Jedro

Tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja, da je izpodbijana odločba nezakonita, ker ni ustrezno obrazložena. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem zavzelo pravilno stališče, da je obrazložitev odločbe o začasni premestitvi skladna z zahtevami iz tretjega odstavka 67. člena ZODPol, saj vsebuje razloge za tožnikovo začasno premestitev ter dela in naloge, ki naj bi jih tožnik v času začasne premestitve na drugem delovnem mestu opravljal, prav tako pa je iz nje mogoče ugotoviti, da bo s tožnikovo premestitvijo zagotovljeno nemoteno opravljanje nalog policije oziroma policijskih podpornih dejavnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev odločbe tožene stranke z dne 22. 7. 2019 ter obračun in izplačilo položajnega dodatka 274,62 EUR bruto za vsak mesec od 1. 8. 2019 dalje, plačilo prispevkov in davkov ter izplačilo neto zneska tožniku, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Tožniku je naložilo, naj toženi stranki povrne stroške postopka 1.596,75 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje s stroškovno posledico. Opozarja na to, da je ostalo odprto vprašanje, ali je šlo za začasno napotitev ali premestitev. Trdi, da kadrovskega ukrepa ni izvedel pristojni organ, materialno pravo pa ni bilo pravilno uporabljeno. Meni, da izpodbijane odločbe ni podpisala pristojna oseba. Nasprotuje sklicevanju na 48. člen ZODPol in trdi, da splošno pooblastilo namestnika generalne direktorice ne pooblašča za izdajo akta o začasni napotitvi tožnika. Sklicuje se na dokument, iz katerega izhaja pravilen način podpisovanja odločb ob nadomeščanju. Zatrjuje tudi neobrazloženost odločbe, saj nima navedenih vseh konkretnih razlogov za napotitev oziroma premestitev, niso navedene naloge, ki naj bi jih opravljal, niti, na kakšen način naj bi se s premestitvijo zagotovilo učinkovitejše delo. Zavzema se za ozko tolmačenje v zvezi s tovrstnimi kadrovskimi ukrepi. Vztraja, da so bili razlogi za premestitev oziroma napotitev drugi od razlogov, navedenih v odločbi, torej fiktivni. Meni, da je bila premestitev posledica anonimke ter pritiskov za umik tožnika s položaja vodenja Postaje A.. V zvezi z izpovedjo priče B.B. se zavzema za kritično in tankočutno presojo njegove verodostojnosti, saj je on podal predlog za kadrovski ukrep, zato ni mogoče pričakovati, da bo izpovedal o pritiskih nanj. Meni, da je treba njegovo izpoved umestiti v širši kontekst celotnega dogajanja, česar sodišče prve stopnje ni storilo. Opisuje časovno sosledje dogodkov. Sodišče prve stopnje bi se po njegovem mnenju moralo opredeliti do njegovih navedb in predloženih dokazov v zvezi z dopisom z dne 26. 6. 2019 o medsebojnih odnosih na Postaji A., zahtevkom Č. za pojasnila in prispevkom na televiziji o domnevnih nepravilnostih pri delu tožnika v povezavi z anonimko, ki kritizira njegovo delo. Meni, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati, da je bil istočasno s premestitvijo tožnika na mesto komandirja Postaje A. začasno napoten oziroma premeščen C.C. kot zamenjava za tožnika. Kot formalističnemu nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da to ni predmet presoje v tem sporu. Zatrjuje bistveni kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče prve stopnje do tega ni opredelilo. Sodišču prve stopnje očita, da ni upoštevalo izpovedi priče D.D., ki ni znal pojasniti, kako to, da mu je bil zagotovljen dodaten kader ravno v obdobju težav v Postaji A.. Navaja, da se z nalogami Nacionalnega centra E. na novem delovnem mestu ni ukvarjal niti ni opravljal nekaterih drugih nalog (priprava poslovnikov v delu video nadzornega centra, spremljanje poostrenih nadzorov po načrtih policijskih enot, pravilnosti vnosov, splošnih in strokovnih nadzorov, sodelovanje pri aktivnem reševanju mejnih incidentov, priprava analiz, poročil in podobnih izdelkov s področja mejnih zadev in tujcev, poročanje enotam in aktivno sodelovanje pri reševanju mejnih incidentov). Izpodbija verodostojnost izpovedi priče B.B. v zvezi z izsledki evalvacije. Nasprotuje zaključku sodišča iz 27. in 28. točke obrazložitve, da so bile ugotovljene nepravilnosti pri obračunavanju tožnikovih ur. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo odgovarja, predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

6. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Neutemeljeno se uveljavlja kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Podana je torej, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin ali zapisnikov oziroma ko sodišče listinam in zapisnikom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici (protispisnost). Take protispisnosti v izpodbijani sodbi ni. Pritožba navedeni bistveni kršitvi uveljavlja zaradi nestrinjanja z dokazno oceno in uporabo materialnega prava.

7. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 67. člena Zakona o organiziranosti in delu v policiji (Ur. l. RS, št. 15/13 in nasl. – ZODPol) presojalo zakonitost izpodbijane odločbe tožene stranke z dne 22. 7. 2019 o začasni premestitvi tožnika na delo v Policijsko upravo A., Sektor F., Oddelek G., ter odločilo o zahtevku za plačilo položajnega dodatka v obdobju od premestitve dalje. Pravilno je presodilo, da je izpodbijana odločba izdana v skladu z zakonom ter da tožniku položajni dodatek skladno z Uredbo o kriterijih za določitev višine položajnega dodatka za javne uslužbence (Ur. l. RS, št. 85/2010 in nasl.) ni bil izplačan, ker na delovnem mestu po premestitvi ni izvrševal pooblastil v zvezi z vodenjem, usklajevanjem ali izvajanjem dela kot vodja organizacijske enote. Odločitev je pravilna.

8. Sodišče prve stopnje je presojalo kadrovski ukrep iz izpodbijane odločbe na podlagi prvega odstavka 67. člena ZODPol in pravilno štelo, da je šlo za začasno premestitev. Pritožbena navedba, da je pravna podlaga za ta ukrep ostala nerazčiščena, tako ne drži. Res je sicer, da je po predmetni začasni premestitvi tožnik ostal na delu v isti policijski upravi kot pred premestitvijo ter da je tožena stranka v njej zapisala, da se tožnika začasno napoti na delo, vendar pa to samo zase ne pomeni nezakonitosti izpodbijane odločbe. Iz nje jasno izhaja, da bo tožnik začasno delal na drugem delovnem mestu ob izpolnjenih pogojih za začasno premestitev, podpisala pa jo je pooblaščena oseba. S pritožbo tožnik neutemeljeno nasprotuje ugotovitvi, da v primeru odsotnosti generalnega direktorja policije podpiše odločbo o začasni premestitvi skladno s splošnim pooblastilom njegov namestnik. Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju pooblastila z dne 13. 12. 2018 zavzelo pravilno stališče, da je generalno direktorico policije 22. 7. 2019 z vsemi pooblastili nadomeščal njen namestnik H.H., tako je bil pristojen tudi za izdajo izpodbijane odločbe. Ne drži pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo 48. člen ZODPol. Zgolj dejstvo, da je v času odsotnosti generalnega direktorja policije v času od 29. 6. do 3. 7. 2020 podpis namestnika generalnega direktorja vseboval še pripis „po pooblastilu Č.“, kakršnega na izpodbijani odločbi ni, ne pomeni, da je ni izdala za to upravičena oseba.

9. Tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja, da je izpodbijana odločba nezakonita, ker ni ustrezno obrazložena. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem zavzelo pravilno stališče, da je obrazložitev odločbe o začasni premestitvi skladna z zahtevami iz tretjega odstavka 67. člena ZODPol, saj vsebuje razloge za tožnikovo začasno premestitev ter dela in naloge, ki naj bi jih tožnik v času začasne premestitve na drugem delovnem mestu opravljal, prav tako pa je iz nje mogoče ugotoviti, da bo s tožnikovo premestitvijo zagotovljeno nemoteno opravljanje nalog policije oziroma policijskih podpornih dejavnosti. Iz odločbe je mogoče razbrati vse ključne okoliščine, ki so vodile toženo stranko pri odločitvi, tožnikovo zavzemanje za natančnejšo opredelitev razlogov in nalog pa je v skladu z zakonskimi zahtevami in ustaljeno sodno prakso. Izpodbijana odločba o premestitvi ni neobrazložena in omogoča tožniku učinkovito sodno varstvo.

10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so podani razlogi za premestitev, navedeni v izpodbijani odločbi. Pritožbena navedba, da tožnik po premestitvi ni opravljal vseh nalog, ki so bile predvidene v odločbi, ne pomeni neobstoja teh razlogov, saj so za presojo pomembne okoliščine v času tožnikove premestitve. Skladno s sodno prakso je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je pristojno ugotavljati le, ali je razlog za premestitev resničen in ne navidezen, ne pa ocena, kako je oziroma bo konkretna začasna premestitev vplivala na učinkovito delo organa. Nenavideznost razloga za začasno premestitev je tudi presojalo in glede na izvedene dokaze ugotovilo, da razlogi za začasno premestitev niso bili fiktivni, kar si je prizadeval dokazati tožnik, ki je zatrjeval, da so bili razlog za premestitev anonimna prijava zoper njega in pritiski za njegov umik s položaja vodenja Postaje A..

11. V zvezi z ugotovitvijo, da razlogi za začasno premestitev, navedeni v odločbi, niso navidezni, se je sodišče prve stopnje oprlo na izpovedi prič B.B. in D.D.. Tožnik izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z njunima izpovedma in njegovo izpovedjo. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča oziroma stranka izpoveduje verodostojno ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče in stranke mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti posamezne priče mora ustrezno argumentirati. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo na izpovedi B.B. in D.D.. Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene. Zgolj na podlagi okoliščine, da je B.B. predlagal tožnikovo začasno premestitev, ni mogoče odreči verodostojnosti njegovi izpovedi o tem, da anonimna prijava zoper tožnika ni bistveno vplivala na njegovo odločitev za predlog premestitve, saj je tako kot drugi izvedeni dokazi v skladu z določbo 8. člena ZPP podvržena dokazni oceni sodišča, pri čemer sodišče ni vezano na dokazna pravila, ki bi vnaprej določila njihovo vrednost. Okoliščina, da sodišče na podlagi izvedenih dokazov ni sprejelo enakih zaključkov kot tožnik, pa ne pomeni, da dokazov ni ocenilo vestno.

12. Tožnik se v pritožbi zavzema za to, da bi bilo treba izpoved B.B. umestiti v širši kontekst celotnega dogajanja, česar naj sodišče prve stopnje ne bi storilo, saj ni ugotavljalo dejanskega stanja v zvezi z anonimnimi očitki glede tožnika niti v zvezi z začasno premestitvijo C.C.. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da je predmet tega postopka presoja zakonitosti odločbe o začasni premestitvi tožnika in ne premestitev drugih javnih uslužbencev. Tega ne spremeni dejstvo, da je navedeni začasno premeščeni javni uslužbenec začasno opravljal delo komandirja Postaje A., ki ga je tožnik opravljal pred začasno premestitvijo. Ob ugotovitvi, da je tožena stranka potrebovala javnega uslužbenca v Oddelku G., kjer je tožnik po premestitvi svoje delo s polnim delovnim časom tudi opravljal, ni odločilno, ali so k odločitvi za predlaganje začasne premestitve tožnika pripomogle še kakšne druge okoliščine. Pravno nepomembno je, ali je D.D. vedel, zakaj je dobil dodaten kader prav v času tožnikove začasne premestitve. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je v izključni domeni delodajalca, da organizira delovni proces v skladu s svojimi potrebami, smotrnosti tovrstnih odločitev pa sodišče ne more presojati. Ker je ugotovilo, da je bila tožnikova začasna premestitev izpeljana v skladu z zahtevami zakona, je tožbeni zahtevek tožnika za razveljavitev odločbe pravilno zavrnilo.

13. V pritožbi tožnik ne podaja nobenih konkretnih trditev v zvezi z zavrnitvijo denarnega zahtevka za plačilo položajnega dodatka. Pritožbeno sodišče je zato opravilo uradni preizkus odločitve in ugotavlja, da procesne kršitve niso podane, materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno.

14. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

15. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

17. Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).