Jedro

Toženi stranki sta lahko pasivno legitimirani in solidarno odškodninsko odgovorni le, če sta obe pravni naslednici prvotnega udeleženca, zoper katerega je predlagatelj začel spor.

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Stroškie pritožbenega postopka, so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Delovno sodišče v Mariboru ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke B. U. do prvotožene stranke Š.- v stečaju in do drugotožene stranke Š. T., d.o.o. - v stečaju, za solidarno plačilo zneska 936.850,00 SIT (devetsto šestintrideset tisoč osemstopetdeset 00/100) z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 4.4.1997 dalje do plačila, ob tem pa sta toženi stranki solidarno dolžni povrniti tožnikove pravdne stroške iz tega postopka v višini 527.737,50 SIT (petstosedemindvajsettisoč sedemsto sedemintrideset 50/100), na račun tožnikovega pooblaščenca odvetnika X., pri Novi kreditni banki Maribor, številka 51..-..., vse v 8 dneh pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se pritožujeta obe toženi stranki iz vseh pritožbenih razlogov.

Prvotožena stranka Š. v pritožbi navaja, da sodišče v dokaznem postopku ni ugotovilo, kje naj bi bil tožnik do uvedbe stečaja obeh toženih strank dejansko zaposlen. Š. p.o. se je 25.2.1991 preoblikoval v tri družbe, med katerimi sta tudi obe toženi stranki.

Dejavnost transporta se je opravljala pri drugotoženi stranki, zato je bil tožnik dejansko v delovnem razmerju pri drugotoženi stranki.

Sodišče šteje v 7. odstavku obrazložitve sodbe za dokazano, da je bila tožeča stranka več kot 22 let pri drugotoženi stranki in 7 dni pri prvotoženi stranki. S tem utemeljuje solidarno odgovornost obeh toženih strank, sodišče pa ne loči med pravnima osebama pred stečajem in po stečaju. Pri Š. - v stečaju je bil tožnik po pogodbi zaposlen 7 dni, pri drugotoženi stranki pa ni mogel biti zaposlen 22 let, saj je v stečaju od leta 1994. Prvotožena stranka meni, da je svoje obveznosti do tožeče stranke v celoti izpolnila, saj je upravičeno ali neupravičeno priznala 90 % zahtevka tožeči stranki in ga tudi poravnala v skladu z razdelitvijo stečajne mase. Tako ni podlage za solidarno odgovornost za preostali zahtevek tožeče stranke. Nadalje se pritožuje tudi, da mora sodišče oceniti ali je bila škoda že v celoti priznana, ali bi glede na izvedeniško mnenje, težo nesreče, potrebne stroške za uveljavljanje zahtevka tožeča stranka bila opravičena do višje odškodnine. V zvezi s tem pritožba osporava tudi izrek o stroških. Nadalje navaja, da o prijavi terjatve v stečajni postopek tožeča stranka sploh ni uveljavljala prikrajšanja pri plači, niti stroškov za izvedensko mnenje, tudi stroške prijave v stečajno maso, zato je izrek v nasprotju z obrazložitvijo. Iz obrazložitve izhaja, da je sodišče zavezalo obe stranki solidarno k plačilu odškodnine, ki jo je prvotožena že plačala 90 %.

Drugotožena stranka v pritožbi uveljavlja, da je tožnik v času postopka samovoljno spremenil tožbo v subjektivnem smislu in zajel drugotoženo stranko, čeprav se ta s spremembo tožbe ni strinjala, ampak se je temu takoj uprla. Gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Drugotožena stranka namreč ni univerzalna pravna naslednica prvotožene stranke, ampak je bila od nje ustanovljena. To še ne pomeni, da jo je možno šteti kot pravno naslednico prvotožene stranke v tem sporu. V spisu so navedeni natančni podatki, kdo in kako je drugotoženo ustanovil. To se vidi iz izpiska sodnega registra; tudi, da je prvotožena stranka pravna naslednica prvotno tožene stranke, ki je imela firmo Š. p.o., zato drugotožena stranka pri tej trditvi vztraja, da ni pasivno legitimirana. Pri njej tožnik ni bil nikoli v delovnem razmerju. Delovno knjižico je zaključila prvotožena stranka ob uvedbi stečaja, ko je tožniku prenehalo delovno razmerje. Tožena stranka je bila torej tista, ki je priznala večji del tožnikove, v stečaju prijavljene terjatve in mu priznani del tudi izplačala. Tega ne bi storila, če se ne bi zavedala, da je naslednica prvotno tožene stranke.

Nadalje pritožba tudi uveljavlja, da sodišče ni preizkusilo tožbenega zahtevka glede vtoževanih obresti, ki so bile očitno napačno izračunane; hkrati poudarja, da sodišče ne more priznati tožniku višjega zahtevka, kot ga je ta uveljavljal pri priglasitvi terjatev v stečaju. Kot nadaljno bistveno kršitev določb postopka drugotožena stranka uveljavlja, da ni prejela listin, ki jih je v spis predložil tožnik v času, ko je kot tožena stranka nastopala pravna prednica prvotožene stranke. Na to je opozorila v pripravljalni vlogi dne 8.1.1999, česar sodišče ni saniralo in se o teh listinah ni mogla izjaviti.

Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da v prvostopenjski sodbi ni obrazloženo, zakaj sodišče šteje za solidarno odškodninsko odgovorni obe toženi stranki, ne da bi razlogovalo, ali sta, ali nista in koliko sta obe pravni naslednici prvotnega udeleženca, zoper katerega je začel spor predlagatelj U. B. z vložitvijo predloga za sodno varstvo z dne 27.9.1991. Sodišče prve stopnje bo zato moralo najprej ugotoviti pravno nasledstvo, saj odškodninska odgovornost oz. pasivna legitimacija izhaja iz nasledstva organizacije, v kateri je bil tožnik v delovnem razmerju v času škodnega dogodka. Iz dejstev, pri kom je kasneje bil tožnik v delovnem razmerju, še ni utemeljeno zaključiti o pasivni legitimaciji oz. da je odškodninsko odgovorna tista organizacija oz. delodajalec, pri katerem je bil kasneje pred stečajem oz. po njem tožnik v delovnem razmerju. Gre za bistveno pomanjkljivo obrazložitev glede odločilnih dejstev, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP. Na to je pritožbeno sodišče pazilo tudi po uradni dolžnosti in na pritožbi. Iz podatkov v spisu še ne izhaja, da sta obe toženi stranki naslednici prvotno udeležene organizacije; niti še ni ugotovljeno ali in koliko so obveznosti prvotno tožene stranke oz.

udeleženke prešle neposredno oz. posredno na pravne naslednike.

Sodišče prve stopnje glede tega ni razlikovalo med obema toženima stranka in je neobrazloženo odločilo, da sta obe solidarno odgovorni.

V ponovnem postopku bo sodišče prve stopnje moralo najprej razčistiti vprašanje, ali sta obe toženi stranki oz. v koliko je katera pravna naslednica prvotne udeleženke. Šele iz pravnega nasledstva izhaja morebitna odškodninska odgovornost. Že zaradi navedenega je bilo treba izpodbijano sodbo razveljaviti. V zvezi z nadaljnjimi pritožbenimi navedbami pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil tožnik zoper obe stranki v stečajnem postopku napoten na delovni spor; glede zahtevka za plačilo 936.850,00 SIT to je del celotnega zahtevka v znesku 6.758.965,00 SIT. Ta je bil delno priznan oz. že delno plačan. Vendar bo sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, iz katerih pravnih naslovov posamezne terjatve niso bile plačane oz. so prerekane. To je pomembno tudi glede zahtevka za zakonite zamudne obresti, saj bo sodišče moralo upoštevati vrstni red poplačila terjatve, pri čemer bi glede na nastanek zamude imele lahko terjatve iz materialne škode prednost pred terjatvami iz imaterialne škode, razen če niso bile v stečaju posebej priznane kot npr. terjatve iz naslova imaterialne škode. Sicer se po zakonu prej poplačajo drugačne terjatve, ki so prej zapadle, razen če ni bilo izrecno drugače določeno. Prvostopenjsko sodišče naj upošteva tudi druge navedbe toženih strank pri ponovnem obravnavanju zadeve. Že po sedaj ugotovljenih dejstvih ni utemeljeno toženih strank obravnavati kot solidarni dolžnici.

Zaradi navedenega je bilo treba odločiti, kot izhaja iz gornjega izreka. Zaradi razveljavitve v glavni stvari je bilo treba razveljaviti tudi izrek o stroških in odločitev o njih pridržati za končno odločitev.