Jedro

Ker je bila pogodbena kazen dogovorjena za primer zamude s pravilno izpolnitvijo (četrti odstavek 251. člena OZ) in ne za primer neizpolnitve obveznosti (prvi odstavek 251. člena OZ), se tožeča stranka neutemeljeno sklicuje na določbo drugega odstavka 251. člena OZ. Po navedeni določbi namreč pravico zahtevati izpolnitev obveznosti izgubi, kdor je zahteval plačilo pogodbene kazni. Vendar to velja zgolj v primeru, če je kazen dogovorjena za primer neizpolnitve obveznosti in lahko upnik zahteva bodisi izpolnitev obveznosti bodisi pogodbeno kazen.

Jasno pogodbeno določilo se mora uporabiti tako, kot se glasi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo 4.050,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 2. 2017 do plačila. Tožeči stranki je naložilo, da mora toženi stranki povrniti 421,36 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila.

2. Zoper navedeno sodbo je vložila tožeča stranka pravočasno pritožbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku tožeče stranke ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka. Podrejeno predlaga, da se pritožbi ugodi ter da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, odločanje o stroških pa pridrži za končno odločitev.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje sta RS, Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (nadalje: naročnik) in O., d.o.o. (nadalje: izvajalec) dne 19. 1. 2016 sklenila pogodbo št. 000. Predmet pogodbe je bila izdelava Naknadnega vrednotenja Programa ... za pogodbeno ceno brez DDV 81.000,00 EUR (z davki 98.820,00 EUR). Tožeča stranka se je zavezala nalogo opraviti najkasneje do 15. novembra 2016 (rok za oddajo končnega poročila) po terminskem planu, v katerem so bili dogovorjeni tudi rok za oddajo začetnega poročila, vmesnega poročila ter osnutka končnega poročila. S pogodbo je bila dogovorjena tudi pogodbena kazen. Končno poročilo je tožena stranka prejela 16. 11. 2016, vendar pa je nato tožeča stranka napake na končnem poročilu odpravljala še vse do 4. 1. 2017. Naročnik je zato po opravljenem delu uveljavljal pogodbeno kazen v višini 4.050,00 EUR (5 % od 81.000,00 EUR) ter za ta znesek znižal plačilo po pogodbi, z utemeljitvijo, da se izvajalec ni držal pogodbeno dogovorjenih obveznosti. Tožeča stranka sedaj vtožuje plačilo tega zneska saj meni, da niso bili izpolnjeni pogoji za uveljavitev pogodbene kazni iz tega razloga. Naročnik je uveljavljal tudi pogodbeno kazen v znesku 4.860,00 EUR zaradi zamude pri oddaji vmesnega in dopolnitve osnutka končnega poročila (za 12 dni), ki pa ni predmet tega spora, saj tožeča stranka priznava, da je bila upravičeno zaračunana.

6. Upnik in dolžnik se lahko dogovorita, da bo dolžnik plačal upniku določen denarni znesek ali mu preskrbel kakšno drugo premoženjsko korist, če ne izpolni svoje obveznosti ali če zamudi z njeno izpolnitvijo (pogodbena kazen; prvi odstavek 247. člena OZ). Če iz pogodbe ne izhaja kaj drugega, se šteje, da je kazen dogovorjena za primer, če dolžnik zamudi z izpolnitvijo (drugi odstavek 247. člena OZ).

7. Kot izhaja iz pravne teorije je lahko pogodbena obveznost kršena na različne načine. Glede na način kršitve lahko te razvrstimo na nepravilno izpolnitev, ki se nadalje deli na izpolnitev z zamudo in izpolnitev s stvarnimi oziroma pravnimi napakami in neizpolnitev, ki nastopi, če druga pogodbena stranka uresniči pravico odstopiti od pogodbe zaradi nepravilne izpolnitve.1 Pogodbena kazen, ki je dogovorjena za primer zamude ali za primer neizpolnitve, tako obsega tudi položaje, ki jih povzroči izpolnitev z napakami. Dopustno je tudi, da se pogodbeni stranki dogovorita za pogodbene kazni za vse možne načine kršitve pogodbene obveznosti in za vsako od teh kršitev določita različno višino pogodbene kazni.

8. Sodišče prve stopnje je presojalo besedilo s pogodbo dogovorjene pogodbene kazni, ki je opredeljena v petem odstavku pogodbe in se glasi: "Kadar se izvajalec po svoji krivdi, ki ni posledica višje sile, pri izvedbi naloge ne drži s to pogodbo dogovorjenih obveznosti ali dogovorjenih oziroma sporazumno podaljšanih rokov za izvedbo, lahko naročnik uveljavlja pogodbeno kazen v višini 5 % pogodbene vrednosti brez DDV. V primeru zamude lahko naročnik zahteva za vsak dan zamude plačilo pogodbene kazni v višini 0,5 % od vrednosti del v EUR brez DDV, vendar ne več kot 20 % pogodbene vrednosti brez DDV. Naročnik sme pravico do pogodbene kazni uveljavljati najkasneje v končnem obračunu storitev."

9. Sodišče prve stopnje je sledilo navedbam tožene stranke, da je bila s prvim stavkom povzetega petega odstavka 9. člena Pogodbe dogovorjena pogodbena kazen za zamudo s pravilno izpolnitvijo. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da v tekstu ni uporabljen pojem, ki bi kazal na pogodbeni namen določitve pogodbeni kazni za primer zamude s pravilno izpolnitvijo, saj niso bile uporabljene besede "zamuda" ali "pravočasno" ali podoben sinonim, s čimer utemeljuje svoje stališče, da je bila pogodbena kazen v tem delu dogovorjena za neizpolnitev obveznosti.

10. Po presoji pritožbenega sodišča pa je to stališče neutemeljeno, saj iz povzetega pogodbenega določila jasno izhaja, da je pogodbena kazen v prvem stavku dogovorjena za primer, da se izvajalec "pri izvedbi naloge ne drži s to pogodbo dogovorjenih obveznosti." Besedna zveza "držati se" namreč pomeni "delati, kot se zahteva, predpisuje: držati se diete, dogovora, napotkov, navodil, pogodbe, predpisov."2 Iz tega dela besedila pogodbe torej izhaja, da je bila dogovorjena pogodbena kazen za nepravilno izpolnitev pogodbene obveznosti, torej za izpolnitev z napako oziroma za zamudo z izpolnitvijo pravilne obveznosti. Nenazadnje v prid navedene razlage govori dejstvo, da sme po povzetem besedilu naročnik pravico do pogodbene kazni uveljavljati najkasneje v končnem obračunu storitev, torej tedaj, ko je naloga opravljena, ne pa ob odstopu od pogodbe. V podporo temu stališču govori tudi primerjava dogovorjene višine pogodbene kazni po prvem in drugem stavku tega odstavka. Le-ta je bila v prvem stavku določena v višini 5 % pogodbene vrednosti, v drugem stavku pa v maksimalni višini 20 % pogodbene vrednosti. Ne zdrži logične presoje razlaga, po kateri bi bila za primer odstopa od pogodbe dogovorjena pogodbena kazen kar štirikrat nižja od maksimalne pogodbene kazni za primer zamude z izpolnitvijo. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je bila zato pogodbena kazen v prvem stavku citiranega odstavka dogovorjena za primer nepravilne izpolnitve, ne pa za primer neizpolnitve pogodbene obveznosti, saj slednje iz pogodbe ne izhaja (drugi dostavek 247. člena OZ).

11. Tožeča stranka se v pritožbi nadalje sklicuje na vsebino dopisa Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano z dne 31. 1. 2017 ter pojasnjuje, da je Ministrstvo uveljavljeno pogodbeno kazen razdelilo na del, ki je posledica zamude in del, ki je posledica neizpolnitve obveznosti. Vendar pa, po presoji pritožbenega sodišča, iz navedenega dopisa ne izhaja očitek neizpolnitve obveznosti, pač pa očitek nepravilne izpolnitve pogodbenih obveznosti. Ta je bil tožeči stranki podrobneje pojasnjen v dopisu z dne 4. 1. 2017, in sicer se nanaša na večkratno zavrnitev poročila s strani naročnika zaradi njegove neustreznosti, na neupoštevanje pripomb in na to, da končno poročilo ni ustrezno upoštevalo jezikovnih zakonitosti. Naročnik je torej izvajalcu očital, da je imelo končno poročilo, prejeto 16. 11. 2016, napake, ki jih je izvajalec nato odpravljal še vse do 4. 1. 2017 ter je šele tedaj pravilno izpolnil pogodbeno obveznost. S sklicevanjem na dopis z dne 31. 1. 2017 torej tožeča stranka dokazne ocene sodišča prve stopnje ne more uspešno izpodbiti.

12. Ker je bila pogodbena kazen dogovorjena za primer zamude s pravilno izpolnitvijo (četrti odstavek 251. člena OZ) in ne za primer neizpolnitve obveznosti (prvi odstavek 251. člena OZ), se tožeča stranka neutemeljeno sklicuje na določbo drugega odstavka 251. člena OZ. Po navedeni določbi namreč pravico zahtevati izpolnitev obveznosti izgubi, kdor je zahteval plačilo pogodbene kazni. Vendar to velja zgolj v primeru, če je kazen dogovorjena za primer neizpolnitve obveznosti in lahko upnik zahteva bodisi izpolnitev obveznosti bodisi pogodbeno kazen (prvi v zvezi z drugim odstavkom 251. člena OZ). Za tak dogovor pa, kot je bilo že pojasnjeno, v konkretnem primeru ne gre.

13. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je pogodbeno določilo jasno ter se mora uporabiti tako, kot se glasi (prvi odstavek 82. člena Obligacijskega zakonika; OZ). Ker je mogoče pomen te določbe enopomensko opredeliti, uporaba razlagalnega pravila iz 83. člena OZ ne pride v poštev. Pravne posledice navedenega določila so bile predvidljive, zato uveljavitev pogodbene kazni tudi ni predstavljala kršitev načela iz 9. člena OZ. Glede na to, da je bila vsebina pogodbenega dogovora jasno razumljiva z ustaljenimi metodami razlage, pa prav tako tudi ni bistveno, ali je bila zapisana na klasičen način.

14. Tožeča stranka v pritožbi nadalje napada tudi ugotovitev sodišča prve stopnje glede napak končnega poročila. Tožena stranka je pojasnila, da gre za številne očitke, tako glede pomanjkljivega sodelovanja z naročnikom, podaje površinske ocene, šibkega nabora uporabljenih metod, uporabljenih napačnih vrednosti podatkov, skopo zbranih podatkov, da tudi niso bile oblikovane ustrezne kontrolne skupine ter da poročilo ni bilo podkrepljeno z empiričnimi dokazi, kot tudi, da je bilo besedilo poročila polno slovničnih napak. Glede na to da je tožeča stranka napake na končnem poročilu odpravljala vse do 4. 1. 2017, z navrženim pojasnilom, da lektoriranje ni bilo izrecno določeno kot pogodbena obveznost ter da so popravki tekstov običajni, tožeča stranka te ugotovitve more omajati.

15. Tožeča stranka nadalje v pritožbi napada izpodbijano sodbo še v delu, ki se nanaša na presojo sodišča prve stopnje, da je bila odgovornost za zamudo na strani tožeče stranke same, saj je bila tožeča stranka odgovorna za kvalitetno pripravo poročila, ki je vključevala tudi zbiranje podatkov iz različnih virov. Tožeča stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje v pripravljalni vlogi z dne 14. 12. 2017 sicer trdila, da je bil razlog za to, da je končno poročilo zahtevalo dodatne uskladitve, slaba kakovost podatkov in slaba kompatibilnost baz podatkov. Na te navedbe tožena stranka podrobno odgovorila v pripravljalni vlogi z dne 15. 1. 2018. Pojasnila je, da so bili podatki tožeči stranki generalno predstavljeni na uvodnem sestanku, da kasneje nikoli ni zaprosila za dodatne podatke, da je glede na predhodno sodelovanje dobro poznala bazo podatkov in njihovo kvaliteto ter nenazadnje, da je imela tudi druge možnosti za ugotavljanje učinkov izvajanja programa (pregled na terenu, ankete, intervjuji s prejemniki sredstev), ki pa jih ni uporabila. Glede na podrobna pojasnila tožene stranke se je trditveno breme prevesilo na tožečo stranko, ki pa na očitke, da je bila na njej odgovornost za zbiranje podatkov iz ustreznih virov, ni odgovorila. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno sklenilo, da se je tožeča stranka pavšalno sklicevala na to, da naj bi bila odgovornost za zamudo na strani tožene stranke.

16. Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni presodilo dopisa Evropske komisije z dne 25. 5. 2017, ki je bil pred sodiščem prve stopnje izveden, stranki pa sta se o njem tudi izjavljali, predstavlja izpodbijanje dokazne ocene sodišča prve stopnje. Tožeča stranka s tem uveljavlja, da je ostala navedena listina, ki je bila sicer izvedena, v dokazni oceni sodišča prve stopnje spregledana. Po presoji pritožbenega sodišča pa je tudi ta pritožbeni očitek neutemeljen, saj tožnica neutemeljeno navaja, da naj bi iz dopisa Evropske komisije z dne 25. 5. 2017 izhajalo, da je bila tožena stranka dolžna zagotoviti, da se zberejo podatki, potrebni za vrednotenje skozi celotno programsko obdobje. Na te navedbe tožeče stranke je tožena stranka že v postopku pred sodiščem prve stopnje pojasnila, da iz dopisa Evropske komisije izhaja zgolj to, da so bile v poročilu ugotovljene številne ovire in omejitve v zvezi s podatki ter da za tovrstne ovire in omejitve ni bilo najdenih rešitev. Pojasnila je tudi, da je bila naloga izvajalca, torej tožeče stranke same, da najde rešitev za ovire in pomanjkanje podatkov, ki pa ga ta ni našla. Po presoji pritožbenega sodišča so bila ta pojasnila tožene stranke prepričljiva, saj iz dopisa z dne 25. 5. 2017 ne izhaja, da bi Evropska komisija ugotavljala, kdo je bil odgovoren za zbiranje podatkov. Tožeča stranka torej dokazne ocene sodišča prve stopnje tudi s sklicevanjem na dopis Evropske komisije z dne 25. 5. 2017 ne more uspešno izpodbiti.

17. Kot je razvidno iz vsega navedenega ima izpodbijana sodbo dovolj razlogov o vseh odločilnih dejstvih, da je sposobna preizkusa. Tudi pritožbeni očitek kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP torej ni utemeljen.

18. Pritožbeni očitki torej niso utemeljeni. Ker pritožbeno sodišče niti ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni našlo kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

19. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije svoje pritožbene stroške.

1 Primerjaj dr. Nina Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 233. 2 Povzeto po sklepni verziji Slovarja slovenskega knjižnega jezika (1970-1991), točka 7 "držati se" 2.