Jedro

Ob relativno dolgem trajanju zakonske skupnosti je manj pomembna trditev, da je ob razvezi zakonske zveze nepreskrbljeni zakonec bil nepreskrbljen tudi ob njeni sklenitvi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razvezalo zakonsko zvezo med pravdnima strankama. Istočasno je ugodilo preživninskemu zahtevku toženke, ki je vložila nasprotno tožbo, in tožniku naložilo, da ji mora plačevati od 30.11.2000 dalje mesečno preživnino v višini 30.000 SIT. Pritožbo tožnika proti odločitvi o preživnini je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožnik vlaga proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno razveljavitev ter razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na preživnino, ali pa v tem delu spremembo sodb nižjih sodišč z zavrnitvijo tožbenega zahtevka iz nasprotne tožbe. Toženkine potrebe so zaradi starosti manjše, nepreskrbljena pa je bila že v času sklenitve zakonske zveze. Tožnik njene nepreskrbljenosti ni zakrivil. Vzroki za razvezo zakonske zveze so pri določanju preživnine premalo upoštevani. Ob sklenitvi zakonske zveze je namreč toženka zasledovala le premoženjski interes, ki ga sedaj dokazuje z vložitvijo nasprotne tožbe. Njeno ravnanje je nevredno in zavržno. Tožnika je zapustila brez pomoči. Sicer pa toženka hišo na Hrvaškem obnavlja z namenom oddajanja v najem. V najem oddaja tudi zemljo na Hrvaškem. Z delom pri različnih osebah si zasluži nekaj denarja. Ima dvoje premožnih otrok, ki bi morala skrbeti zanjo. Postala bo tudi upravičenka do socialne pomoči. Njeni življenjski stroški so ocenjevani hipotetično, pri čemer vrednost njenega nepremičnega premoženja ni ocenjena. Za pravilno pravno presojo je torej dejansko stanje premalo ugotovljeno.

Tožena stranka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1999).

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 81. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) pripada po razvezi zakonske zveze nepreskrbljenemu zakoncu, ki nima sredstev za življenje in je nesposoben za delo ali je nezaposlen in se ne more zaposliti, znesek za preživljanje v breme drugega zakonca, ustrezno njegovim zmožnostim. Pri tem sodišče lahko upošteva tudi vzroke, zaradi katerih je postala zakonska zveza nevzdržna. Izpodbijani sodbi v nasprotju z revizijskimi trditvami ni mogoče očitati, da bi navedeno zakonsko določbo napak uporabila in da bi jo bilo mogoče prav uporabiti le ob dopolnitvi dokaznega postopka. Pravno relevantne dejanske okoliščine so namreč v celoti ugotovljene, omogočajo pa sklepanje, po katerem tožnika zadene preživninska obveznost do toženke. Revizijski očitek, da je toženka zakonsko zvezo sklenila zaradi zasledovanja premoženjskih interesov in da je njeno ravnanje tudi ob razvezi zakonske zveze zavržno, ima emocionalno podlago in je pravno popolnoma nepomembno. Po drugi strani takšno stališče demantirajo ugotovljena dejstva, ki so ocenjena kot vzrok za razpad zakonske zveze med pravdnima strankama. Toženka je ravnala v sili, ko se je zaradi tožnikovega ravnanja morala od njega odseliti. Končno pa je tudi zakonska zveza med pravdnima strankama trajala od sklenitve dne 15.8.1987 dalje, skupno življenje pa je prenehalo v oktobru 2000, ko se je toženka odselila. Zaradi relativno dolgega trajanja zakonske skupnosti so torej revizijske trditve, da je toženka bila tudi ob sklenitvi zakonske zveze nepreskrbljena, s stališča uporabe določbe 81. člena ZZZDR manj pomembne. Dejstvo je, da je ob razvezi zakonske zveze toženka bila stara preko 70 let in se je torej nahajala v starosti, v kateri seveda ni mogoče misliti na zaposlitev ali pridobivanje sredstev za življenje z lastnim delom. Pri tem sta sodišči druge in prve stopnje dokazno ocenili okoliščine, ki se nanašajo na toženkino lastništvo nepremičnin na Hrvaškem ter ugotovili, da ji te nepremičnine ob času odločanja ne prinašajo dohodkov. V tem pogledu tožnik celo sam v reviziji ne trdi, da so v času sojenja te nepremičnine toženki predstavljale vir dohodka, saj jih kot vir dohodka postavlja v bodočnost. Toženka, ki je brez rednih dohodkov, torej svoj preživninski zahtevek proti tožniku utemeljeno uveljavlja. Odločitev o tem, da ji mora tožnik plačevati preživnino v znesku 30.000 SIT na mesec, temelji tako na toženkinih potrebah kot tudi na tožnikovih premoženjskih sposobnostih. Znesek, ki ga mora tožnik plačevati toženki, ob zelo skromnih zahtevah najbrž komaj zadošča za preživetje. Tožnik pa ima po dejanskih ugotovitvah vendarle dva vira dohodkov v skupnem znesku preko 110.000 SIT mesečno. Preživnino bo torej zmogel plačevati brez nevarnosti, da bi bil zaradi tega ogrožen sam. V tem obsegu je zaradi jasnosti določbe 81. člena ZZZDR, ki preživninsko obveznost preskrbljenega zakonca do nepreskrbljenega ob razvezi zakonske zveze postavlja kot primarno obveznost, je odveč obrazlagati neutemeljenost revizijske trditve, da bi stroške za toženkino preživljanje morali kriti tudi njeni hčeri (in sicer ne glede na to, da to okolnost tožnik uveljavlja šele v reviziji).

Neutemeljeno revizijo je bilo treba zavrniti (387. člen ZPP), pri čemer je revizijsko sodišče odločilo, naj stroške odgovora na revizijo krije toženka sama (165. člen v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP). Stroške, ki so nastali zaradi vložene revizije, trpi tožeča stranka sama, ker z revizijo ni uspela, tožena stranka pa stroške odgovora na revizijo, ker z navedbami v njem k odločitvi ni prispevala.