Jedro

Pogoji za dopustitev zahteve za varstvo zakonitosti so strogo določeni, o vložitvi tega izrednega pravnega sredstva pa odloča državni tožilec. Zato je utemeljena odločitev, da bo lahko tožnik sam (še zlasti glede na predhodne vložene zahteve za varstvo zakonitosti) v laični obliki navedel razloge državnemu tožilcu, ki bo o upravičenosti vložitve tega izrednega pravnega sredstva sam naredil pravno presojo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo, številka Bpp 870/2011 z dne 16. 5. 2011 je tožena stranka odločila, da se prošnji A.A. (tožnika) z dne 29. 4. 2011 za dodelitev brezplačne pravne pomoči (bpp) za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, številka II Cp 4392/2010 z dne 2. 3. 2011, v zvezi s sodbo Okrajnega sodišče v Ljubljani, številka IV P 2888/2003 z dne 12. 7. 2010, zavrne kot neutemeljena. V razlogih tožena stranka navaja, da je prosilec dne 3. 5. 2011 vložil prošnjo za odobritev bpp, v katerih je navedel, da prosi za sestavo zahtevka za varstvo zakonitosti v zadevi Okrajnega sodišča v Ljubljani, številka P 2888/2003. Tožena stranka navaja določbe 11. do 14. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, številka 96/2004 s spremembami, dalje ZBPP), ko mora kumulativno izkazati dva pogoja in sicer finančno materialni kriterij oziroma tako imenovani subjektivni kriterij, katerega sodišče presoja na podlagi listinskih dokazil o finančnem in materialnem položaju in objektivni kriterij v skladu z določilom 24. člena ZBPP. Okrajno sodišče v Ljubljani je v pravdni zadevi prosilca zoper Slovensko zavarovalno združenje zaradi plačila 3.355,45 EUR s p.p., dne 12. 7. 2011 izdalo sodbo, s katero je prisodilo prosilcu znesek 1.234,40 EUR s p.p., v presežku pa prosilčev zahtevek zvrnilo. Zoper navedeno sodbo je nasprotna stranka dne 8. 10. 2010 vložila pritožbo, nadalje pa je v odprtem roku pritožbo vložil tudi prosilec. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo opr. št. II Cp 4392/2010 z dne 2. 3. 2011 pritožbo prosilca zavrnilo in v zavrnilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, pritožbi nasprotne stranke pa je ugodilo in v obsodilnem delu v odločitvi o stroških, sodbo prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek s prisojenim zneskom v višini 1.234,40 EUR s p.p. zavrnilo ter naložilo prosilcu v plačilo pravdne stroške nastale v postopku na prvi in drugi stopnji v skupni višini 1.245,21 EUR. Prosilec želi zoper navedeno odločitev višjega sodišča uveljavljati pravno sredstvo, pri čemer v obširnem pisnem pojasnilu, ki ga prilaga k prošnji navaja, da potrebuje pravnega zastopnika za sestavo zahtevek za varstvo zakonitosti zoper navedeno sodno odločbo. Po določilih Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, številka 26-1210/1999 z dne 15. 4. 1999 s spremembami – v nadaljevanju ZPP), je zahtevek za varstvo zakonitosti izredno pravno sredstvo, ki ga po določilu 385. člena lahko zoper pravnomočno sodno odločbo vloži Državni tožilec RS in sicer v treh mesecih, pri čemer se rok za vložitev zahteve zoper odločbo na drugi stopnji šteje od dneva, ko je bila odločba vročena strankam.

Tožena stranka ob proučitvi zadeve ugotavlja, da zaproša prosilec za dodelitev bpp glede uveljavljanja zahteve za varstvo zakonitosti zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani oprl. št. II Cp 4392/2010 z dne 2. 3. 2011 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. IV P 2888/2003 z dne 12. 7. 2010, katere vlagatelj pa je po določbi 385. člena Zakona o pravdnem postopku Državno tožilstvo RS, in torej prosilec nima legitimacije za vložitev obravnavanega izrednega pravnega sredstva. V obravnavanem primeru lahko prosilec poda le pobudo državnemu tožilstvu na vložitev omenjenega izrednega pravnega sredstva, po prejemu katere bo tožilstvo pregledalo sodni spis in presodilo, ali v konkretnem primeru obstojijo podlage, ki bi opravičevale vložitev zahteve za varstvo zakonitosti po določbi 385. člena in 387. člena ZPP. Pobudo z navedbo očitanih kršitev, lahko prosilec posreduje tožilstvu v laični obliki, po pravilih o obličnosti vlog v sodnih postopkih, ki pa v obravnavanem primeru prosilcu niso tuja, saj je prosilec istovrstno vlogo v preteklosti že vložil s pomočjo odvetnice B.B., in sicer kot pobudo za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper sodbo Višjega sodišča v Celju opr. št. Cp 1470/2004 z dne 8. 12. 2005 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Celju opr. št. P 918/2003 z dne 12. 7. 2004. Glede na navedeno po oceni sodišča prosilcu bpp za vložitev pobude državnemu tožilstvu za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 4392/2010 z dne 2. 3. 2011, ni razumna.

Tožnik v tožbi smiselno uveljavlja tožbena razloga nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilno uporabo materialnega prava. Navaja, da je predmet spora takšne narave, da ga ni mogoče reševati laično. Kot mu je znano zahtevka za varstvo zakonitosti sploh ne bi mogel vlagati brez pravnega zastopnika. Strokovna sodelavka na uradu za bpp mu je svetovala, da je naslednja stopnja zahtevek za varstvo zakonitosti, ki pa je na Vrhovno sodišče. Dejstvo je, da je pravdo v celoti izgubil, to pa tudi ne drži, ker mu je tožena stranka pred kratkim izplačala del terjanih obveznosti iz pravde. Strokovni sodelavec se ni znal opredeliti do tega, v katerem delu je sodbo izgubil in v katerem je uspel. Tako vse do danes ne razume kakšen je dejanski vpliv sodbe. Ta zadeva je zanj življenjskega pomena, pa tudi sicer je trdno prepričan, da je do uveljavitve zahtevkov iz pravde upravičen. Takšno mnenje so delili tudi največji pravni strokovnjaki. Navodila organa bo sicer vzel kot dobronamerno in bo vložil laični zahtevek na Vrhovno državno tožilstvo, predvsem da se prepriča, da je to edina in prava možnost. Kršena pa je tudi njegova človekova pravica, ki mu zagotovljena z Ustavo RS. Meni, da je upravičen do poštene obravnave in primerne pravne zaščite. Na celjskem sodišču mu že dolgo sodijo in odrekajo pravico do pravnega zastopanja. V odsotnosti odvetnika je celo izgubil pravdo, po kateri se mora izseliti iz najemniškega stanovanja na cesto. Brez odvetnika pa je ostal potem, ko je pravobranilka C.C. s svojim pravnim stanjem dosegla, da so mu ukinili pravnega zagovornika pridobljenega v okviru bpp. Več kot jasno je, da se pravda za inštitucijo, ki se brani z visoko rangirano pravno službo. Dokler je imel pravno pomoč se je pravdanje odvijalo v njegovo korist, ves dokazni postopek, mnenje izvedencev ter vse ostale okoliščine vključno z izdano sodbo na 14 straneh so bile zanj ugodne. Po 8. letih pravdanja pa tožena stranka ugotovi, da za reševanje tako zapletenega primera ne potrebuje niti pravnega svetovanja, kaj šele zastopanja. Da se mu godi krivica, opozarja pa tudi na pravočasnost glede roka vložitve pritožbenih ali drugih zahtevkov. Ker je celjsko sodišče bolj koruptivnega značaja, in ker tukaj sistemsko kršijo človekove pravice, o tej zadevi seznanja Vrhovno državno tožilstvo, Urad varuha človekovih pravic, Ministrstvo za pravosodje ter Komisijo za preprečevanje korupcije RS.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je tožena stranka na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabila vse materialne predpise, zato sodišče v izogib ponavljanju dejanskih in pravnih razlogov ponovno ne navaja, ker jim v celoti sledi (Uradni list RS, številka 105/06, 62/10, dalje ZUS-1) v zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja: Neutemeljeni so tožbeni ugovori, ki se nanašajo na ravnanje državne pravobranilke v zvezi z vložitvijo pravnega sredstva proti odločbi, s katero mu je bila dodeljena bpp. Takšno pravico je državna pravobranilka imela na podlagi materialnih predpisov, zato se sodišče v tem postopku v njeno odločitev oziroma pravico vlaganja pravnih sredstev ne spušča. Tudi po presoji sodišča ni izpolnjen pogoj verjetnostnega izgleda za uspeh po določbi 24. člena ZBPP. Zakon o pravdnem postopku namreč določa v 385. členu, da zoper pravnomočno sodno odločbo lahko vloži državno tožilstvo v treh mesecih zahtevo za varstvo zakonitosti (prvi odstavek), in če so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 367.a člena tega zakona. To pomeni, da morajo biti po določbi 367.a člena izpolnjeni določeni pogoji; da gre za pravno vprašanje, glede katerega odločitev sodišča druge stopnje odstopa od sodnega prakse Vrhovnega sodišča, ali če gre za pravno vprašanje glede katerega sodne prakse Vrhovnega sodišča ni, še zlasti če sodna praksa višjih sodišč ni enotna, ali če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodna praksa Vrhovnega sodišča ni enotna. To so isti pogoji kot jih določa Zakon o pravdnem postopku glede dopustitve revizije. Ker so ti smiselni pogoji za dopustitev zahteve za varstvo zakonitosti strogo določeni, o vložitvi tega izrednega pravnega sredstva pa odloča državni tožilec, je tudi po presoji sodišča utemeljena odločitev, da bo lahko tožnik sam (še zlasti glede na predhodne vložene zahteve za varstvo zakonitosti) v laični obliki navedel razloge državnemu tožilcu, ki bo o upravičenosti vložitve tega izrednega pravnega sredstva sam naredil pravno presojo.

Glede na to, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, in je izpodbijani upravni akt na zakonu utemeljen, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).