Jedro

Tudi določene kronične bolezni, ki se zdravijo več let ne pomenijo, da je zavarovanec dela nezmožen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba tožene stranke št. ... z dne 18. 3. 2015 in odločba št. ... z dne 15. 12. 2014 in da se tožnico razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi bolezni, s pravico do dela na drugem delu, kjer ne bo prisilnih drž hrbtenice in za delo ne bo potrebna groba moč rok, s priznano pravico do dela v krajšem delovnem času štiri ure dnevno.

Dejansko stanje je ugotavljalo tudi s pomočjo izvedenke medicine dela, prometa in športa ter ugotovilo, da ne gre za takšne zdravstvene težave, ki bi vplivale na tožničino dela zmožnost. 2. Pritožuje se tožnica. V pritožbi navaja, da njeno zdravljenje traja že 22 let pa se težave še vedno niso optimalno uredile. Zdravljenje ne more prinesti bistvenih sprememb in izboljšav. Izvedenka ni natančno povedala katero zdravljenje naj bi prineslo izboljšanje. Tožnica nadalje meni, da je potrebno pri invalidnosti upoštevati tudi subjektivno stanje zavarovanca in tako tudi dejstvo, da njeno zdravstveno stanje posega na vsa področja njenega funkcioniranja in da se je predvsem zaradi psihičnih težav socialno izolirala. Zaradi neuspešnih poskusov zaposlitve in dolgotrajne brezposelnosti ji je podeljen status nezaposljive osebe s strani Zavoda RS za zaposlovanje. Sodišče tudi ni upoštevalo dejstva, da tožnici njene kapacitete očitno ne omogočajo, da bi presegla težave, ki jo pestijo že več kot dve desetletji, kar gotovo vpliva na njeno delovno zmožnost, saj v trenutnem stanju delovnih nalog ne bi bila zmožna opravljati. Že več let se zdravi zaradi depresivne motnje in somatoformnih motenj, simptomatika pa je izražena na vseh področjih funkcioniranja. Iz izvida psihiatra z dne 13. 2. 2014 je razvidno, da je ta mnenja, da gre pri tožnici za kronično bolezensko stanje in da je prognoza manj ugodna ter da je njena delovna zmožnost bistveno okrnjena. Meni, da je potrebno mnenju specialista in danemu priporočilu dati večjo težo. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko pravilno pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Prvostopenjsko sodišče je v skladu s prvim odstavkom 81. člena v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke z dne 18. 3. 2015, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnice zoper odločbo Območne enote A. z dne 15. 12. 2014, s katero je ta zavrnila zahtevo tožnice za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja.

6. Pravna podlaga za odločitev v predmetni zadevi je podana v določilih Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami). V skladu s prvim odstavkom 63. člena ZPIZ-2 je invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odvrniti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene v skladu z zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma poklicno napredovanje. V drugem odstavku 63. člena istega zakona so določene kategorije invalidnosti. Pri tem je III. kategorija invalidnosti podana, če zavarovanec z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo vsaj s polovico polnega delovnega časa oziroma če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu na katero je razporejen.

7. Tožnica je šivilja in je od leta 1993 dalje brezposelna. Vrsto let se zdravi pri psihiatru zaradi depresivne motnje, ki pa je z medikamentozno terapijo dobro obvladana. Več let ima težave z ledveno hrbtenico. Po poškodbi v prometni nezgodi septembra 2013 so se pojavile težave z vratno hrbtenico in levo ramo. Slikovna diagnostika je pokazala degenerativne spremembe vratne hrbtenice z utesnitvijo nevroforamna C5 C6 levo. EMG je pokazal zmerno utesnitev obeh medianih živcev v zapestnih prehodih, ne pa tudi znakov za kompresijo korenin. UZ leve rame je pokazal manjše lezije tetive subskapularisa in supraspinatusa ter manjši izliv v AC sklepu. Artrografija leve rame je pokazala AC artrozo, ni pa bilo videti rupture tetiv. Pri pregledu na invalidskih komisijah pri toženi stranki je bila ugotovljena omejena gibljivost vratne hrbtenice v skrajnih legah ter omejena gibljivost ledveno, brez kliničnih znakov za radikularno lezijo. Gibljivost leve rame je bila omejena v smeri abdukcije in rotacij ter nekoliko oslabljena groba moč stiska prstov levice. V psihičnem statusu ni bilo odklonov od normale. Na podlagi navedenega sta invalidski komisiji zaključili, da je pri tožnici v ospredju slabša gibljivost leve rame, vendar diagnostika pomembnejše patologije ni pokazala, znaki vertebralnega sindroma so brez kliničnih ali elektrofizioloških znakov za radikularno kompresijo. Zaradi znakov utesnitve medianusa v zapestnih prehodih ima tožnica predpisane nočne opornice. Gre za blažji funkcionalni deficit in je tožnica za delo šivilje zmožna brez posebnih omejitev.

8. Izvedenka medicine dela, prometa in športa je pregledala celotno medicinsko in delovno dokumentacijo ter opravila osebni pregled. Zaključila je, da so posledice tožničine bolezni takšne, da jih je mogoče odpraviti z zdravljenjem ali z ukrepi medicinske rehabilitacije. Tožnica je zmožna opravljati delo v svojem poklicu oziroma delo, ki ustreza njeni strokovni izobrazbi, v polnem delovnem času. Svoje mnenje je podrobneje pojasnila tudi ustno na glavni obravnavi. Glede psihičnih težav je menila, da te ne pomenijo, da je tožnica dela nezmožna. Delo šivilje je fizično in psihično manj zahtevno. Glede na varnostno oceno delovnega mesta tožnica to delo lahko opravlja. Zahteve delovnega mesta niso take, da ne bi bile združljive s tožničinimi zdravstvenimi težavami. Do dneva dokončne odločbe IK II. stopnje je bila tožničina depresivna motnja z ustrezno medikamentozno terapijo urejena, torej obvladljiva.

9. Tudi določene kronične bolezni, ki se zdravijo več let ne pomenijo, da je zavarovanec dela nezmožen.

10. Vse navedeno je prvostopenjsko sodišče tudi dokazno ocenilo (točka 10 do 14 obrazložitve). Z navedeno dokazno oceno se strinja tudi pritožbeno sodišče. 11. Definicija invalidnosti upošteva celoto splošnih in poklicnih delovnih zmožnosti zavarovanca. Invalidnost se ugotavlja kot izguba pridobitnih zmožnostih in zmanjšanje ali izguba poklicne delovne zmožnosti za delo v svojem poklicu, pri čemer imajo poseben pomen stopnja, strokovna izobrazba, dodatna usposobljenost, delovne izkušnje in možnost poklicne rehabilitacije. Definicija invalidnosti ni določena zgolj v medicinskem smislu, temveč gre za kombinacijo medicinskih in nemedicinskih meril, kar vse se ugotavlja v izvedenskem postopku pred invalidskimi komisijami (spremembe v zdravstvenem stanju, končano zdravljenje kot zakonsko določena medicinska merila, psihofizične zahteve delovnega mesta, delovne razmere, normalni delovni učinek oziroma napor, možnost dela s polnim ali s skrajšanim delovnim časom kot zakonsko določeno nemedicinsko merilo, itd.). Povezanost obeh skupin meril je invalidnost. Navedeno je upoštevalo tudi prvostopenjsko sodišče, ko je ocenjevalo zdravstvene težave tožnice v korelacijami z zahtevami delovnega mesta. Pravilno se je opredelilo, da so izvedenci medicine dela, prometa in športa tisti, ki lahko ugotovitve lečečih specialistov o kliničnem statusu zavarovancev pravilno tolmačijo in jim dajo pravo težo glede na naravo dela, ki ga opravljajo in da se pri tem upošteva celotna dokumentacija tako zdravstvena kakor delovna in ne zgolj posamezni izseki. Tako je potrebno obravnavati tudi izvid psihiatra z dne 13. 2. 2014, ki ga je upoštevala pri svojem izvedenskem mnenju tudi sodna izvedenka.

12. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.