja. Tožnik ni predložil dokumenta, iz katerega bi izhajala njegova istovetnost v skladu z 97. členom Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) v zvezi z četrtim odstavkom 34. člena ZMZ-1. Istovetnost tujca je ugotovljena, ko predloži organu eno od listin, ki jih določa ZTuj-2. 4. V konkretnem primeru se je toženki porajal očiten dvom v tožnikovo istovetnost in tudi glede ostalih tožnikovih navedb, saj je svoje izjave v postopku spreminjal, kar pojasni. Iz tožnikovih navedb nesporno izhaja, da Slovenija ni njegova ciljna država, iz česar toženka sklepa, da bo tožnik svojo pot nadaljeval do ciljne države, Francije. Tožnik je na poti prečkal več varnih držav, pa tu ni zaprosil za mednarodno zaščito, čeprav je to možnost imel (Bolgarija, Hrvaška). Potoval je proti svoji ciljni državi, Franciji. Iz navedenega izhaja, da bo tudi Slovenijo zapustil, da bi prišel v Francijo, kar kaže na tožnikovo begosumnost. Toženka dvomi v osebne podatke tožnika in tudi v njegove navedbe, da ima v Alžiriji potni list, osebno izkaznico in vozniško dovoljenje, pa jih ne more predložiti, ker je to zanj predrago. Dodaten dvom v tožnikovo identiteto se toženki poraja tudi zaradi tožnikovih navedb, da so mu v Bolgariji odvzeli prstne odtise, kar pa ni razvidno iz baze EURODAC. V Sloveniji je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito šele, ko ga je prijela policija. Ugotovitev istovetnosti je pomembna tudi zaradi ugotavljanja subjektivnih okoliščin tožnika, na katere se tožnik sklicuje pri utemeljevanju svoje prošnje za mednarodno zaščito. Pomembno pa je tudi zaradi ugotovitve dejanskega stanja glede tožnikove prošnje za mednarodno zaščito. Tožnik ima osebni razgovor 9. 4. 2018, na katerem bo toženka ugotavljala dejstva, pomembna za odločitev o tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito, ki jih v obrazložitvi izpodbijanega sklepa tudi konkretno navaja. Toženka je tožniku omejila gibanje na območje in prostore Centra za tujce podlagi 1. alineje in 2. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, ker je obstajal očiten dvom o tožnikovi istovetnosti oz. državljanstvu in da bi ugotovila določena dejstva, na katerih temelji tožnikova prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti in obstaja utemeljena nevarnost, da bi tožnik pobegnil. Glede na tožnikove izjave v zvezi s potjo in časom zapustitve Alžirije, ki jih je podal na PP in ob podaji prošnje za mednarodno zaščito v Sloveniji, toženka utemeljeno sklepa na namen tožnika, da zapusti Slovenijo in odide v svojo ciljno državo Francijo in s tem onemogoči dokončanje postopka odločanja o njegovo prošnji za mednarodno zaščito v Sloveniji. Ker varnostni razlogi v Azilnem domu, ki jih toženka v obrazložitvi izpodbijane odločbe obširno navaja in glede na predhodno navedene okoliščine, podane na strani tožnika, iz katerih izhaja utemeljena nevarnost, da bo tožnik pobegnil, odhoda tožnika iz Republike Slovenije ukrep omejitve gibanja na prostore Azilnega doma ne bi preprečil, je toženka izrekla tožniku ukrep omejitve gibanja na prostore Centra za tujce, kot to določa drugi odstavek 84. člena ZMZ-1. V primeru, da toženka tožniku ne bi omejila gibanja na prostore Azilnega doma, bi tožnik lahko, brez težav zapustil Azilni dom in s tem toženki onemogočil izvedbo postopka odločanja o njegovi prošnji za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, kar pa ni v skladu z namenom ZMZ-1. Toženka se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014. Po mnenju toženke so v konkretnem primeri podani utemeljeni razlogi za omejitev gibanja tožnika na podlagi 1. in 2. alineje prvega odstavka v zvezi z drugim odstavkom 84. člena ZMZ-2 na prostore in območje Centra za tujce. Omejitev gibanja pa traja do prenehanja razlogov, vendar največ 3 mesece z možnostjo podaljšanja še za 1 mesec, če bodo razlogi še obstajali.

5. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in jo s tožbo izpodbija zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in kršitve določb postopka (prvi odstavek 27. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Uvodoma na kratko povzema potek postopka izreka ukrepa pridržanja tožnika na prostore Centra za tujce na podlagi 1. in 2. alineje prvega odstavka ZMZ-1. Izpodbijani sklep pomeni kršitev 2. člena in 19. člena Ustave RS, kar pojasni. Ugotavljanje istovetnosti in ugotavljanje določenih dejstev, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, nista zakonska razloga za pridržanje, zato je bila 1. in 2. alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 napačno uporabljena. Obstajati mora očiten dvom v istovetnost prosilca, pri čemer zgolj zaradi ugotavljanja istovetnosti pridržanja ni mogoče odrediti. Toženka je pridržanje odredila na podlagi nezakonitih razlogov in je že zaradi tega izpodbijani sklep potrebno odpraviti. Tožnik je ves čas postopka konsistentno in verodostojno navajal svoje osebne podatke in da ima v Alžiriji osebne dokumente. Toženka bi morala tožnika tudi opozoriti, skladno z drugim odstavkom 21. člena ZMZ-1, da mora do konca osebnega razgovora (9. 4. 2018) predložiti vse razpoložljive dokaze. Tožnik je ves čas postopka navajal, da ima sliko potnega lista na telefonu, vendar je ni predložil, ker ga k temu toženka ni pozvala in ga tudi ni podučila o posledicah. Gre za tožnika, ki ima le osnovnošolsko izobrazbo. Zaradi skladnih izjav tožnika pa tudi ne obstoji očiten dvom v njegovo istovetnost, kot to trdi toženka. Tožnik pa ni spreminjal podatkov o svoji identiteti in je ves čas trdil, da je A.A., roj ... 1990 v Tiziouzu, Berber, državljan Alžirije. Dvomi toženke, da ima tožnik v Alžiriji resnično svoje osebne dokumenta, ki pa jih ne more predložiti, ker je to zanj predrago, pri čemer je za pot do Slovenije porabil 4000 EUR oz. 5000 EUR, je nekonkretiziran. Neupravičen je tudi dvom toženke, da so tožniku v Bolgariji odvzeli prstne odtise, ker ti niso bili vneseni v bazo EURODAC, kar pojasni. Vrnitve v izvorno državo si tožnik ni želel, ker ga tam čaka kazen, ker ni odslužil vojaškega roka. Sklicuje se na sodbo Ustavnega sodišča RS I Up 46/2010 z dne 25. 2. 2010, kar pojasni. Res ni Slovenija njegova ciljna država. Tožnik bi v Sloveniji ostal, če bi imel možnost in zaposlitev. Izrečen ukrep je tudi nesorazmeren in zanj ni podanih razlogov. Materialno pravo je bilo nepravilno uporabljeno, dejansko stanje je nepopolno ugotovljeno.

6. Tožnik ugovarja tudi kršitev določb postopka. Iz zapisnika z dne 6. 4. 2018 (pravilno iz zapisnika o ustni naznanitvi ukrepa z dne 4. 4. 2018) ne izhajajo razlogi za odvzem prostosti oz. dejstva, na katera toženka opira odvzem prostosti iz 1. in 2. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Toženka ne navede razlogov zaradi katerih meni, da obstoji očitni dvom v tožnikovo istovetnost. Ne navede tudi, katera dejstva, na katerih temelji tožnikova prošnja za mednarodno zaščito, želi toženka ugotavljati in zakaj je podana utemeljena nevarnost pobega tožnika. S tem je bila tožniku kršena pravica do hitre in natančne seznanitve z razlogi za odvzem prostosti (četrti odstavek 84. člena ZMZ-1). Materialno pravo ni bilo pravilno uporabljeno. Podana je absolutna bistvena kršitev določb postopka iz tretjega odstavka 27. člena ZUS-1 v zvezi s sedmo točko drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v zvezi s 33. členom ZMZ-1. Izpodbijanega sklepa ni možno preizkusiti, saj ni obrazložen v skladu s prvim odstavkom 214. člena ZUP. Kršena je pravica tožnika iz 22. člena in 25. člena Ustave RS. Kršena je pravica tožnika do izjave.

7. Tožnik ugovarja tudi navedbam toženke, da ni mogoče učinkovito izvesti milejšega ukrepa (omejitev gibanja na prostore Azilnega doma), kar pojasni. Izrečen ukrep dejansko pomeni odvzem prostosti prosilca za azil. Kršen je 19. člen Ustave RS. Niso podani pogoji za omejitev gibanja po 32. členu Ustave RS. Center za tujce je institucija zaprtega tipa z življenjskimi in bivalnimi pogoji, ki jih navaja. Gre za režim, podoben režimu v zaporu. Gre za enako obravnavanje, kot v primeru storitve kaznivega dejanja, pri čemer pa okoliščine niso enake. Kršen je 22. člen Ustave RS. Tožniku ni le omejeno gibanje, marveč mu je odvzeta prostost. Izrečen ukrep ni sorazmeren, kar pojasni.

8. Argumentacija toženke, zakaj je potrebno tožniku izreči strožji ukrep, je pavšalna in pomanjkljiva. Toženka svoje navedbe o varnosti v Azilnem domu podkrepi s statistiko, za katero pa ne predloži dokazil. Nezmožnost uporabe manj prisilnih ukrepov se mora nanašati na okoliščine v zvezi s prosilcem, ne pa v zvezi z okoliščinami, ki se nanašajo na Azilni dom. Pri tožniku ni podana znatna begosumnost, saj sam navaja, da bi ostal v Sloveniji, če bi imel možnost zaposlitve in preživetja. Tudi sklicevanje na drugo ciljno državo, ki ni Slovenija je za odločitev irelevantno. Glede svoje identitete pa je tožnik ves čas postopka navajal enake podatke. Sklicuje se na sodbo Upravnega sodišča RS I U 1582/2017 z dne 28. 7. 2017. Ne zdržijo presoje tudi sklicevanje toženke na Direktivo 2013/33/EU.

9. Hkrati s tožbo tožnik sodišču predlaga izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1. Sodišču predlaga, da naj zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi in do pravnomočne odločitve zadrži izvršitev izpodbijanega sklepa in tožeči stranki ukine ukrep omejitve gibanja tožnika na prostore in območje Centra za tujce. Izvrševanje izpodbijanega ukrepa bo tožniku prizadejalo nepopravljivo škodo. Tožnik se v Centru za tujce ne počuti dobro, ponoči ne spi in je ves čas pod stresom. Izrečen ukrep omejitve gibanja dejansko pomeni poseganje v tožnikovo osebno svobodo. Tožnik pa je že od 4. 4. 2018 brez osebne svobode. Dni brez osebne svobode tožniku ne bo mogel nihče nadomestiti. Ugovarja kršitev pravice do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave RS in iz 5. člena Evropske konvencije za človekove pravice. Vse navedeno pa za tožnika predstavlja nepopravljivo škodo samo po sebi. Sodišče mora zagotoviti učinkovito sodno varstvo po četrtem odstavku 15. člena Ustave RS in po prvem ter drugem odstavku 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah, kakor tudi po 18. členu Procesne direktive št. 2005/85/ES. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča RS Up 312/2015. 10. Kolikor bo tožnik s tožbo uspel, mora toženka na podlagi neposredne uporabe drugega odstavka 9. člena Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito - Recepcijska direktiva prenehati z izvajanjem ukrepa pridržanja tožnika v Centru za tujce v Postojni. Iz previdnosti sodišču predlaga, naj naj sodišče odredi toženki ravnanje v skladu s pravom EU. Tudi v primeru, če bi sodišče presodilo, ga je treba izrečen ukrep nadomestiti z milejšim, tožnik predlaga izdajo začasne odredbe, skladno so sodbo Upravnega sodišča RS I U 1289/2014. Enako velja tudi v primeru, če bo sodišče izpodbijani sklep odpravilo in zadevo vrnilo toženki v ponovno odločanje. Odprava sklepa namreč pomeni, da je izpodbijani sklep nezakonit in se mora nemudoma prenehati izvajati. Na podlagi navedenega tožnik sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi oz. podrejeno, da izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek. V vsakem primeru pa naj sodišče tožnikovemu predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi tako, da do pravnomočne odločitve o izpodbijanem sklepu zadrži izvrševanje izpodbijanega sklepa z dne 6. 4. 2018. 11. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri izpodbijani odločitvi in razlogih zanjo. V odgovoru na tožbo se še dodatno opredeljuje do posameznih tožbenih ugovorov, zlasti glede razlogov za očitni dvom o tožnikovi identiteti in glede pogojev bivanja v Azilnem domu ter v Centru za tujce. Navaja tudi razloge, zaradi katerih bivanja v Centru za tujce ni mogoče enačiti z bivanjem v priporu ali zaporu. Tožnik ni predložil nobenega osebnega dokumenta s fotografijo v skladu s 97. členom ZTuj-2. Toženka v času postopka sama ne more pridobiti ali preveriti podatkov o istovetnosti tožnika v zatrjevani izvorni državi glede na prvi odstavek 119. člena ZMZ-1. Toženka dodatno pojasnjuje razloge za dvom v tožnikove osebne podatke. Tožnik ima sorodnike v izvorni državi, ki bi mu lahko poslali osebne dokumente. Tožnik ima tudi fotografijo potnega lista v telefonu, katero se je zavezal dostaviti toženki, pa tega ni storil. Dodatno navaja sodbo Upravnega sodišča RS I U 621/2018-13 z dne 28. 3. 2018, kjer je šlo za enako dejansko stanje. Zavrne kršitve določb postopka glede izreka ustne naznanitve pridržanja na zapisnik z dne 4. 4. 2018. Dodatno navaja razloge za utemeljeno nevarnost, da bo tožnik pobegnil. Sodišču predlaga, da naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

12. Ker gre v zadevi za enostavno dejansko in pravno stanje je na podlagi 3. alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1 in sklepa sodišča z dne 21. 3. 2018 v zadevi odločala sodnica posameznica.

K točki I. izreka:

13. Tožba ni utemeljena.

14. Po presoji sodišča je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi, ki jih je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa v pravnem in dejanskem pogledu navedla toženka in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. ZUS-1). Glede tožbenih ugovorov dodaja:

15. V obravnavani zadevi je med strankama sporno, ali je toženka na podlagi 1. in 2. prvega odstavka in na podlagi drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 pravilno in zakonito tožniku izrekla ukrep omejitve gibanja na prostore in območje Centra za tujce v Postojni za časovno obdobje, navedeno v izreku izpodbijanega sklepa.

16. Sodišče je na podlagi 70. člena in 71. člena ZMZ-1 izvedlo glavno obravnavo in na njej 17. 4. 2018 vpogledalo v upravni spis toženke, v tožbo s prilogami, v odgovor na tožbo ter v skladu s šestim odstavkom 84. člena ZMZ-1 zaslišalo tožnika. Tožnik je na zaslišanju izpovedal, da je matično državo Alžirijo zapustil iz ekonomskih razlogov julija 2016. Namenjen je bil v Francijo, kjer ima sorodnike in prijatelje. Legalno je prišel najprej v Turčijo, kjer je pri tihotapcu plačal za pot v Bolgarijo 1000 EUR in pri njemu pustil potni list. V Bolgariji je na PP oddal prstne odtise. Tu je bival v Centru za tujce zaprtega tipa. V Bolgariji, kjer je bival 16 mesecev, pa mu niso dopustili vložiti prošnje za mednarodno zaščito, čeprav je to želel. Nato je odšel v Bosno, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito in tudi dobil izkaznico prosilca, ki pa jo je odvrgel. V Bosni ni želel ostati. Nato je preko Hrvaške ilegalno vstopil v Slovenijo, kjer so ga prijeli slovenski policisti. Sedaj se tožnikov potni list in osebna izkaznica nahajata v Alžiriji, sodišču pa je ne more dostaviti, ker je pošta DHL predraga. Priznava, da je na svoji poti navajal lažne osebne podatke, ker se je bal, da ga bodo vrnili v Alžirijo. Tako je v Bosni navedel lažno ime B.B. Fotografije potnega lista, ki jo je imel na mobilnem telefonu ni mogel doslej predložiti toženki, ker je pozabil svoje geslo za aplikacijo na svetovnem spletu. Skušal pa jo bo v najkrajšem možnem času dostaviti sodišču, saj je sedaj pridobil novo geslo. V Sloveniji je zaprosil za mednarodno zaščito, ker je ta v Evropski Uniji. Če mu bo Slovenija odobrila prošnjo za mednarodno zaščito, bo tukaj ostal. V Centru za tujce je zadovoljen z bivanjem, hrano in zdravniško oskrbo, lahko uporablja svoj mobilni telefon trikrat na teden po eno uro in lahko gleda televizijo, vendar pa ima zdravstvene težave, ker je zaprt in se ne more prosto gibati. Najbolj pa pogreša svobodo. Svetovalka za begunce je na glavni obravnavi vztrajala pri tožbenih razlogih in poudarila, da tožniku v postopku toženka ni predočila razlogov, zaradi katerih meni, da je begosumen, kakor tudi ne razlogov za izrek strožjega ukrepa omejitve gibanja. Tožnik ima zdravstvene težave zaradi odvzema osebne svobode in mu zaradi tega nastaja nenadomestljiva škoda. Tožnik ni begosumen. Izjavil je, da bo počakal do konca postopka, kar kaže na razloge za izrek blažjega ukrepa. Tožnik se tudi zavezuje v najkrajšem možnem času sodišču posredovati natisnjeno kopijo fotografije svojega potnega lista, ki jo ima na mobilnem telefonu in tudi po elektronski pošti, če mu bo to tehnično omogočeno. Svetovalka je na glavni obravnavi priglasila stroške postopka, stroškovnik pa bo posredovala sodišču po pošti. Sodišče je v postopku po elektronski pošti prejelo tudi kopijo fotografije turške vize z navedbo tožnikovega imena in priimka, s tožnikovo fotografijo v trajanju 30 dni od 25. 11. 2016 dalje.

17. Na podlagi prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, ki ureja omejitev gibanja, lahko pristojni organ prosilcu za mednarodno zaščito omeji gibanje z izrekom ukrepa obveznega zadrževanja na območju Azilnega doma, če ni mogoče po določbah ZMZ-1 zagotoviti doseganje ciljev po določbah tega zakona ob podanih zakonsko navedenih razlogov in sicer med drugim tudi, da se v primeru obstoja očitnega dvoma preveri ali ugotovi njegova istovetnost ali državljanstvo (1. alineja prvega odstavka), da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil (2. alineja prvega odstavka). Na podlagi drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 pa v primeru, če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka ali prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce. Sodišče je v predmetni zadevi presojalo ali iz ugotovljenega dejanskega stanja v obravnavani zadevi dejansko izhajajo razlogi iz 1. in 2. alineje prvega odstavka 84. člena in iz drugega odstavka 84 člena ZMZ-1. 18. Po presoji sodišča je toženka v izpodbijanem sklepu v zadostni meri obrazložila okoliščine konkretnega primera in navedla razloge za obstoj vseh zakonsko določenih pogojev (iz 1. in 2. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1) za izrek strožjega ukrepa - omejitve gibanja na območje in prostore Centra za tujce (drugi odstavek 84. člen ZMZ-1). Obrazložila je tako dejanske, kot tudi pravne okoliščine, ki so v predmetni zadevi narekovale sprejeto odločitev, da se tožniku omeji gibanje na prostore in območje Centra za tujce. Toženka je po mnenju sodišča v obrazložitvi izpodbijanega sklepa tudi pravilno ugotovila in obrazložila razloge, zaradi katerih meni, da je v tožnikovemu primeru podana tudi znatna nevarnost, da bo pobegnil in samovoljno zapustil Republiko Slovenijo še pred koncem postopka odločanja o njegovi prošnji za mednarodno zaščito, če mu gibanje ne bo omejeno na prostore in območje Centra za tujce.

19. Vrhovno sodišče RS je v sodbah I Up 15/2016 in I Up 26/2016 navedlo, da mora biti presoja nevarnosti pobega opravljena v vsakem posameznem primeru in to na podlagi zakonsko določenih objektivnih kriterijev. Opredelitev pojma „nevarnost pobega“ vsebuje 68. člen Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2). Okoliščine, ki kažejo na nevarnost pobega so zlasti: tujčeva pravnomočna obsodba za kazniva dejanja (3. alineja prvega odstavka 68. člena ZTuj-2), posedovanje tuje, ponarejene ali drugače spremenjene potne in druge listine (4. alineja prvega odstavka 68. člena ZTuj-2), navajanje lažnih podatkov oziroma nesodelovanje v postopku (5. alineja prvega odstavka 68. člena ZTuj-2). Pri tem pa mora biti v konkretnem primeru v skladu z 2 alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 podana „utemeljena nevarnost“, da bo prosilec pobegnil. 20. Tudi po presoji sodišča so v obravnavani zadevi na strani tožnika podane relevantne okoliščine iz 1. in 2. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Tudi po mnenju sodišča je v danem primeru podan očiten dvom v tožnikovo istovetnost. Tožnik je prečkal mejo s Hrvaško in prišel v Republiko Slovenijo brez osebnih dokumentov (potnega lista). V postopku je tožnik navajal različne osebne podatke, npr. različen kraj rojstva. Na glavni obravnavi je sam navedel, da je na svoji poti in pri podaji prošnje za mednarodno zaščito v Bosni in Hercegovini navajal lažne osebne podatke in sicer ime in priimek B.B. Pri podaji prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji je tožnik izjavil, da je potni list izročil prijatelju, ki ga je nesel v Alžirijo. Na glavni obravnavi pa je navedel, da ga je pustil pri tihotapcu v Turčiji. Tudi po presoji sodišča je utemeljen dvom toženke tako v tožnikovo istovetnost, kot tudi v verodostojnost drugih tožnikovih navedb. Tožnik je v postopku navajal različne časovne in druge podatke o svoji poti. Navajal je tudi različne zneske, ki jih je moral plačati za svojo pot. Tožnik je v postopku tudi navedel, da je v Bosni in Hercegovini podal prošnjo za mednarodno zaščito, ker so ga prijeli varnostni organi, v Republiki Hrvaški pa ni podal prošnje za mednarodno zaščito, ker ga tam niso prijeli varnostni organi. Kot svojo ciljno državo je tožnik ves čas postopku navajal Francijo, kjer živijo njegovi sorodniki (v Parizu), kar izhaja iz tožnikovih navedb pri podaji prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji z dne 4. 4. 2018 in tudi na glavni obravnavi 17. 4. 2018. Ves čas je državne meje prehajal brez osebnih dokumentov, na nezakonit način. Prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji je podal šele, ko so ga prejeli varnostni organi. Pri podaji prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji ni znal pojasniti razlogov, zakaj je tukaj zaprosil za mednarodno zaščito. Glede na predhodno navedeno tudi po mnenju sodišča obstaja očiten dvom tako o tožnikovi identiteti, kot tudi o verodostojnosti tožnikovih izjav (1. alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1).

21. V obravnavani zadevi pa je po presoji sodišča omejitev gibanja potrebna tudi, da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji tožnikova prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti in obstaja utemeljena nevarnost, da bo tožnik pobegnil (2. alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1). Za odločanje o tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito je potrebno ugotoviti resnično dejansko stanje, ki se ugotavlja na osebnem razgovoru. Tožnik je v postopku navajal različne podatke o datumu odhoda iz izvorne države, različne podatke o svoji poti, različne razloge za odhod iz matične države. Toženka je kot okoliščino, ki jo je prav tako potrebno ugotoviti tudi pravilno navedla tožnikovo navedbo pri podaji prošnje za mednarodno zaščito, da vlada krade ljudem. Ugotoviti je potrebno, kaj konkretno navedena okoliščina za tožnika pomeni. Poleg navedenega pa tudi po mnenju sodišča obstaja utemeljena nevarnost, da bo tožnik pobegnil. Nesporno iz vseh tožnikovih navajanj v postopku izhaja, da je njegova ciljna država Francija, kjer v Parizu bivajo njegovi sorodniki in kjer ima svoje prijatelje. Tožnik je brez osebnih dokumentov prečkal več držav, ki veljajo za varne države, pa tu ni zaprosil za mednarodno zaščito, kar kaže na verjeten tožnikov namen priti v ciljno državo, Francijo. Tožnik je v Bosni in Hercegovini podal prošnjo za mednarodno zaščito, ker so ga tu prijeli varnostni organi, kljub temu, da tu ni želel ostati, kot je sam navedel na glavni obravnavi. Samovoljno je to državo zapustil še pred koncem postopka odločanja o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in izkaznico prosilca zavrgel. Pri podaji prošnje za mednarodno zaščito je tožnik navedel, da je Bosno in Hercegovino zapustil, ker je želel priti v Francijo. V Republiki Hrvaški tožnik ni podal prošnje za mednarodni zaščito, ker ga tu niso prijeli varnostni organi. V Republiki Sloveniji pa je tudi po mnenju sodišča tožnik zaprosil za mednarodno zaščito zato, ker so ga prijeli varnostni organi. Dosedanja tožnikova ravnanja v predmetnem postopku tudi po mnenju sodišča opravičujejo resen dvom sodišča v resničnost tožnikove izjave, dane na glavni obravnavi 17. 4. 2018, da bi v Azilnem domu v Ljubljani prostovoljno počakal na odločitev o njegovi prošnji za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Tožnik tudi po presoji sodišča nima interesa za končanje tega postopka, čeprav je na glavni obravnavi 17. 4. 2018 zatrjeval, da bo počakal na odločitev v Republiki Sloveniji (enako tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi I Up 337/2015 z dne 13. 1. 2016, točka 10). Tudi po presoji sodišča so pri tožniku podane takšne okoliščine, ki kažejo na nevarnost pobega in sicer navajanje lažnih podatkov in tožnikovo nesodelovanje v postopku.

22. Kot je to pravilno navedla že toženka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa v primeru, da toženka tožniku ne bi tožniku omejila gibanja na prostore in območje Centra za tujce, bi tožnik lahko samovoljno zapustil Republiko Slovenijo in s tem toženki onemogočil izvedbo odločanja o njegovi prošnji za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, kar tudi po presoji sodišča ni v skladu z namenom ZMZ-1 (prvi odstavek 84. člena ZMZ-1). Vse predhodno navedene okoliščine (točki 20 in 21 obrazložitve te sodbe) v povezavi s sistemom varovanja v Azilnem domu, pa tudi po presoji sodišča kažejo na to, da je pravilna ugotovitev toženke, da milejšega ukrepa zadrževanja na prostore in območje Azilnega doma v tožnikovem primeru ne bi bilo mogoče učinkovito izvršiti, kar pomeni, da cilj v zagotovitvi izvedbe postopka odločanja o tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, ne bi bil dosežen. Pri tem pa je po presoji sodišča toženka pravilno upoštevala osebne okoliščine na strani tožnika in ne varnostni sistem Azilnega doma, kot to napačno ugovarja tožnik.

23. Po mnenju sodišča v obravnavanem primeru tudi ni bilo kršeno načelo sorazmernosti, kot je to ugovarjal tožnik v tožbi. Prekomeren poseg v tožnikovo svobodo po presoji sodišča ni razviden iz tožnikovih izpovedb na glavni obravnavi 17. 4. 2018, saj se tožnikov opis razmer v Centru za tujce sklada z opisom razmer, kot ga vsebuje Pravilnik o bivanju v Centru za tujce. Z vidika izrečenega ukrepa je sicer res pomembno, kakšne so konkretne okoliščine izvajanja navedenega ukrepa in skladnosti ravnanja organov Republike Slovenije z zahtevami Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito - Recepcijske direktive, kot to ugovarja tožnik, vendar pa to ni predmet tega upravnega spora, saj je ukrep omejitve gibanja na Center za tujce predviden z zakonom (določba drugega odstavka 84. člena ZMZ-1). Tožnik pa ne navaja, da bi zanj v Centru za tujce veljal drugačen režim, kot za ostale subjekte.

24. Sodišče pa tudi pripominja, da je načelo sorazmernosti upošteval že zakonodajalec sam. V prvem odstavku 84. člena ZMZ-1 je predviden milejši ukrep (rangiranje izhaja iz obrazložitve 84. člena ZMZ-1 iz Poročevalca Državnega zbora RS) – ukrep obveznega zadrževanja na območje Azilnega doma (tudi za primere zakonskih dejanskih stanov, ki izhajajo iz besedila 2. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1). V drugem odstavku 84. člena ZMZ-1 pa je predpisan strožji ukrep pridržanja – ukrep omejitve gibanja na območje in prostore Centra za tujce. Rangiranje ukrepov na milejšega in strožjega pomeni po mnenju sodišča že predhodno opisana zakonska izvedba uresničitve načela sorazmernosti. Vrhovno sodišče RS je v sodbi I Up 142/2016 odločilo, da presoje sorazmernosti ukrepa omejitve gibanja ni mogoče opraviti izključno na podlagi splošnih okoliščin v zvezi z možnostmi izvajanja ukrepov na strani tožene stranke, vendar je s temi operativnimi razlogi mogoče in dopustno utemeljiti izrečen ukrep omejitve gibanja ob ugotovljenih subjektivnih okoliščinah na strani tožnika. V obravnavanem primeru pa so na strani tožnika podane takšne okoliščine (navedene v 20. in 21. točki obrazložitve te sodbe), ki narekujejo izrek strožjega ukrepa, torej omejitve gibanja na prostore Centra za tujce. Sodišče je v obravnavani zadevi že obrazložilo, da je pri tožniku zaradi njegovih dosedanjih ravnanj in izjav, danih v postopku mogoče utemeljeno sklepati, da tožnik ne bo prostovoljno počakal na odločitev o njegovi prošnji za mednarodno zaščito (okoliščine navedene v 20 in 21 točki obrazložitve te sodbe). Tudi po presoji sodišča so v konkretnem primeru podani utemeljeni razlogi za omejitev gibanja tožnika na prostore in območje Centra za tujce, saj je le tako možno zagotoviti, da bo tožnik dejansko ostal na območju Republike Slovenije, dokler ne bo pristojni organ odločil o njegovi prošnji za mednarodno zaščito.

25. Razlogi iz 1. in 2. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 izhajajo iz zapisnika o ustno izrečenem ukrepu z dne 4. 4. 2018, pri čemer je tožnik izrecno navedel, da ni potrebno, da bi mu toženka podrobneje pojasnila razloge za omejitev gibanja in podala dodatno razlago pravne podlage za omejitev gibanja. Konkretni relevantni razlogi so navedeni in obrazloženi z navedbo okoliščin konkretnega primera tudi v obrazložitvi izpodbijanega sklepa. Na glavni obravnavi pa je tožnik tudi navedel, da ga je uradna oseba pri ustnem izreku ukrepa seznanila z razlogi njegove begosumnosti. V izreku izpodbijanega sklepa sta navedena razloga iz 1. in 2. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 in v obrazložitvi tudi obrazložena z navedbo okoliščin konkretnega primera. Že slednja pa narekujeta izrek strožjega ukrepa, to je omejitve gibanja na prostore in območje Centra za tujce. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa tudi nesporno izhaja navedba, da je bil tožniku po podaji prošnje za mednarodno zaščito ustno na zapisnik izrečen ukrep omejitve gibanje na prostore Centra za tujce v Postojni, ker je obstajal očiten dvom o tožnikovi identiteti in je bilo potrebno, da se preveri in ugotovi tožnikova identiteta oz. državljanstvo, kakor tudi, da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji tožnikova prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstoja znatna nevarnost, da bo tožnik pobegnil, kar pa so razlogi, navedeni v 1. in 2. alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Očitana kršitev postopka tako po mnenju sodišča ni podana.

26. Neutemeljen pa je tudi tožbeni ugovor, da toženka tožnika ni opozorila, skladno z drugim odstavkom 21. člena ZMZ-1, da mora do konca osebnega razgovora (9. 4. 2018) predložiti vse razpoložljive dokaze. Tožnik v tožbi ugovarja, da je ves čas postopka navajal, da ima sliko potnega lista na telefonu, vendar je ni predložil, ker ga k temu toženka ni pozvala. Ugovor je neutemeljen, saj iz zapisnika o podaji tožnikove prošnje za mednarodno zaščito z dne 4. 4. 2018 na strani 8 nesporno izhaja, da je bil tožnik opozorjen, da mora toženki predložiti vsa razpoložljiva dokazila in osebne dokumente do datuma tožnikovega osebnega razgovora 9. 4. 2018. 27. Po povedanem so v obravnavani zadevi po presoji sodišča izpolnjeni zakonsko predpisani pogoj: obstoj očitnega dvoma o tožnikovi identiteti - 1. alineja prvega odstavka 84. člena (točka 20 obrazložitve te sodbe). Tudi v primeru očitnega dvoma o tožnikovi identiteti se je že ustalila upravno-sodna praksa, iz katere izhaja, da za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca ne zadostuje zgolj ugotovitev, da je v Republiko Slovenijo prišel brez dokumentov, ampak mora obstajati očitni dvom v verodostojnost identitete, ki jo prosilec zatrjuje (sodba Vrhovnega sodišča RS I Up 176/2013). Kumulativno z izpolnjenim predhodno navedenim pogojem pa sta po presoji sodišča izpolnjena tudi oba zakonsko predpisana pogoja iz 2. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 za izrek ukrepa omejitve gibanja na prostore in območje Centra za tujce (da se ugotovijo dejstva, na katerih temelji tožnikova prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti in obstaja utemeljena nevarnost, da bo tožnik pobegnil (okoliščine, so navedene v točki 21 obrazložitve te sodbe).

28. Neutemeljen je tudi tožbeni očitek, da izpodbijani sklep ne vsebuje vseh zakonsko predpisanih elementov iz 214. člena ZUP in ga ni možno preizkusiti. Po presoji sodišča ima izpodbijani sklep vse zakonsko predpisane sestavine, kot jih določa 214. ZUP. V obrazložitvi so navedeni zahtevki tožnika in njegove navedbe o dejstvih, navedeno je ugotovljeno dejansko stanje in dokazi, na katerih je oprta odločitev upravnega organa, obširno so navedeni razlogi za odločitev in za presojo posameznih dokazov, navedeno je relevantno materialno pravo, na katerem sloni odločitev ter razlogi zanjo. Izpodbijani sklep je po presoji sodišča tudi možno preizkusiti. Upravni organ je svojo odločitev obsežno obrazložil, za odločitev navedel tudi pravilne razloge in pravilno pravno podlago. Tožnikova pravica do pravnega sredstva v danem primeru po mnenju sodišča ni bila kršena. Neutemeljen pa je tudi tožbeni očitek, da tožnik ni imel možnosti, da se v postopku izjavi o relevantnih dejstvih in dokazih, kar izhaja iz vsebine policijske depeše z dne 27. 3. 2018, iz registracijskega lista z dne 27. 3. 2018, iz zapisnika o ustno izrečenem ukrepu z dne 4. 4. 2018 in tudi iz vsebine tožnikove prošnje za mednarodno zaščito z dne 4. 4. 2018. Posamezne tožnikove izjave v postopku so tudi povzete v obrazložitvi izpodbijanega sklepa. Do njih se je toženka po mnenju sodišča tudi pravilno opredelila. Tožnik je imel v postopku prevajalca, ki ga je razumel. Iz listin upravnega spisa pa tudi ne izhaja, da prevajanja tožnik ne bi razumel. Tožnik na prevajanje pri podaji prošnje za mednarodno zaščito 4. 4. 2018 ni imel pripomb, na PP je imel tožnik tudi prevajalca, ki ga je razumel, kar je tudi potrdil na glavni obravnav 17. 4. 2018. Po mnenju sodišča je imel tožnik v postopku vse možnosti, da se izjavi.

29. Po povedanem je po presoji sodišča v predmetni zadevi dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, ni podanih očitanih kršitev določb postopka, materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno, prav tako ni podanih očitanih kršitev ustavnih pravic, sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Izpodbijani sklep je pravilen in zakonit, zato je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

K točki II. izreka:

30. Tožnik je v tožbi predlagal tudi izdajo začasne odredbe po drugem odstavkom 32. člena ZUS-1. Sodišču je predlagal, da do pravnomočne odločitve o izpodbijanem sklepu zadrži izvajanje izpodbijanega sklepa.

31. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev upravnega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče v skladu z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Predlogu za izdajo začasne odredbe se lahko ugodi le ob kumulativno izpolnjenih zakonsko določenih pogojev iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1. 32. Na podlagi 71. člena ZMZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 73. členom ZUS-1 pritožba zoper sodbo ni dovoljena. Navedeno pomeni, da je sodišče z izdajo te sodbe (točka I. izreka) pravnomočno odločilo o zadevi, zaradi česar tožnik nima več izkazanega pravnega interesa za zahtevo za izdajo začasne odredbe, ki je časovno vezana na čas do pravnomočne sodne odločbe. Glede na navedeno, je sodišče ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe s sklepom zavrglo.

K točki II. izreka:

33. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.