Jedro

Ker je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo in s tem potrdilo odločbo tožene stranke, ki temelji na razlogih, ki opredeljujejo, da je tožnikova prošnja za azil očitno neutemeljena po 2. odstavku 35. člena ZAzil in se ni opredelilo do tega, ali je potrebna v obravnavanem primeru, zaradi razčiščenja dejstev in okoliščin o tožnikovi homoseksualni dejavnosti v Iranu in zaradi le-te po njegovih trditvah zagrožene smrtne kazni v njegovi izvorni državi, izvedba rednega azilnega postopka, je bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 - popravek in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 25.8.2005, s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z navedeno odločbo na podlagi 1. alinee 2. odstavka 35. člena v povezavi z 2. alineo 1. odstavka 36. člena Zakona o azilu (ZAzil, UPB 1, Uradni list RS, št. 134/2003) zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljeno in odločila, da mora zapustiti Republiko Slovenijo v roku 24 ur od dneva pravnomočno končanega azilnega postopka.

V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje citira določbo 1. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil, ki določa, da pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, če prošnja temelji na namernem zavajanju ali če se postopek zlorablja. V zvezi s tem se je tožena stranka oprla na 2. alineo 36. člena Zazil, ki je razlagalna določba in določa, katera dejanja se štejejo za zavajanje oziroma zloraba postopka po določba Zazil. V tem konkretnem primeru se je tožena stranka oprla na obravnavanje razloga po 2. alinei. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je tožnik v svoji prošnji za azil kot razlog, zakaj je zapustil izvorno državo, navedel, da je bil preganjan zaradi svoje homoseksualne usmerjenosti in bi ga v Iranu obsodili na smrtno kazen zaradi homoseksualnih odnosov. Tožnik v tožbi potrjuje ta razlog, zaradi katerega je zapustil izvorno državo. Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka pravilno sklepala, da tožnikova prošnja temelji na lažni predstavitvi razlogov, na katere se sklicuje. Tožena stranka je navedla svoje razloge, zakaj sklepa, da je tožnik neprepričljivo predstavil svoje razloge in da so njegove izjave nepovezane in nekonkretne, kar je vse v skladu z določbami 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP v zvezi s 23. členom ZAzil, Uradni list RS, št. 22/2005, UPB). Sodišče prve stopnje meni, da je tožena stranka skrbno in natančno zbrala razlike med tožnikovimi izjavami v prošnji za azil in na njegovem zaslišanju v upravnem postopku in sklepala, da zaradi neskladij in neprepričljivosti ne more verjeti resničnosti tožnikovih razlogov, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo za azil. Sodišče prve stopnje sprejema sklepanje tožene stranke še posebej, ker je na tožnikovem zaslišanju predočila posamezne razlike oziroma neskladja in tožnik ni pojasnil oziroma ni mogel razložiti, zakaj prihaja do razlik oziroma nesoglasij med njegovimi izjavami v prošnji za azil in na samem zaslišanju. Tožnik je obširno prikazal svoja homoseksualna razmerja, ki jih je imel od svojega 17. leta naprej. Tudi razmerje s prijateljem M. je obširno prikazal in tudi, da sta razmerje najprej skrivala, potem pa se izražala svobodno tudi pred M. ženo. Tožena stranka po mnenju sodišča prve stopnje upravičeno ne more sprejeti za verodostojne in resnične trditve tožnika, da je M. žena dve leti vedela in prenašala njuno razmerje in je šele deset mesecev pred podajo prošnje za azil prijavila zadevo na policiji, ob dejstvu, da je homoseksualnost v Iranu strogo kaznovana, kot je to potrdil tožnik. Poleg tega pa je tožena stranka predstavila tožnikovo izjavo oziroma dogodke in pot do Slovenije v časovnem okviru in tako tudi ugotovila, da se dogodki časovno ne ujemajo. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da tožena stranka poudarja, da ob dejstvu, da je bil tožnik s prijateljem M. zaloten pri spolnem aktu in je zato tožniku grozila najhujša kazen, je tožnik lahko z zadnjega sedeža policijskega avtomobila pobegnil. Sodišče prve stopnje sprejema sklepanje tožene stranke, ker je tožena stranka to sprejela na podlagi skrbno predstavljenih dejstev oziroma dogodkov, ki jih je predstavil tožnik. Tožnik pa v tožbi ne navaja nobenih podrobnosti in nobenega dogodka tudi ne obrazloži oziroma ne pojasni prikazanih neskladij oziroma razlik v njegovem prikazu dogodkov. Prav tako ne predlaga nobenih dokazov. Pri posameznih sklepih tožene stranke v zvezi z okoliščinami oziroma dejstvi, ki jih je tožnik navedel v prošnji za azil, pa tožnik v tožbi ne navaja ničesar in ne pojasnjuje oziroma ne poskuša pojasniti dogodkov oziroma razlogov, ki jih je tožena stranka ocenila kot neprepričljive. Tožnik pa v tožbi tudi ne izpodbija posameznih sklepov tožene stranke na podlagi prikaza dogodkov, ki jih je navedel tožnik, oziroma ne navaja, zakaj ne bi bili pravilni. Sodišče prve stopnje zato sprejema sklepanje tožene stranke, da dvomi v resničnost tožnikovih razlogov, še posebej, ker je na zaslišanju tožniku predočila posamezne razlike oziroma neprepričljivosti v njegovi izpovedbi in tudi ocenila tožnikova pojasnila oziroma k ako je odgovoril na razlike, ki mu jih je predočila tožena stranka. Tožniku je bilo tako po mnenju sodišča prve stopnje varovano načelo zaslišanja stranke po 1. odstavku 9. člena ZUP. Zato je tožena stranka pravilno sklepala, da tožnikova prošnja temelji na zavajanju ali zlorabi postopka, ker je tožnik lažno predstavil razloge, na katere se sklicuje (1. alinea 2. odstavka 35. člena v zvezi z 2. alineo 36. člena ZAzil).

V tožbi tožnik predlaga, da se opravi glavna obravnava in da se ga zasliši in da bo tako razjasnil morebitne nejasnosti in dvome. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da v zvezi s tem tožnik v tožbi ni navedel nobenih okoliščin, dejstev oziroma drugih dokazov, ki naj bi jih sodišče prve stopnje na obravnavi izvedlo in ki bi lahko vplivali na drugačno ugotovitev dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje nadalje ugotavlja, da tožnik v tožbi tudi ni navedel oziroma predstavil, v čem bi se njegovo zaslišanje na glavni obravnavi razlikovalo od njegove izjave v prošnji za azil oziroma na zaslišanju v upravnem postopku. Ker tožnik v tožbi ni navedel ničesar, kar bi utemeljeno kazalo na zmotno ugotovljeno dejansko stanje, je sodišče prve stopnje odločilo na seji senata (2. odstavek 50. člena ZUS) in pri tem sledilo tudi mnenju Ustavnega sodišča Republike Slovenije v njegovi odločbi, št. Up 422/2003 z dne 10.7.2003. Tožnik v pritožbi zoper izpodbijano sodbo ponavlja tožbene navedbe in še dodaja: Iz vseh njegovih navedb je razvidno, da mu v njegovi izvorni državi (Iranu) trajno grozi preganjanje, ki je posledica težav s policijo, tamkajšnje oblasti pa mu ne nudijo ustrezne zaščite. Predlagal je sodišču prve stopnje, naj razpiše glavno obravnavo in ga zasliši, da bi se razjasnile vse nejasnosti in nekoherentnosti v njegovih izjavah, do katerih je prišlo zaradi nerazumevanja in stresnega potovanja. Ker tega sodišče prve stopnje ni storilo, je po njegovem mnenju podana bistvena kršitev določb Zakona pravdnem postopku (ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbi in odpravi odločbo tožene stranke ter njegovi prošnji za priznanje političnega azila v Republiki Sloveniji ugodi.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča odločitev sodišča prve stopnje ni pravilna in je tudi preuranjena.

Pritožbeno sodišče meni, da tožena stranka v obravnavanem primeru ni mogla zadostiti kriterijem, določenim v 2. odstavku 35. člena ZAzil, preden ni razčistila z dejstvi in okoliščinami o po tožniku zatrjevani homoseksualni dejavnosti v Iranu, zaradi katere naj bi mu v izvorni državi grozila, po njegovih trditvah v tožbi in sedaj v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, smrtna kazen. Namreč tožena stranka ni razčistila, ali tožniku dejansko v Iranu, ob njegovem zalotenju pri spolnem aktu z drugim moškim (po njegovih trditvah s prijateljem M., ko naj bi ga zalotili policisti in naj bi ga odpeljali na policijsko postajo) res grozi izrek smrtne kazni po iranskem notranjem kazenskem pravu, zato ker je zagrešil hudo kaznivo dejanje nepolitične narave zunaj Republike Slovenije, to je v izvorni državi (gl. 2. alineo 1. odstavka 4. člena ZAzil in 1. odstavek 2. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, spremenjena s Protokolom št. 2 ter njenimi Protokoli št. 1, 4, 6, 7, 9. 10 in 11 - Uradni list RS - MP, št. 7/94 - v nadaljnjem besedilu: Konvencija). Prav tako tožena stranka ni razčistila, če gre za tako kaznivo dejanje, za katero je v Iranu zagrožena smrtna kazen v primeru, če to dejanje stori le oseba s homoseksualno usmerjenostjo (torej oseba iz skupine ljudi s tako usmerjenostjo), ali pa katerakoli oseba, ki je zalotena pri spolnem aktu z osebo istega spola, ki pa sicer ni homoseksualno usmerjena. Ugotovitev teh dejstev oziroma okoliščin je po presoji pritožbenega sodišča potrebna, da bi lahko tožena stranka v zvezi s tožnikom, če bi se izkazalo, da mu v Iranu res grozi izrek smrtne kazni zaradi zalotenja pri spolnem aktu z osebo istega spola, zato, ker se ta kazen izreka le osebam s homoseksualno dejavnostjo, izvedla redni azilni postopek, z ugotovitvijo okoliščin v zvezi z reševanjem tožnikove prošnje za azil po 2. odstavku 1. člena ZAzil (zaradi pripadnosti določeni družbeni skupini s homoseksualno usmerjenostjo) oziroma po 3. odstavku 1. člena ZAzil (azil iz humanitarnih razlogov) in ne v tako imenovanem pospešenem postopku po 2. odstavku 35. člena ZAzil. Pa tudi zato, da bi lahko tožena stranka v rednem azilnem postopku ugotovila morebitno dejansko stanje, ki izhaja iz izključitvenega razloga 2. alinee 1. odstavka 4. člena ZAzil oziroma v povezavi s 1. odstavkom 2. člena Konvencije (pravica do azila se ne prizna osebam, pri katerih obstajajo utemeljeni razlogi za sum, da so zagrešile hudo kaznivo dejanje nepolitične narave zunaj Republike Slovenije, preden so bile sprejete v državo kot begunci. Nikomur ne sme biti življenje odvzeto, razen ob izvršitvi sodbe, s katero je sodišče koga spoznalo za krivega za kaznivo dejanje, za katero je z zakonom predpisana smrtna kazen). Glede slednjega razloga pa bi morala tožena stranka v rednem azilnem postopku ugotoviti, ali v Iranu sodišča izrekajo sodbe, po opravljenem rednem kazenskem postopku po iranskem notranjem kazenskem pravu, ko kakšno osebo (ali le tisto, ki ima homoseksualno usmerjenost oziroma pripada posebni družbeni skupini) spoznajo za krivo za tovrstno kaznivo dejanje (spolnega akta med osebami istega spola), za katero notranji iranski zakon oziroma drug predpis predpisuje smrtno kazen oziroma če iranski notranji zakon ali drug predpis tako dejanje šteje za hudo kaznivo dejanje nepolitične narave.

Ker je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo in je s tem potrdilo s tožbo izpodbijano odločbo tožene stranke, ki temelji na razlogih, ki opredeljujejo, da je tožnikova prošnja za azil očitno neutemeljena po 2. odstavku 35. člena Zazil (1. alinea 2. odstavka 35. člena v zvezi z 2. alineo 36. člena) in se ni opredelilo do tega, ali je potrebna v obravnavanem primeru, zaradi razčiščenja dejstev in okoliščin o tožnikovi homoseksualni dejavnosti v Iranu in zaradi le-te po njegovih trditvah zagrožene smrtne kazni v njegovi izvorni državi, izvedba rednega azilnega postopka, ob upoštevanju določb 2. in 3. odstavka 1. člena, 2. alinee 1. odstavka 4. člena ZAzil ter 1. odstavka 2. člena Konvencije, in ne tako imenovanega pospešenega postopka po 2. odstavku 35. člena ZAzil, je bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu (3. odstavek 72. člena ZUS v zvezi z razlogom po 14. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku).

Sodišče prve stopnje pa tudi ni upoštevalo tožnikove zahteve za opravo glavne obravnave, ki je tudi sicer potrebna zaradi razčiščenja navedenih dejstev in okoliščin o njegovi homoseksualni dejavnosti in po njegovih trditvah zagroženi smrtni kazni, ki je podana v tožbi in sedaj v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, s čimer je kršilo določbo 1. odstavka 50. člena ZUS.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 74. člena ZUS ugodilo tožnikovi pritožbi, razveljavilo izpodbijano sodbo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.