Jedro

Tožnica ni zahtevala uvrstitve v višji plačni razred na podlagi napredovanja na delovnem mestu oziroma v nazivu, ampak na podlagi imenovanja v višji naziv. Tožnica je bila s 1. 7. 2010 izvoljena v višji naziv, zato je upravičena do uvrstitve v plačni razred, določen za ta naziv.

Izrek

Reviziji se ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča druge stopnje spremeni tako, da se glasi: „Pritožba tožene stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.“ Tožena stranka mora v 8. dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene stroške pritožbenega in revizijskega postopka v znesku 1.573,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega in revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo (pravilno: odločilo), da je tožnica pri toženi stranki na delovnem mestu visokošolski učitelj z imenovanjem v višji naziv izredni profesor z dnem 1. 7. 2010 napredovala iz 43. v 46. plačni razred in da ji je tožena stranka zato dolžna ponuditi v podpis ustrezen aneks k pogodbi o zaposlitvi. Toženi stranki je naložilo tudi, da tožnici izplača za čas od 1. 7. 2010 dalje razliko med 43. in 46. plačnim razredom s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ugotovilo je, da je bila tožnica s pogodbo o zaposlitvi z dne 22. 2. 2010 na delovnem mestu visokošolski učitelj - v nazivu docent uvrščena v 43. plačni razred. S 1. 7. 2010 je bila izvoljena v naziv visokošolski učitelj - izredni profesor, za kar ji je tožena stranka priznala napredovanje v 44. plačni razred. Presodilo je, da je tožnica v skladu z veljavnim Pravilnikom o napredovanju na delovnem mestu Univerze v Mariboru z dne 27. 5. 1999 (v nadaljevanju: Pravilnik) in v skladu z Zakonom o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Uradni list RS, št. 56/2002 in naslednji) upravičena do napredovanja v 46. plačni razred.

2. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožnici priznalo napredovanje v 44. plačni razred, v preostalem pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Pojasnilo je, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati Pravilnika iz leta 1999, ampak ZSPJS, ki dovoljuje napredovanje delavca le za dva plačilna razreda.

3. Tožnica je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila predlog za dopustitev revizije, ki mu je Vrhovno sodišče s sklepom VIII DoR 1/2015 z dne 25. 2. 2015 ugodilo in revizijo dopustilo glede vprašanja, ali je tožnica kot javna uslužbenka zaradi izvolitve v naziv izredni profesor upravičena napredovati v 46. plačni razred.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila pravočasno revizijo, v kateri uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Meni, da sodišče druge stopnje ni pravilno uporabilo določb Pravilnika ter 16., 19. in 52. člena ZSPJS. Pravilnik, ki je veljal v času izvolitve tožnice v naziv izredni profesor je določal, da v tem primeru delavec napreduje iz količnika 4,70 v količnik 5,60, kar je po prevedbi pomenilo napredovanje iz 43. v 46. plačni razred. ZSPJS v drugem odstavku 13. člena določa, da se delovna mesta oziroma nazivi v plačni skupini D uvrščajo v plačne razrede s kolektivno pogodbo dejavnosti, ta pa je določila, da je visokošolski učitelj v nazivu izredni profesor uvrščen v 46. plačni razred. Določba 16. člena ZSPJS predvideva napredovanje v višji plačni razred tako, da lahko javni uslužbenec na delovnem mestu oziroma v nazivu napreduje vsaka tri leta za en ali dva plačna razreda. Gre za t.i. horizontalno napredovanje v istem nazivu oziroma na istem delovnem mestu. Ne ureja pa primera, ko delavec napreduje v višji naziv. To situacijo ureja 19. člen ZSPJS, ki v prvem odstavku določa, da se ob imenovanju v višji naziv javni uslužbenec uvrsti v plačni razred, v katerega je uvrščen naziv, v katerem je imenovan. To v konkretnem primeru pomeni 46. plačni razred. Kogentne določbe ZSPJS torej ne prepovedujejo, da bi tožnica ob izvolitvi v višji naziv bila uvrščena v 46. plačni razred. Zato predlaga spremembo izpodbijane sodbe ter potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

5. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev. Meni, da sodišče prve stopnje Pravilnika ne bi smelo uporabiti, saj so bili z ZSPJS razveljavljeni vsi predpisi, ki urejajo napredovanje. Ne strinja se s stališčem tožnice, da omejitev iz ZSPJS o napredovanju za največ dva plačna razreda ne velja v primerih napredovanja v višji naziv. Sklicuje se na tretji odstavek 16. člena ZSPJS, ki določa, da delavec lahko napreduje vsaka tri leta za en ali dva plačna razreda, če izpolnjuje predpisane pogoje. Meni, da je določba jasna in nima izjem. Samo zaradi izvolitve v novi naziv tožnica v nobenem primeru ni samodejno upravičena do napredovanja in tudi ne do nove pogodbe o zaposlitvi, saj je postopek izvolitve v naziv po svoji naravi upravni postopek, ki ga je treba ločiti od postopka za zasedbo delovnega mesta in napredovanja, ki ima povsem civilno (delovno) pravno naravo.

6. Revizija je utemeljena.

7. Revizijsko sodišče na podlagi drugega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) v primeru dopuščene revizije preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

8. Tožnica, ki je 22. 2. 2010 s toženo stranko sklenila pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto visokošolski učitelj v nazivu docent, je bila s 1. 7. 2010 izvoljena v naziv izredni profesor. Tožena stranka ji je priznala uvrstitev v 44. plačni razred. Kot visokošolska učiteljica z nazivom docent je bila uvrščena v 43. plačni razred.

9. Sodišče prve stopnje je svojo presojo o utemeljenosti tožbenega zahtevka oprlo na določbe Pravilnika, konkretno IV. točko Obveznih strokovnih mnenj o izvajanju napredovanj na osnovi Pravilnika, ki ob imenovanju v višji naziv omogoča t.i. vertikalno napredovanje. Pravilno je stališče sodišča druge stopnje, da bi smelo sodišče prve stopnje Pravilnik uporabiti le toliko, v kolikor ni v nasprotju z veljavnim zakonom. Zmotno pa je stališče, da je bil Pravilnik v delu, ki ureja napredovanje, v nasprotju z ZSPJS. Sodišče druge stopnje niti ni navedlo, s katero določbo ZSPJS naj bi bil citirani Pravilnik v nasprotju, saj obrazloži le to, da „delavec ne more napredovati za več kot dva plačna razreda, upoštevaje tudi druge omejitve“.

10. Po prvem odstavku 16. člena ZSPJ javni uslužbenec lahko na podlagi tega zakona na delovnem mestu oziroma v nazivu napreduje v višji plačni razred. Po tretjem odstavku te določbe pa javni uslužbenec lahko na podlagi tega zakona napreduje vsaka tri leta za en ali dva plačna razreda, če izpolnjuje predpisane pogoje. Očitno je, da je sodišče druge stopnje odločilo na podlagi te določbe, vendar neutemeljeno. Ta določba ureja napredovanje v višji plačni razred v okviru istega delovnega mesta oziroma istega naziva (1), zato v konkretnem primeru sploh ni uporabljiva. Tožnica namreč ni zahtevala uvrstitve v višji plačni razred na podlagi napredovanja na delovnem mestu oziroma v nazivu. Zahtevala je uvrstitev v višji plačni razred na podlagi imenovanja v višji naziv.

11. Vprašanje, ali je ZSPJS z 52. členom v celoti razveljavil Pravilnik tožene stranke in ali ga je sodišče prve stopnje lahko uporabilo, v konkretnem primeru sploh ni pomembno. Revizija se namreč utemeljeno sklicuje na povsem jasno določbo 19. člena ZSPJS, ki določa, da se ob zaposlitvi, premestitvi na drugo delovno mesto oziroma imenovanju v naziv ali višji naziv, javni uslužbenec uvrsti v plačni razred, v katerega je uvrščeno delovno mesto, za katerega je javni uslužbenec sklenil delovno razmerje, oziroma na katerega je bil premeščen, oziroma v plačni razred, v katerega je uvrščen naziv, v katerega je imenovan (2). Tožnica je bila s 1. 7. 2010 izvoljena v višji naziv, zato je upravičena do uvrstitve v plačni razred, določen za ta naziv. Po drugem odstavku 13. člena ZSPJS se delovna mesta oziroma nazivi v plačni skupini D (delovna mesta na področju vzgoje in izobraževanja) uvrščajo v plačne razrede s kolektivno pogodbo dejavnosti. Kolektivna pogodba za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 52/94 in naslednji) oziroma aneks k tej kolektivni pogodbi (Ur. l. RS, št. 60/2008) je v 3. členu določil plačne razrede za plačno skupino D. Za visokošolskega učitelja z nazivom izredni profesor je določil razpon med 46. in 51. plačnim razredom.

12. Glede ločevanja med postopkom za izvolitev v naziv in postopkom za zasedbo delovnega mesta ima sodišče druge stopnje sicer prav, da gre za dva ločena postopka. Vendar to na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje ne vpliva. Obrazložitev sodišča druge stopnje s sklicevanjem na odločbo Upravnega sodišča I U 2178/2009 je neutemeljena, saj tožnica ni zahtevala razporeditve na drugo delovno mesto in še manj sistemiziranje novega delovnega mesta in tudi ne sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi. Zahtevala je le izstavitev aneksa k pogodbi o zaposlitvi, kjer bo določen 46. plačni razred, do katerega je v nazivu izredni profesor upravičena.

13. Glede na navedeno revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da ZSPJS uvrstitve tožnice v 46. plačni razred ni dovoljeval. Posledično je neutemeljeno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, ki je - sicer samo s sklicevanjem na Pravilnik - v skladu s prvim odstavkom 19. člena ZSPJS in 3. členom Aneksa h Kolektivni pogodbi za dejavnost vzgoje in izobraževanja, pravilno odločilo, ko je tožnici ob izvolitvi v naziv izredni profesor priznalo uvrstitev v 46. plačni razred, pravico do sklenitve aneksa k pogodbi o zaposlitvi, kjer bo plača določena v skladu s to odločitvijo in pravico do izplačila razlike med 43. in 46. plačnim razredom od 1. 7. 2010 dalje. Zato je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje, tožnici priznalo njene stroške odgovora na pritožbo ter odločilo, da svoje stroške pritožbenega postopka krije tožena stranka sama.

14. Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). V skladu s to določbo in glede na prvi odstavek 154. člena ZPP je tožena stranka dolžna povrniti tožnici stroške pritožbenega in revizijskega postopka, in sicer za stroške odgovora na pritožbo v znesku 565,60 EUR (nagrada za postopek, tar. št. 3210 v višini 545,60 EUR, materialni stroški 20,00 EUR) in stroške predloga za dopustitev revizije in revizije v znesku 1.008,00 EUR (nagrada za postopek v višini 682,00 EUR, taksa za predlog za revizijo 107,10 EUR, materialni stroški 20,00 EUR, taksa za revizijo 198,90 EUR), svoje revizijske stroške pa krije sama.

Op. št. (1): Tožnica utemeljeno opozarja, da določba ureja t.i. horizontalno napredovanje.

Op. št. (2): Podobna, oziroma smiselno celo enaka je tudi določba IV. točke Obveznih strokovnih mnenj o izvajanju napredovanj na osnovi Pravilnika, ki jo je uporabilo sodišče prve stopnje.