Jedro

Pri odločanju o začasni odredbi je relevantna presoja, ali bi tožniku nastala težko popravljiva škoda. V konkretnem primeru so tako relevantne le tiste navedbe, ki se nanašajo na nastanek težko popravljive škode tožniku, ne pa navedbe glede nastanka škode delavcu, ki bi bil zaposlen pri tožniku. Tožnik nastanek škode utemeljuje s tem, da bi brez začasne odredbe ostal brez dobrega delavca, za katerega je bilo izdano delovno dovoljenje z veljavnostjo enega leta. S tem pa težko popravljive škode, ki naj bi nastala njemu, ni izkazal, saj ni izkazal, da do pravnomočne odločitve nihče drug razen tujca, na katerega se nanaša izpodbijani sklep, ne bi mogel opraviti predvidenega dela.

Izrek

I. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

II. Odločitev o stroških postopka si sodišče pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Tožeča stranka je vložila tožbo, s katero izpodbija sklep Upravne enote Ljubljana št. 214-5237/2014-5 z dne 2. 7. 2014, s katero je tožena stranka zavrgla prošnjo tožeče stranke za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje A.A., državljanu Kosova. Tožeča stranka je hkrati s tožbo vložila tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero predlaga, naj sodišče tujcu A.A. izda dovoljenje za začasno prebivanje za obdobje enega leta in naj naloži toženi stranki, da mu v petih dneh po prejemu začasne odredbe vroči navedeno dovoljenje po Veleposlaništvu Republike Slovenije v Prištini. V predlogu za izdajo začasne odredbe navaja, da gre v obravnavanem primeru za trajajoče razmerje za dobo trajanja enega leta, za kolikor je bilo izdano dovoljenje za zaposlitev A.A. Z ugoditvijo zahtevi za izdajo začasne odredbe ne bo poseženo v javno korist, ker bi imenovani delal pri tožeči stranki in pridobival dohodek. V predmetnem upravnem postopku tudi ni bilo nasprotnih strank, v katerih pravice bi bilo možno poseči. Z neizdajo začasne odredbe pa bi tako tožeči stranki kot A.A. nastala težko popravljiva škoda. Slednji je nameraval delati v pekarni, kar bi bilo v interesu tožeče stranke, hkrati pa je želel pridobivati dohodek za lastno preživljanje in preživljanje svoje družine. Lahko se zgodi, da bo sodni postopek trajal dlje kot veljavnost dovoljenja za zaposlitev. Odločitev v njegovo korist bi bila tako brezpredmetna, tožeča stranka pa bi ostala brez dobrega delavca.

Tožena stranka je posredovala odgovor na tožbo, na zahtevo za izdajo začasne odredbe pa ni posebej odgovorila.

Na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče v skladu z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Skladno s tretjim odstavkom 32. člena ZUS-1 lahko tožnik iz razlogov iz prejšnjega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetno izkaže za potrebno.

Iz zgoraj citiranega določila izhaja, da je torej pri začasni odredbi relevantna presoja, ali bi tožniku nastala težko popravljiva škoda. V konkretnem primeru torej to pomeni, da so relevantne le tiste navedbe, ki se nanašajo na to, ali bi tožeči stranki nastala težko popravljiva škoda, niso pa relevantne tiste navedbe, ki se nanašajo na delavca, ki bi bil pri njej zaposlen, saj je tožbo vložil delavčev delodajalec. Sodišče pa je ocenilo, da tožeči stranki z izvršitvijo akta ne bi nastala težko popravljiva škoda. Tožeča stranka nastanek škode utemeljuje s tem, da brez začasne odredbe konkretno določeni delavec ne bi bil pri njej zaposlen in bi tako ostala brez dobrega delavca, za katerega je bilo izdano delovno dovoljenje z veljavnostjo enega leta. S tem pa po mnenju sodišča nastanek težko popravljive škode ni izkazan, saj tožeča stranka ni izkazala, da bi kot pravna oseba utrpela škodo, ker pri njej do pravnomočne odločitve prav ta konkretni delavec, na katerega se nanaša izpodbijani akt, ne bi mogel delati. Tožeča stranka torej ni izkazala, da do pravnomočne odločitve nihče drug razen tujca, na katerega se nanaša izpodbijani sklep, ne bi mogel opraviti predvidenega dela. Glede navedbe, da bo sodni postopek trajal dlje kot veljavnost dovoljenja za zaposlitev, pa sodišče pojasnjuje, da je obravnavana zadeva po naravi stvari prednostna, zato sodni postopek ne bo trajal dlje kot veljavnost dovoljenja za zaposlitev. Ker torej tožeča stranka ni izkazala, da bi utrpela škodo, ker prav konkretna oseba ne bi mogla delati pri njej, je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

K točki II izreka: O vseh stroških postopka bo sodišče odločalo ob izdaji končne odločbe.