Jedro

Z izpodbijanim aktom o razrešitvi direktorice je bilo poseženo v obstoječe pravno razmerje in ker je bil že objavljen javni razpis za imenovanje novega direktorja (direktorice), vzpostavitev pravnega razmerja, v katerega je bilo poseženo, ne bo več mogoča, če bo tožnica s tožbo uspela. Že to pa lahko pomeni za tožnika težko popravljivo škodo, ki jo je mogoče preprečiti z ureditveno začasno odredbo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi. Sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, II U 484/2014-17 z dne 11. 3. 2015 se spremeni tako, da se do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu zadržita izbira in imenovanje kandidatov na delovno mesto direktorja oziroma direktorice v okviru vodenja javnega razpisnega postopka za delovno mesto direktorja oziroma direktorice Doma upokojencev, začetega 6. 3. 2015 na podlagi objave Doma upokojencev na Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje.

II. Odločitev o stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom kot neutemeljeno zavrnilo tožničino zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero je na podlagi tretjega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) predlagala začasno ureditev spornega razmerja, in sicer, da se začasno, do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu (tožba zaradi tožničine razrešitve s položaja direktorice), zadržita izbira in imenovanje kandidatov na delovno mesto direktorja oziroma direktorice v okviru vodenja javnega razpisnega postopka za delovno mesto direktorja oziroma direktorice Doma upokojencev, začetega 6. 3. 2015 na podlagi objave Doma upokojencev na Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje.

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da je razrešitev tožnice s položaja direktorica nedvomno imela zanjo in za njeno družino sicer določene negativne posledice, vendar zgolj pavšalno zatrjevanje, da ji je razrešitev povzročila veliko osebno stisko in stisko njene družine z dolgotrajnimi in nepopravljivimi posledicami, brez da bi bile te trditve konkretizirane s stopnjo verjetnosti, ne izkazuje nastanka pravno relevantne težko popravljive škode. Že večkrat izrečeno stališče sodne prakse (npr. sklep Vrhovnega sodišča I Up 475/2012) pa je, da biti direktor doma upokojencev ni pravica posameznika, zato tudi biti direktor doma upokojencev celo mandatno obdobje ni pravno varovano upravičenje. Tudi v primeru, če bi sodišče sledilo tožbenemu predlogu in izpodbijani sklep odpravilo, ta odločitev ne vsebuje avtomatizma glede tožničine vrnitve na položaj direktorice doma upokojencev. Pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave Republike Slovenije je tožnici zagotovljena že z vložitvijo tožbe v upravnem sporu, če pa gre za prizadetost ugleda, pa ji je zagotovljeno tudi pravno varstvo v okviru kazenskega postopka in po splošnih pravilih odškodninske odgovornosti. Ker tožnica ni dokazala verjetnega nastanka težko popravljive škode niti ni s stopnjo verjetnosti izkazala potrebe po začasni drugačni ureditvi stanja glede spornega pravnega razmerja, za odločitev tudi ni relevantno, da s predlagano začasno odredbo ne bo prizadeta javna korist, ker je že imenovana vršilka dolžnosti direktorice.

3. Tožnica vlaga pritožbo zoper izpodbijani sklep sodišča prve stopnje iz pritožbenih razlogov po 2. in 3. točki prvega odstavka 75. člena ZUS-1. Navaja, da sodišče prve stopnje ni uporabilo oziroma ni pravilno uporabilo 270. in 272. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), zato je podan pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava ter posledično tudi zmotno ugotovljenega dejanska stanja glede verjetnosti izkaza potrebe po začasni drugačni ureditvi stanja glede spornega pravnega razmerja. Tožnica je namreč že z vloženo tožbo izkazala verjetnost obstoja vtoževane terjatve, zato bi sodišče prve stopnje moralo že po 272. členu ZIZ upoštevati dejstvo, da zavod glede na izkazano pravno podlago v statutu imenuje vršilca dolžnosti direktorja vse do pravnomočnosti odločitve v tem upravnem sporu. Tožena stranka kot ustanoviteljica z izdajo začasne odredbe, če bi se ta izkazala za neutemeljno, tako zagotovo ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožnici. Zmotno pa je uporabilo materialno pravo tudi, ker je glede na ugotovljeno in izkazano dejansko stanje spornega razmerja zaključilo, da tožnica ni dokazala verjetnega nastanka težko popravljive škode. Vzpostavitev pravnega razmerja, v katerega je bilo poseženo, glede na to, da je bil že objavljen javni razpis za imenovanje novega direktorja, namreč ne bo več mogoča, tudi če bo tožnica s tožbo uspela. Že to pomeni za tožnico težko popravljivo škodo, ki jo je mogoče preprečiti le s predlagano začasno ureditveno uredbo. Sklicuje se na sklep Vrhovnega sodišča I Up 41/2013 in odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up -1165/06. Predlaga, da se pritožbi ugodi tako, da se izpodbijani sklep spremeni in ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe, podrejeno pa, da se ta razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške postopka.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo t. i. regulatorno (ureditveno) začasno odredbo oziroma odredbo za začasno ureditev stanja, predvideno v tretjem odstavku 32. člena ZUS-1, na podlagi katerega lahko tožnik iz razlogov iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1 zahteva izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetno izkaže za potrebno. V drugem odstavku 32. člena, na katerega se sklicuje tretji odstavek tega člena, pa je določeno, da sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta pritožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

7. Začasna odredba je nujni ukrep, s katerim sodišče ob izpolnjenih zakonskih pogojih (začasno) odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma na ustrezen način začasno uredi sporno pravno razmerje. Odločanje o začasni odredbi zahteva zaradi narave postopka in vezanosti sodišča na kratek rok, določen v petem in šestem odstavku 32. člena ZUS-1, restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino škode, predvsem pa mora izkazati, da je taka škoda za njo težko popravljiva. Če predlaga ureditveno začasno odredbo, pa mora poleg navedenega še konkretno predlagati, na kakšen način in kako naj se začasno uredi stanje. V postopku odločanja o začasni odredbi sodišče ne izvaja dokazov, temveč svojo odločitev opre na predložene dokaze in ne opravi glavne obravnave.

8. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča je v zadevah, kot je obravnavana, praviloma (ne pa vedno) mogoče zagotoviti učinkovito sodno varstvo v primeru ugoditve tožbi (če sodišče ne more takoj odločiti o sami tožbi) predvsem z izdajo ureditvene začasne odredbe, seveda če so za to izpolnjene tudi vse druge v prejšnjih točkah tega sklepa navedene predpostavke za njeno izdajo. Z izpodbijanim aktom o razrešitvi direktorice je bilo poseženo v obstoječe pravno razmerje in ker je bil že objavljen javni razpis za imenovanje novega direktorja (direktorice), vzpostavitev pravnega razmerja, v katerega je bilo poseženo, ne bo več mogoča, če bo tožnica s tožbo uspela. Že to pa lahko pomeni za tožnika težko popravljivo škodo, ki jo je mogoče preprečiti z ureditveno začasno odredbo. Tako stališče je v skladu s prakso Ustavnega sodišča RS (npr. Up-454/04, U-I-257/04, Up-1165/06) kot tudi Vrhovnega sodišča (npr. II Up 6/2001, II Up 4/2004, I Up 273/2006, I Up 640/2007, I up 41/2013). Sklep Vrhovnega sodišča I Up 475/2012, na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje, se nanaša na razrešitev članov nadzornega sveta RTV Slovenija. V njem je Vrhovno sodišče pritrdilo sodišču prve stopnje, da izpodbijana odločba ni upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1 in da ni v nobenem zakonu določeno, da bi bilo sodno varstvo zoper akt o imenovanju oziroma razrešitvi člana tega nadzornega sveta zagotovljeno v upravnem sporu. Zato je bila iz teh razlogov zavržena že tožba (in posledično začasna odredba), za razliko od obravnavane zadeve, v kateri je zoper razrešitev direktorja oziroma direktorice, v primeru da ga (jo) razreši minister (oziroma drug organ republike, občine ali mesta), izrecno dopustno sodno varstvo v upravnem sporu (39. člen v povezavi z drugim odstavkom 36. člena Zakona o zavodih).

9. Ugovori tožene stranke, podani v odgovoru na zahtevo za izdajo začasne odredbe, da je javni razpis objavil svet zavoda v skladu s statutom zavoda, ker ta ne more poslovati brez poslovodne osebe, in da tožena stranka na postopke v zvezi z javnim razpisom in imenovanjem, ki sta v pristojnosti sveta zavoda, ne more vplivati, saj vstopa v postopek šele v zaključni fazi, ko poda soglasje oziroma nesoglasje k imenovanju direktorja, na drugačno odločitev ne morejo vplivati, saj glede na to, da je že bil imenovan vršilec direktorja zavoda za šest mesecev (z možnostjo imenovanja v. d. za eno leto) ne bodo prizadete javna korist ter koristi nasprotnih strank.

10. Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo (32. člen ZUS-1) in da so podani vsi pogoji, ki jih za izdajo ureditvene začasne odredbe določata tretji in drugi odstavek 32. člena ZUS-1, je pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje na podlagi 3. točke tretjega odstavka 80. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 spremenilo in samo odločilo, da se predlagana začasna odredba izda tako, kot je to navedeno v izreku tega sklepa.

11. Odločitev o stroških temelji na 164. členu Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.