Jedro

Če stranka, ki ji je bila odvzeta sposobnost opravljanja pravdnih dejanj, sama vloži pritožbo, gre za neodpravljivo pomanjkljivost pritožbe.

Ugotovitve sodišča prve stopnje o nejasnosti in nesposobnosti obravnave postavljenega zahtevka utemeljujejo zavrženje tožbe, ne pa zavrnitve zahtevka.

Izrek

I. Pritožba zoper sklep se zavrže. II. Pritožbi zoper sodbo se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v tč. I razveljavi in tožba zavrže, v točki II pa spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 3.935,19 EUR.

V preostalem delu se pritožba zavrne in potrdi izpodbijana sodba.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek (tč. I izreka izpodbijane sodbe), ki ga je tožnik vložil po tem, ko ga je zapuščinsko sodišče napotilo na pravdo zaradi spornosti dejstev o obsegu zapuščine oziroma dejstev, relevantnih za ugotovitev višine njegovega nujnega deleža. Odločilo je tudi, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 7.048,11 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

S sklepom z dne 19. 3. 2015 je sodišče prve stopnje za neobstoječo štelo tožnikovo pritožbo zoper sklep z dne 23. 9. 2014, s katerim je bil zavržen tožnikov predlog za izločitev Višjega sodišča v Ljubljani za odločanje o njegovi pritožbi zoper sodbo.

2. Zoper sodbo je tožnik vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja vse zakonsko predvidene pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ali pa sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje pred drugega sodnika. Iz obširnih pritožbenih navedb je mogoče povzeti, da mu je sodila nezakonita sodnica, ki je prehitro zaključila postopek, ne da bi izvedla dokaze. Tako je dejansko stanje ostalo neugotovljeno. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev utemeljilo z nesklepčnostjo in nepopolnostjo zahtevkov, kar je nerazumno. Če nesklepčnost in nepopolnost tožbe res obstaja, bi moralo sodišče zahtevke že ob prejemu tožbe zavreči, ne pa meritorno odločiti o zahtevku. V postopku bi uspel, če bi mu sodišče zagotovilo pravnega strokovnjaka - odvetnika. Zoper toženki teče postopek za odvzem opravilne sposobnosti, zato po odvetniku M. sta korektno zastopani. Toženki sta premoženje zapustnika prenesli na A. A., zato je bila razširitev tožbe nanjo upravičena. Sodišče bi moralo zavrniti ali dovoliti razširitev tožbe. Ponovljeni postopek bi sodišče lahko končalo brez stroškov. Sodišče prve stopnje je toženkama v prvotnem postopku priznalo stroške v znesku 1.230,96 EUR, v ponovljenem postopku, ki je bil izjemno hitro zaključen pa 5.817,15 EUR. Sodišče je sledilo neresničnim navedbam odvetnika in ničnim sodbam naslovnega sodišča. S postopkom, kot je bil izveden, je bila tožniku kršena ustavna pravica do sodnega varstva in pravica do dedovanja (14. in 22. člen URS). Tožniku, ki mu je bila vzeta poslovna sposobnost zastopanja pred sodnimi organi, bi moral biti za skrbnika postavljen pravni strokovnjak, ne pa skrbnik, ki je pravni laik.

V pritožbi zoper sklep z dne 19. 3. 2015 pritožnik predlaga pritožbenemu sodišču njegovo razveljavitev in odstop njegovega predloga za delegacijo pristojnosti Vrhovnemu sodišču RS. Izjavo skrbnika CSD X bi sodišče prve stopnje moralo šteti za namerno kratenje človekovih pravic tožnika, saj skrbnik ne more posegati v tožnikova dejanja za nazaj.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo zoper sodbo predlaga zavrnitev pritožbe.

4. O pritožbi zoper sklep z dne 19. 3. 2015

5. Pritožba ni dovoljena.

6. Sodišče prve stopnje je s sklepom P 2549/2009 z dne 23. 9. 2014 zavrglo tožnikovo zahtevo za izločitev Višjega sodišča v Ljubljani. Tožnik se je zoper ta sklep osebno pritožil, čeprav mu je bila takrat že delno odvzeta poslovna sposobnost, in sicer za vse aktivnosti, povezane s sodnimi, upravnimi in drugimi uradnimi postopki in postavljen skrbnik, ki pa ni vložil pritožbe. Kljub takšnim dejanskim okoliščinam, je sodišče prve stopnje pozvalo skrbnika, naj se izjavi, ali odobrava pritožbo. Po skrbnikovi izjavi (CSD X), da ne odobrava tožnikove vložitve pritožbe, je izdalo sklep, da se šteje, da pritožba ni bila vložena. Tudi zoper ta sklep je tožnik sam vložil pritožbo. Pritožbo je torej vložila oseba, ki nima te pravice, zato je nedovoljena in jo je treba zavreči (prvi in četrti odstavek 343. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Če skrbnik tožniku ni odobril procesnega dejanja, velja neodobritev tudi za nadaljnja procesna dejanja, ki so s prvim povezana. Ne glede na navedeno pa je treba dodati, da omenjeno postopanje prvostopenjskega sodišča ni bilo potrebno. Če stranka, ki ji je bila odvzeta sposobnost opravljanja pravdnih dejanj, sama vloži pritožbo, gre za neodpravljivo pomanjkljivost pritožbe.(1) Stranka, ki ji je odvzeta poslovna sposobnost nastopanja pred sodišči, ohranja (polno) poslovno sposobnost na vseh drugih področjih in za njih ne potrebuje nikakršnega dovoljenja skrbnika, za nastopanje pred sodišči pa te sposobnosti nima (ji je v celoti odvzeta). Situacija je torej drugačna od tiste, ki jo predvidevata drugi odstavek 208. člena in prvi odstavek 203. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), po katerih ima skrbnik osebe, ki ji je delno odvzeta poslovna sposobnost, pravice in dolžnosti skrbnika mladoletnika, ki je že star petnajst let, ta pa lahko sam sklepa (vse) pravne posle, vendar pa je njihova veljavnost pogojna, saj je odvisna od skrbnikove odobritve. Stranka, ki ji je (v celoti) odvzeta poslovna sposobnost nastopanja pred sodišči, ne more sama opravljati pravdnih dejanj. Če jih, so neobstoječa oziroma nična, če so podana z vlogo, pa jo je treba zavreči. Naknadna skrbnikova odobritev strankinega dejanja (to ni pomanjkljivo niti pogojno, ampak je neobstoječe) po pozivu sodišča že pojmovno ne bi bila mogoča. O pritožbi zoper sodbo

7. Pritožba je delno utemeljena.

8. Tožnik je v zapuščinskem postopku po pokojnem ... zahteval nujni delež. Med njim in oporočnimi dedinjami je nastal spor o obsegu zapuščine oziroma ali so dediči od zapustnika prejeli darila in v kakšni vrednosti. Prišlo je torej do spora o dejstvih, od katerih je odvisna odločitev o velikosti dednega deleža nujnega dediča. Gre za predhodno vprašanje, od katerega je odvisna ugotovitev vrednosti zapuščine, na podlagi katere se izračuna dedni delež, kot je pravilno opozorilo sodišče prve stopnje, nato se poskuša nujni delež poravnati iz premoženja, ki ga je zapustnik ob smrti še imel, če to ne zadostuje, se zmanjšajo ali celo ukinejo oporočna razpolaganja, če pa niti to ne zadostuje za poravnavo nujnega deleža, lahko prikrajšani nujni dedič zahteva vrnitev daril(2). V pravdi mora zato dedič tožbeni zahtevek formulirati tako, da se zahteva ugotovitev obstoja pravice, ki temelji na tistih dejstvih, ki so bila v zapuščinskem postopku sporna in so bila razlog za napotitev na pravdo.

9. Tožnik je s prvotno tožbo zahteval ugotovitev, da je zapustnik „svojim zakonitim dedičem zapustil nepremičnine, premičnine, denarna sredstva in pravice“. Tožnikova tožba je bila nerazumljiva, nepopolna (tožnik ni navedel dejstev, na katera je opiral svoj zahtevek in zato tudi ne dokazov zanje) in nesklepčna. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo navedla, da je tožbeni zahtevek nerazumljiv, na omenjene pomanjkljivosti tožbe pa je tožnika opozorilo tudi sodišče prve stopnje že na prvem naroku za glavno obravnavo. Na omenjenih pomanjkljivostih je temeljila tudi prvotna odločitev sodišča prve stopnje, ki pa jo je pritožbeno sodišče razveljavilo zaradi dvoma v obstoj tožnikove pravdne sposobnosti oziroma v njegovo sposobnost učinkovitega varovanja svojih pravic in koristi v tem postopku.

10. Tekom ponovljenega postopka je bila tožniku, kot že navedeno, odvzeta sposobnost nastopanja pred sodiščem in postavljen zakoniti zastopnik – skrbnik. Z vlogo z dne 12. 12. 2013, ki jo je naslovil „Laična modifikacija tožbe“ je tožnik spremenil tožbo. Tožena stranka je v pripravljalni vlogi navedla, da je popravljena tožba še manj razumljiva oziroma, da postavljen zahtevek ni določen, konkretiziran, je nerazumljiv ter nepodprt z ustrezno trditveno podlago in dokazi. Prvostopenjsko sodišče je v razlogih izpodbijane sodbe navedlo, da je tožbeni zahtevek neustrezno oblikovan, da tožnik ni ponudil ustrezne trditvene in še manj dokazne podlage za odločitev, da lahko o njej le ugiba in da zahtevka, kot ga je tožnik oblikoval, ni mogoče obravnavati. Sodišče prve stopnje torej očita tožniku, da njegova tožba nima tistih obligatornih sestavin, ki jih določa zakon (prvi odstavek 180. in 183. člena ZPP), da bi sploh lahko bila predmet obravnavanja v pravdi. Na pomanjkljivost in nerazumljivost tožbe, je bil tožnik opozorjen tako s strani tožene stranke, kot tudi sodišča, pa teh pomanjkljivosti ni odpravil. Tak zaključek, ki je nedvomno pravilen (tožnik s tožbo zahteva ugotovitev: 1) da je bila izročilna pogodba z dne 26. 2. 1986 razveljavljena oziroma nična(3), 2) da je tožnik upravičen do zakonitega dednega deleža, podrejeno pa do nujnega deleža s povečanjem, 3) da je zapustnik obdaril vnukinjo z nepremičninami in 4) drugotoženko pa z finančnimi sredstvi, ter 5) da je zapustnik dedičem zapustil nepremičnino parc. št. 5/1 k. o. ..., premičnine, in pravice, brez dejstvene in dokazne podlage), pa pogojuje, kot pravilno v pritožbi trdi tudi tožnik, zavrženje tožbe in ne zavrnitev. Tožnikovo tožbo bi bilo zato treba zavreči zaradi nerazumljivosti in nepopolnosti.

11. Nerazumljivost in nepopolnost tožbe je bila ovira za razpravljanje o njej, zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje odločilo brez izvedbe dokaznega postopka. Neutemeljen je tudi tožnikov pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da mu ni zagotovilo ustreznega položaja v postopku, ker mu ni postavilo kvalificiranega odvetnika. Iz podatkov spisa izhaja, da je tožnik zaprosil za brezplačno pravno pomoč, vendar pa zanjo ni izpolnjeval pogojev. Kvalificirano zastopanje bi si zato moral zagotoviti sam. Prav tako je neutemeljena tožnikova pritožbena trditev, s katero meri na vprašljivost pravdne sposobnosti toženk. Ta se domneva, sodišče prve stopnje pa tudi ni imelo razlogov, da bi dvomilo v njuno pravdno sposobnost. Na navedeno kršitev (11. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) pa bi se tudi sicer lahko sklicevali le toženki, ne pa tožnik.

12. Tožnik je z vlogo z dne 9. 2. 2014 razširil tožbo še na A. A. Zahteval je da v zapuščino vrne polovico poslovno stanovanjskega objekta parc. št. 1/1 in 1/2 k. o. ..., vikend hišo na ..., parc. št. 3 k. o. ... ter delavnico in stanovanjsko hišo parc. št. 5/1 k. o. ... Omenjena toženka, potem, ko ji je prvostopenjsko sodišče poslalo razširitev tožbe v izjavo, vanjo ni privolila. Razširitev tožbe zato ni dovoljena, pritrditi pa je treba tožniku, da bo moralo sodišče prve stopnje o tem izdati sklep. Na tem mestu pritožbeno sodišče še opozarja, da je tožnik z vlogo z dne 12.12.2013 postavil tudi podrejeni tožbeni zahtevek, o katerem še ni odločeno.

13. Utemeljena pa je pritožbena graja stroškovne odločitve. Sodišče prve stopnje je s sodbo P 2036/2007 z dne 19. 12. 2008 že odločilo o stroškovnem zahtevku toženk. Delno mu je ugodilo in jima prisodilo do takrat nastale stroške v znesku 1.230,96 EUR. Izhajalo je iz stroškovnega zahtevka, ki ga je tožena stranka postavila na naroku 19.12.2008 in s katerim je za odgovor na tožbo zahtevala le 1000 točk in ne 2200, kot je v izpodbijani sodbi upoštevalo sodišče prve stopnje. Prav tako pa tudi ni zahtevala povrnitev sodne takse za odgovor na tožbo. Toženki delni ugoditvi stroškovnemu zahtevku nista nasprotovali s pritožbo, zato je odločitev o zavrnitvi stroškovnega dela zahtevka postala pravnomočna. Odločitev o do takrat nastalih stroških preko takrat prisojenih 1.230,96 EUR bi bila v škodo tožnika, ki se je edini pritožil zoper omenjeno sodbo. Prepoved poslabšanja iz 359. člena ZPP bi moralo prvostopenjsko sodišče v ponovnem sojenju upoštevati. Poleg tega pa toženki tudi nista spremenili svojega stroškovnega zahtevka z omenjenega naroka. Toženkama tako pripadajo poleg stroškov v znesku 1230,96 EUR še vsi kasneje nastali stroški v znesku 1870,33 EUR (3.340 točk po odvetniški tarifi z DDV) in strošek takse za odgovor na pritožbo oziroma skupaj 3.935,19 EUR. Pri odločitvi o stroških se upošteva končni rezultat pravde, zato ni utemeljen tožnikov pritožbeni očitek, da je sodišče upoštevalo strošek toženk za odgovor na njegovo pritožbo, s katero je uspel v postopku II Cp 1522/2009. 14. Glede na navedeno in v skladu z prvim odstavkom 351. člena ZPP je bilo zato treba izpodbijano sodbo v tč. I razveljaviti in tožbo zavreči, v tč. II pa spremeniti tako, da je tožnik dolžan toženkama povrniti stroške prvostopenjskega postopka v višini 3.935,19 EUR.

15. Po mnenju pritožbenega sodišča strošek odgovora na pritožbo ni potreben strošek (155. člen ZPP), poleg tega pa je tožnik delno uspel s pritožbo (sam stroškov ni priglasil). Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da sta toženki dolžni sami kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

Op. št. (1): Primerjaj sklep Višjega sodišča v Ljubljani III Ip 1810/2015 z dne 30. 6. 2015. Op. št. (2): To bo tedaj, če je bil razpoložljivi del izčrpan in prekoračen že z darili med živimi.

Op. št. (3): O delu tega zahtevka je bilo tudi že pravnomočno odločeno (II P 1014/98 in P 1845/2000-IV), kar je prav tako negativna predpostavka za vodenje te pravde.