Jedro

Skladno s tretjim odstavkom 87. člena ZPP je v postopku pred okrožnim, višjim in Vrhovnim sodiščem pooblaščenec lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Delovno sodišče ima status okrožnega sodišča, kar pomeni, da stranko v postopku pred sodiščem lahko zastopa le pooblaščenec, ki ima opravljen pravniški državni izpit. Oseba, ki je zastopala tožnika, je ob vložitvi tožbe skupaj s pooblastilom predložila tudi potrdilo o opravljenem pravniškem državnem izpitu, zato ni pravne ovire za veljavno zastopanje tožnika preko pooblaščene osebe, ki ima opravljen pravniški državni izpit in deluje v okviru enega sindikata.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku za leto 2010 obračunati regres za letni dopust v višini 244,72 EUR bruto, od njega odvesti akontacijo dohodnine in izplačati ustrezen neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 210,46 EUR od 8. 9. 2012 dalje do plačila; za leto 2011 obračunati regres za letni dopust v višini 124,68 EUR bruto, od njega odvesti akontacijo dohodnine ter izplačati ustrezen neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 107,22 EUR od 8. 9. 2012 dalje do plačila (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek iz naslova premalo izplačanih dnevnic za avgust 2010, september 2010, oktober 2010, december 2010 in januar 2011 v višini 652,54 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 9. 2012 dalje do plačila (II. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper I. in III. točko izreka sodbe zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo ugovor tožene stranke, da je predmetna tožba vložena po pooblaščencu, ki ni oseba iz tretjega odstavka 87. člena ZPP in posledično tudi ugovor zastaranja terjatve. Navaja, da je tožnik vložil predmetno tožbo 8. 9. 2015 in vse nadaljnje pripravljalne vloge po pooblaščencu Zveze A., B. ulica 51, C., ki ni oseba iz tretjega odstavka 87. člena ZPP, kar pomeni, da po navedeni zakonski določbi ne more biti pooblaščenec tožnika pred naslovnim sodiščem. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožbo sestavila oseba, ki ima opravljen pravniški državni izpit, netočna pa je ugotovitev, da je bila tožba tudi vložena po tej osebi. Meni, da je iz vpogleda v tožbo razvidno, da je bila vložena po pravni osebi Zvezi A., saj je njej navedba te pravne osebe oziroma njen žig. Ob vložitvi tožbe je pooblastilo tožnika dano pravni osebi in ne fizični osebi pravniku D.D., ki ima opravljen PDI. Ta je sicer bil naveden in podpisan na pooblastilu oziroma tožbi, vendar pod nazivom pravne osebe. Pritožba vztraja pri ugovoru, da se morajo vsa pravdna dejanja tožnika po pooblaščeni pravni osebi šteti za neopravljena in je potrebno predmetno tožbo iz tega razloga kot nedovoljeno zavreči, ne glede na to, da je tožnik odobril pravdna dejanja dosedanjega pooblaščenca v pripravljalni vlogi z dne 25. 6. 2017. Vztraja pri že podanem ugovoru zastaranja zahtevka, saj šteje, da je zahtevek tožnik vložil 28. 3. 2017, kar pa je po poteku 5-letnega zastaralnega roka. Podredno nasprotuje materialnopravno napačni ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je vtoževani regres za leto 2010 zapadel v plačilo konec leta 2010 in zato ob vložitvi tožbe dne 8. 9. 2015 ta terjatev še ni bila zastarana. Meni, da je nepomembno, da se je tožnik zaposlil pri toženi stranki dne 24. 8. 2010, saj je pridobil s tem trenutkom zaposlitve tudi pravico do izplačila sorazmernega dela regresa za letni dopust za čas trajanja pogodbe o zaposlitvi. Pravdni stranki sta se s sodno poravnavo z dne 20. 6. 2011 s 5. točko dokončno dogovorili o vsem oziroma, da ena do druge nimata nobenega zahtevka ali zahtevkov več iz naslova preteklega delovnega razmerja, kar se po mnenju pritožbe nanaša tudi na zahtevke glede sorazmernega dela regresa za leta 2010 in 2011. Glede na to, da bi moralo sodišče po stališču tožene stranke v celoti zavrniti tožbeni zahtevek, meni, da je posledično napačna tudi odločitev glede stroškov postopka, saj bi moral tožnik toženi stranki povrniti njene priglašene stroške. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in samo spremeni I. in III. točko izreka izpodbijane sodbe ter zavrne tožbeni zahtevek tožnika glede plačila regresa, podredno pa, da sodbo razveljavi in pošlje sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti tistih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih tožena stranka uveljavlja v pritožbi in ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je neutemeljena pavšalna pritožbena navedba tožene stranke o bistveni kršitvi določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki niso niti nejasni niti med seboj v nasprotju, tako da je odločitev sodišča prve stopnje vsekakor mogoče preizkusiti. S svojimi pritožbenimi navedbami tožena stranka izraža nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje in jo izpodbija, vendar je tudi ta del njene pritožbe neutemeljen.

6. Zmotno pritožba meni, da Zveza A., ki je na tožbi navedena, ne more biti pooblaščenec tožnika, ker gre za osebo, ki ni odvetnik in tudi ne oseba, ki je opravila pravniški državni izpit in ta tudi ni odvetniška družba, ki je edina pravna oseba, ki je lahko pooblaščenec. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožbo vložila pooblaščena oseba. V tej zadevi je pravnik D.D., zaposlen pri Zvezi A., ki je podpisan na tožbi, ob vložitvi tožbe predložil potrdilo o opravljenem pravniškem državnem izpitu. Skladno s tretjim odstavkom 87. člena ZPP je v postopku pred okrožnim, višjim in Vrhovnim sodiščem pooblaščenec lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Delovno sodišče ima status okrožnega sodišča, kar pomeni, da stranko v postoku pred sodiščem lahko zastopa le pooblaščenec, ki ima opravljen pravniški državni izpit. D.D., ki je zastopal tožnika, je ob vložitvi tožbe skupaj s pooblastilom predložil tudi potrdilo o opravljenem pravniškem državnem izpitu, zato ni pravne ovire za veljavno zastopanje tožnika preko pooblaščene osebe, ki ima opravljen pravniški državni izpit in deluje v okviru enega sindikata, kot to zmotno zatrjuje pritožba. Sodna praksa, ki jo navaja pritožba, pa za predmetni spor ni primerljiva, saj se nanaša na pomanjkanje dokazila o PDI. Posledično je tudi neutemeljen ugovor zastaranja tožbenega zahtevka do dne 17. 3. 2017, ko je tožnika začel zastopati odvetnik. Sodišče prve stopnje je tako pravilno upoštevalo tožbeni zahtevek, kot je bil postavljen že v tožbi, vloženi na sodišče dne 8. 9. 2015 po pooblaščencu, ki je izpolnjeval pogoje za zastopanje tožnika.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas od 24. 8. 2010 do 14. 12. 2011, vendar mu je delovno razmerje prenehalo pred iztekom te dobe in sicer konec februarja 2011 zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tožnik je vložil tožbo zaradi razveljavitve redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kar je sodišče prve stopnje obravnavalo v zadevi opr. št. Pd 45/2011. Po prejemu tožbe v navedeni zadevi je tožena stranka vložila svojo tožbo z dne 11. 3. 2011, ki se je obravnavala v zadevi št. I Pd 722/2011. Tožnik in tožena stranka sta nato dne 20. 6. 2011 v zadevi opr. št. Pd 45/2011 sklenila sodno poravnavo, s katero je bilo zaključeno tako sporno razmerje v zadevi I Pd 722/2011 kot v zadevi Pd 45/2011 zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

8. Iz sodne poravnave z dne 20. 6. 2011 (B1) izhaja, da je bilo dogovorjeno, da je tožena stranka dolžna tožniku v 8 dneh izstaviti plačilne liste za januar in februar 2011 (1. točka) in plačati odškodnino v višini 500,00 EUR neto do 30. 6. 2011 ter do tega dne obračunati še morebitno razliko v plači za januar in februar 2011 (2. točka). Iz 5. točke pa izhaja, s sklenitvijo te sodne poravnave stranki iz sodnega spora Pd 45/2011 ena do druge nimata nobenih zahtevkov več.

9. Neutemeljen je tako pritožben ugovor, da sta se stranki s 5. točko poravnave dogovorili, da ena do druge nimata nobenega zahtevka več, in da se to nanaša tudi na zahtevke glede sorazmernega dela regresa za leto 2010 in 2011, saj to iz zapisa sodne poravnave ne izhaja. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o sorazmernem delu regresa za letni dopust za leto 2010 in 2011 pravilno upoštevalo tudi odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije opr. št. Up 63/03 in sodno prakso, da se delavec minimalnim pravicam iz delovnega razmerja ne more odpovedati.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno prisodilo tožniku obračun in plačilo sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2010 in 2011. Tožnik je po pogodbi o zaposlitvi pri toženi stranki začel delati 24. 8. 2010, zato je za to leto pridobil pravico do sorazmernega dela regresa za letni dopust za 4 mesece , za leto 2011 pa za 2 meseca in sicer za januar in februar 2011. Če je delavec v posameznem koledarskem letu zaposlen krajše obdobje od enega leta, ima pravico do 1/12 letnega dopusta za vsak mesec zaposlitve, ker je pravica do regresa vezana na trajanje letnega dopusta, ima v takem primeru pravico do enakega sorazmernega dela regresa (4. odstavek 131. člena ZDR1). Skladno s prvim odstavkom 131. člena ZDR in upoštevajoč minimalno plačo v letu 2010, je tožena stranka dolžna tožniku obračunati sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2010 v višini 244,72 EUR bruto in za leto 2011 v višini 124,68 EUR bruto ter po plačilu akontacije dohodnine tožniku izplačati sorazmerni del neto zneska in sicer skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 9. 2012 dalje do plačila. Neutemeljeno pritožba uveljavlja zastaranje terjatve. Neizplačani regres je terjatev iz delovnega razmerja, ki zastara v petih letih (206. člen ZDR in 202. člen ZDR-12). Vtoževani sorazmerni del regresa za leto 2010 je zapadel v plačilo konec leta 2010 in ne na dan sklenitve pogodbe o zaposlitvi, kot se zmotno zavzema tožena stranka. Na dan vložitve tožbe dne 8. 9. 2015 tako regres za leto 2010 še ni zastaral, kot tudi ne zakonske zamudne obresti, saj jih je tožnik zahteval od 8. 9. 2012 dalje (skladno s 347. členom Obligacijskega zakonika), torej za tri leta pred vložitvijo tožbe.

11. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Zakon o delovnih razmerjih, Ur. l. RS, št. 42/02 in nadalj. - ZDR. 2 Zakon o delovnih razmerjih, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj. - ZDR-1.