Jedro

V postopku za določitev zaščitene kmetije so bili upoštevani vsi trije zakonski kriteriji (kriterij lastništva, kriterij zahtevanih površin in kriterij gospodarske celote), zato je pravilna odločitev o določitvi tožnikove kmetije za zaščiteno.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski upravni organ pod 1. točko izreka ugotovil, da kmetija v lasti A.A. - sedaj tožnika, ki obsega nepremičnine vpisane v vl. št. 117, 572, 1412, 961, 561, 1097, 780, 69 in 1120, k.o. ..., izpolnjuje pogoje za zaščiteno kmetijo, ker s 31 ha, 33 ari in 1 m2 (313.301 m2) obsega več kot 5 ha primerljive kmetijske površine; pod 2. točko izreka je odločil katere parcele sodijo v obseg zaščitene kmetije; pod 3. točko izreka je odločil, da v zaščiteno kmetijo spadajo tudi gospodarska in stanovanjska poslopja, stroji, priprave in orodja za opravljanje poljedeljske dejavnosti; pod 4. točko izreka je odločil, da se po pravnomočnosti te odločbe zaznamba zaščitene kmetije vpiše v register zaščitenih kmetij; pod 5. točko izreka je odločil, da Območna geodetska uprava Murska Sobota, Geodetska pisarna v Lendavi, po uradni dolžnosti zaznamuje zaščiteno kmetijo v zemljiškem katastru; pod 6. točko izreka je odločil, da se v Register zaščitenih kmetij vpiše kmetija na ime A.A. in pod 7. točko izreka je odločil, da v postopku niso nastali posebni stroški. V svoji obrazložitvi se sklicuje na določbe Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (Uradni list RS, št. 70/95 in 54/99, v nadaljevanju ZDKG) ter navaja, da je dne 9. 9. 2009 po uradni dolžnosti sprožil postopek določitve zaščitene kmetije za tožnika. V nadaljevanju navaja, da tožnikova kmetija obsega skupaj 313.301 m2 primerljivih kmetijskih površin ter tako presega z zakonom določeno spodnjo mejo za zaščito, to je 5 ha primerljive kmetijske površine. V postopku za določitev zaščitene kmetije so bili upoštevani vsi trije zakonski kriteriji in sicer lastništvo, primerljiva površina in gospodarska celota. Zaznamba zaščitene kmetije se vpiše v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Lendavi in v zemljiškem katastru pri Območni geodetski upravi Murska Sobota, Geodetski pisarni v Lendavi in se zaščita kmetije vpiše tudi v Register zaščitenih kmetij, ki ga vodi Upravna enota Lendava.

Navedeno odločitev je v pritožbenem postopku potrdila tudi tožena stranka, ki se v svoji obrazložitvi prav tako sklicuje na določbe Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev, katerega osnovni namen je preprečevanje drobitve zaščitenih kmetij kot kmetijskih oziroma kmetijsko gozdarskih gospodarskih enot. Navaja, da je bilo s prvostopenjsko odločbo pravilno ugotovljeno, da tožnikova kmetija izpolnjuje pogoje iz 2. člena ZDKG, ker obsega 31,3301 ha primerljivih kmetijskih površin od zahtevanih najmanj 5 ha in je v lasti ene fizične osebe.

Tožnik v tožbi navaja, da si je s težko prisluženim denarjem v Zvezni Republiki Nemčiji, kjer je bil vrsto let zaposlen, kupoval kmetijska zemljišča, z namenom, da bi jih, ko ne bi bil več sposoben za delo, prodajal. Bankam svojih prihrankov ni zaupal; zavedal pa se je, da pokojnine ne bo prejemal oziroma v kolikor bi jo prejemal, bi bila le ta mizerna in mu ne bi omogočala človeku dostojnega življenja. Kmetijska zemljišča pa bi prodajal sukcesivno in tako tudi porabil denar. V kolikor pa se sedaj njegova kmetijska zemljišča skupaj s poslopji, stroji in pripravami ter orodjem za opravljanje poljedeljske dejavnosti tretirajo kot zaščitena kmetija, mu je onemogočeno, da bi ta zemljišča sukcesivno prodajal in si na ta način zagotavljal denarna sredstva za preživetje. Celotno zaščiteno kmetijo ali del zaščitene kmetije bi lahko prodal le drugim lastnikom zaščitene kmetije ali pa Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov RS oziroma kmetijskim organizacijam. Če pa nihče od navedenih njegove zemlje ne bi kupil, potem na stara leta ne bo imel denarja za dostojno življenje. Tudi Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS nima na razpolago sredstev za nakup kmetijskih zemljišč. V kolikor bi bil svoje prihranke nalagal na bančne depozite, bi lahko dostojno živel že od obresti, tako pa je pri svoji lastnini omejen in ni izenačen s sosedi in sovaščani, ki nimajo zaščitenih kmetij in lahko svoja kmetijska zemljišča prodajajo po mili volji. Tožnik pa svojega premoženja ne more prodati po mili volji. Sodišču predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe kot neutemeljene.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je bilo v upravnem postopku preverjanja pogojev za določitev zaščitene kmetije pravilno ugotovljeno, da tožnikova kmetija izpolnjuje pogoje iz 2. člena Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev. V skladu s citiranim zakonskim določilom je zaščitena kmetija po tem zakonu kmetijska oziroma kmetijsko gozdarska gospodarska enota, ki je v lasti ene fizične osebe ali v lasti, solasti ali skupni lasti zakonskega para oziroma v solasti enega od staršev in otroka ali posvojenca oziroma njegovega potomca in obsega najmanj 5 ha in ne več kot 100 ha primerljive površine. Iz podatkov zemljiške knjige je v konkretnem primeru razvidno, da je kmetija v lasti ene fizične osebe, to je v lasti tožnika in da obsega več kot 5 ha in manj kot 100 ha primerljive površine. Razvidno pa je tudi, da gre za eno kmetijsko gospodarsko enoto. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje, ko torej podatki o lastništvu in obsegu primerljive površine niso sporni, se sodišče lahko strinja z ugotovitvijo upravnih organov, da gre za zaščiteno kmetijo. Tožnik zato s svojimi tožbenimi ugovori, ki so ponovljeni pritožbeni ugovori, na katere pa je tožena stranka že pravilno odgovorila z argumenti, s katerimi se sodišče strinja, ne more uspeti, ker le-ti ne morejo vplivati na drugačno odločitev sodišča. Ker je po presoji sodišča odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, trpi vsaka stranka svoje stroške postopke (4. odstavek 25. člena ZUS-1). Tožnik je v tožbi smiselno predlagal tudi opravo glavne obravnave, vendar je sodišče na podlagi 2. alinee 2. odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo na nejavni seji, brez glavne obravnave. Ocenilo je, da je tožena stranka ugotovila vsa pomembna dejstva in okoliščine konkretnega primera, se do njih opredelila in svojo odločitev ustrezno obrazložila. Na podlagi dejstev, ki jih je tožnik navedel v tožbi, dejanskega stanja ne bi bilo mogoče dopolniti z ugotovitvami, ki bi bile pomembne za odločitev v zadevi.