Jedro

Toženka je v dokaznem postopku dokazala nasilje tožnika nad partnerko dne 15. 2. 2024 in tudi več let pred tem, kot tudi, da je bil dne 15. 2. 2024 na delovnem mestu pod vplivom alkohola. Sodišče prve stopnje sicer ni ugotavljalo, ali je tožnik z očitanim nasilnim ravnanjem nad svojo partnerko izpolnil tudi zakonske znake kaznivega dejanja, vendar to ni bilo potrebno, saj je ugotovilo, da gre za hujšo naklepno kršitev po 2. točki prvega odstavka 110. člena ZDR-1, kar zadostuje za presojo zakonitosti izredne odpovedi.

Ustaljeno stališče sodne prakse je, da opravljanje dela pod vplivom alkohola predstavlja hujšo kršitev pravic in obveznosti iz delovnega razmerja, zaradi katere lahko delodajalec poda izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, če je zaradi te kršitve zaupanje porušeno do te mere, da delovnega razmerja ni več mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Toženka je dokazala, da je tako zaradi tožnikovega nasilnega ravnanja do izvenzakonske partnerke kot alkoholiziranosti na delovnem mestu izpolnjen tudi pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1,

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev izredne odpovedi, reintegracijo in reparacijo in odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka.

2.Zoper sodbo se pritožuje tožnik. Meni, da toženka kot delodajalec ni zadostila svojemu dokaznemu bremenu, saj ni dokazala obstoja utemeljenega odpovednega razloga. Sodišče tudi ni ugotovilo, da bi v zasebnem življenju izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja nasilja v družini. Zanika očitke o nasilju nad partnerko in alkoholiziranosti na delovnem mestu. Toženka je očitke izkazovala le s posrednimi dokazi. Dokazno je bilo le, da je A. A. dne 15. 2. 2024 podala prijavo policiji, ni pa izkazano, da ni šlo za zlorabo pravic. Kot je pojasnil, sta namreč s partnerko takrat imela težave in sta se veliko prepirala, zato je bila prijava le posledica maščevanja. Priče niso potrdile, da je do nasilja res prišlo. Priča B. B. je povedal, da A. A. niti ni izpovedala o kakršnem koli nasilju, ampak le, da sta se s tožnikom sprla. Povedal je tudi, da obstaja verjetnost, da je bila A. A. pod vplivom alkohola, slednja pa je potrdila, da je pred vožnjo popila dva kozarca alkoholne pijače, česar sodišče ni ustrezno ovrednotilo. Sodišče neutemeljeno ni verjelo tožniku, poleg tega je napačno povzelo njegovo izpoved. Ni rekel, da je bil avtomobil zaklenjen ali da je partnerka močno vinjena. Partnerka je potrdila njegove navedbe o pitju alkohola. Tudi ne drži, da ni mogel videti, ko je klicala policijo, saj jo je videl skozi okno v atrijskem delu. Prav tako je iz fotografij jasno razvidno, da je bil senčnik v bližini steklenih vrat, tako da je lahko prišlo do poškodbe stekla, ko se je spotaknil. Fotografije tudi ne dokazujejo, da je bila partnerka poškodovana. Lise so lahko posledica različnih dejavnikov. Priči B. B. in C. C. sta vzbudili resen dvom v resničnost odpovednih razlogov. Prav tako ni dokazano, da bi bil tožnik na delovnem mestu pod vplivom alkohola, tudi sicer pa takšna okoliščina ne predstavlja razloga za podajo izredne odpovedi. Predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se ugodi tožbenemu zahtevku oziroma da se sodba razveljavi in zadeva vrne v nov postopek. Priglaša stroške pritožbe.

3.Toženka nasprotuje pritožbi in predlaga njeno zavrnitev.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov ter pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. O odločilnih dejstvih je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Sprejelo je materialnopravno pravilno odločitev in jo ustrezno utemeljilo z jasnimi razlogi, v okviru katerih se je opredelilo do vseh bistvenih navedb strank, med razlogi pa ni nasprotij, zato se sodbo da preizkusiti in ni podana smiselno očitana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

6.Tožnik je dne 8. 3. 2025 prejel izredno odpoved, v kateri mu toženka očita nasilje nad zunajzakonsko partnerko od 30. 12. 2019 do 15. 2. 2024 in dne 15. 2. 2024, ter da je bil dne 15. 2. 2024 na delovnem mestu pri opravljanju dela pod vplivom alkohola (kršitev po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1). Toženka je v dokaznem postopku dokazala nasilje tožnika nad partnerko dne 15. 2. 2024 in tudi več let pred tem, kot tudi, da je bil dne 15. 2. 2024 na delovnem mestu pod vplivom alkohola. Sodišče prve stopnje sicer ni ugotavljalo, ali je tožnik z očitanim nasilnim ravnanjem nad svojo partnerko izpolnil tudi zakonske znake kaznivega dejanja, vendar to ni bilo potrebno, saj je ugotovilo, da gre za hujšo naklepno kršitev po 2. točki prvega odstavka 110. člena ZDR-1, kar zadostuje za presojo zakonitosti izredne odpovedi.

7.Pritožba neutemeljeno nasprotuje prepričljivi dokazni oceni sodišča prve stopnje in iz konteksta povzema del izpovedi prič B. B. in C. C. Priča B. B. je zaslišan sicer povedal, da ko sta dne 15. 2. 2024 s partnerjem prišla na dom tožnika in A. A., slednja ni takoj povedala, kaj se je zgodilo, ampak je govorila le o prepiru, vendar je bila vidno prestrašena in objokana ter je preverjala, kje je tožnik. Ko je tožnik zapustil stanovanje, pa je povedala, kaj se je zgodilo. Tudi C. C. je povedal, da je bila A. A. zelo prestrašena in je ponavljala, ali je tožnik kje v bližini in naj ga ne spustita v stanovanje. Dokler je bil tožnik tam, ni hotela veliko povedati, potem pa je povedala, kaj se je dogajalo. Navedeni izpovedi ne potrjujeta, da tožnik tega dne ni bil nasilen do A. A. Če bi si slednja vse izmislila, ne bi bila prestrašena in objokana. Poleg tega je policija v garaži našla šop las A. A., kar potrjuje njeno prijavo, da jo je tožnik za lase povlekel iz avta. Tudi fotografije A. A., ki jih je posnela policija tega dne, potujejo njeno prijavo o udarcih, saj so razvidne lise na njenem obrazu in praske po roki. Priči B. B. in C. C. se zaslišana sicer nista spomnila, ali je bila A. A. poškodovana, vendar fotografije posnete tega dne slednje dokazujejo, poleg tega je D. D., ki je prav tako 15. 2. 2024 prišel na kraj prijave, zaslišan povedal, da so ob njegovem prihodu bile vidne modrice na A. A. Prav tako je bilo razbito steklo na vratih, ker je tožnik na silo želel vstopiti v stanovanje, kamor se je zaklenila A. A., kar prav tako potrjuje njene navedbe iz prijave. Zaslišana A. A., ki je še vedno v zvezi s tožnikom, sicer ni želela izpovedati o dogajanju dne 15. 2. 2024, vendar tudi ni zanikala resničnosti prijave. Pritožbeno sodišče se tako strinja z ugotovijo sodišča prve stopnje, da pri prijavi ni šlo le za maščevanje, ampak je A. A. policijo poklicala, ker jo je tožnik dne 15. 2. 2024, ko sta se vrnila s E., za lase povlekel iz avtomobila, jo udaril v lice in nos ter na silo poskušal vstopiti v stanovanje, ko mu je pobegnila in se zaklenila v stanovanje, tako da je razbil steklo na vratih.

8.Sodišče prve stopnje je pojasnilo, zakaj ni sledilo tožnikovi izpovedi. Pri tem je sicer res napačno zaključilo, da je tožnik izpovedal, da je parkiral vozilo partnerke, nato pa da je bilo vozilo zaklenjeno. Iz tožnikove izpovedi izhaja, da je povedal, da je bilo zaklenjeno njegovo vozilo, ne vozilo A. A., vendar to ne vpliva na pravilni dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da je toženka dokazala, da je tožnik dne 15. 2. 2024 bil nasilen do A. A. Zaključki sodišča prve stopnje, da je izpoved tožnika neprepričljiva, ne temeljijo le na izjavi o zaklenjenem vozilu. Sodišče prve stopnje je izpostavilo, da je tožnik dne 15. 2. 2024 dovolil A. A., da je vozila s E., in se je napotil v stanovanje, nato pa naj bi se vrnil in želel parkirati vozilo, ker naj bi bila vinjena. Če bi bilo to res, ni logično, da je tožnik dovolil, da je A. A. vozila s E. domov. Tožnik je nadalje v postopku zagovora pri delodajalcu navajal, da je steklo na zunanjih vratih v atriju razbil z roko, pred sodiščem prve stopnje pa je spremenil svojo izjavo in navedel, da naj bi se spotaknil ob podstavek senčnika in zadel v steklo s kolenom. Ob vsem navedenem je nepomembno, ali je lahko videl, da A. A. kliče policijo. Glede na njegova različna pojasnila, kako je razbil steklo, je sodišče prve stopnje pravilno izpostavilo, da je podstavek preveč oddaljen od okna, da bi bila spremenjena izjava tožnika verjetna, poleg tega glede na razbito steklo ni verjetno, da je prišlo le do nenamernega udarca v steklo.

9.Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da je A. A. dne 15. 2. 2024 ob večerji popila dva kozarca vina in slednjega ni štelo kot dokaz o njeni vinjenosti. Priča B. B. je sicer izpovedal, da je bila verjetno tudi A. A. vinjena, vendar je, glede na že pojasnjeno, pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni zgolj za roko potegnil A. A. iz avtomobila, da bi namesto nje parkiral avto, ker je bila slednja vinjena, saj so v garaži našli šop las, kar potrjuje prijavo, da je tožnik A. A. vlekel za lase iz avtomobila zaradi prepira. Prav tako fotografije dokazujejo, da jo je udaril, saj je imela na licu liso. Okoliščina, da lahko lise nastanejo tudi ob vročini, v tem primeru ni podana, saj se je dogodek zgodil februarja, torej v zimskem času, tožnik pa niti ni zatrjeval, da je A. A. večkrat imela lise po telesu zaradi kajenja, starosti, kozmetičnih izdelkov ali zdravstvenih razlogov. Lisa zgolj na eni (levi) strani obraza, pa ne more biti posledica dveh kozarcev vina.

10.Neutemeljen je tudi očitek o protispisnosti, ker je sodišče prve stopnje v 13. točki obrazložitve zapisalo, da se niso potrdile tožnikove navedbe o močni vinjenosti A. A. Tožnik je slednje zatrjeval v tožbi (3. stran tožbe, list. št. 2). Sodišče prve stopnje ni zapisalo, da je tožnik izpovedal, da je bila A. A. močno vinjena, ampak se je v 13. točki opredeljevalo do tožnikovih navedb. V 11. točki, kjer je povzemalo izpoved tožnika, pa je upoštevalo, da je izpovedal, da je bila po njegovem mnenju A. A. vinjena.

11.Pritožba neutemeljeno zatrjuje, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da so priče potrdile, da je tožnik steklo razbil namenoma. Sodišče prve stopnje je namreč upoštevalo, da so B. B., C. C. in D. D. izpovedali, da jim je A. A. povedala, da je tožnik namenoma razbil steklo, ko je poskušal nasilno vstopiti v stanovanje. Da je steklo razbil tožnik, niti ni sporno, saj to priznava tudi tožnik, le da je v tem delu spreminjal svoje izjave. Najprej je trdil, da je steklo razbil po nesreči z roko, nato pa naj bi to storil s kolenom. Glede na ostale dokaze (šop las, lise na obrazu A. A. in praske po roki, njena prestrašenost ob prihodu policije) se pritožbeno sodišče strinja z dokaznim zaključkom, da je steklo razbil tožnik namenoma, ko je poskušal priti v stanovanje, kamor se je zaklenila njegova partnerka, in ni šlo zgolj za nesrečo.

12.Tožnik v pritožbi nadalje pavšalno navaja, da ni bilo dokazano, da je bil dne 15. 2. 2024 na delovnem mestu pod vplivom alkohola, ne daje pa konkretnih razlogov, zakaj bi bili dokazni zaključki v 15. do 17. točki obrazložitve izpodbijane sodbe napačni. S tem v zvezi pritožba zagovarja še stališče, da zgolj alkoholiziranost na delovnem mestu ne more predstavljati razloga za izredno odpoved, s čimer se pritožbeno sodišče ne strinja. Ustaljeno stališče sodne prakse je, da opravljanje dela pod vplivom alkohola predstavlja hujšo kršitev pravic in obveznosti iz delovnega razmerja, zaradi katere lahko delodajalec poda izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, če je zaradi te kršitve zaupanje porušeno do te mere, da delovnega razmerja ni več mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Toženka je dokazala, da je tako zaradi tožnikovega nasilnega ravnanja do izvenzakonske partnerke kot alkoholiziranosti na delovnem mestu izpolnjen tudi pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, kot je to pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje.

13.Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14.Tožnik s pritožbo ni uspel zato sam krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Zveza: