Jedro

Tožniku je bila po prej veljavni pokojninski in invalidski zakonodaji priznana le spremenjena delovna zmožnost, kar pa ni predstavljalo III. kategorije invalidnosti, zato tožniku ni mogoče priznati pravice do nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev oz. zaposlitev na drugem ustreznem delu, ker ta pravica pripada izključno invalidom II. ali III. kategorije invalidnosti po določbah ZPIZ.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče je zavrnilo tožnikov zahtevek, da se razveljavita odločbi toženca, št. 962.403, z dne 22.11.1994 in z dne 20.6.1995 ter da mu je toženec dolžan plačati pravdne stroške v roku 15 dni pod izvršbo.

Izreklo je tudi, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik po pooblaščencih zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter posledično napačne uporabe materialnega prava.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče razčistilo bistvena dejstva, od katerih je odvisna odločitev o zadevi ter na podlagi pravilno uporabljenega materialnega prava pravilno odločilo. Pri tem tudi ni kršilo postopkovnih določb, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Sodbo je tudi ustrezno obrazložilo tako z dejanskimi kot s pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče se z njimi strinja. V izogib ponavljanju jih ne navaja znova. Glede na pritožbena izvajanja pa povdarja le še naslednje.

Bistveno je, kar vse izhaja iz podatkov v spisu toženca, št. I 962.403, ki ga je pribavilo že prvostopenjsko sodišče in jih tudi podrobno navedlo ter obrazložilo, da pri tožniku ni podana invalidnost III. kategorije invalidnosti, pač pa od 6.7.1990 dalje spremenjena delovna zmožnost. Z očitno pravnomočnim drugostopenjskim, torej dokončnim sklepom toženca z dne 4.3.1991, je bila zavrnjena tožnikova zahteva za varstvo pravic zoper prvostopenjski sklep z dne 17.7.1990 ter navedeni sklep, s katerim je bil tožnik spoznan za invalida III. kategorije invalidnosti od 6.7.1990 dalje, odpravljen.

Nadalje je bilo izrečeno, da pri njem ni invalidnosti in mu ne gredo pravice iz invalidskega zavarovanja ter da je pri njem zaradi posledic bolezni od 6.7.1990 dalje podana spremenjena delovna zmožnost in bo o njegovih pravicah na tej podlagi odločil pristojni organ v TOZD-u v skladu s svojimi akti. Takrat veljavni Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur.l. SRS, št. 27/83-27/89 ter Ur.l. RS, št. 14/90-10/91) je imel institut spremenjene delovne zmožnosti, ki ga sedaj veljavni zakon (Ur.l. RS, št. 12/92-54/98) nima več. Definicija spremenjene delovne zmožnosti je bila v 56. členu tedanjega zakona. V 59. členu pa je zakon določal, da zavarovanci uveljavljajo in uresničujejo pravice na podlagi spremenjene delovne zmožnosti v organizacijah združenega dela oz. pri nosilcih samostojnega dela pod pogoji in na način, določen s samoupravnim splošnim aktom temeljne organizacije združenega dela in s samoupravnim sporazumom o združitvi v delovno ali sestavljeno organizacijo združenega dela oz. s kolektivno pogodbo. Spremenjena delovna zmožnost torej ni bila riziko invalidskega zavarovanja, temveč samo podlaga za preventivne ukrepe za preprečevanje nastanka invalidnosti. Zato je zakon določil, da je uveljavljanje in uresničevanje pravic na tej podlagi v celoti v pristojnosti organizacij združenega dela. Ti zavarovanci torej niso pridobili pravic iz invalidskega zavarovanja, kot so bile določene za invalide III. kategorije invalidnosti, npr. tudi ne pravice do priznanja in izplačevanja nadomestila za čas čakanja na zaposlitev na ustreznem delu s strani toženca, ki so jo tudi po tedanjem zakonu imeli invalidi III. kategorije invalidnosti.

Zaradi navedenega je pravno irelevantno pritožbeno stališče, da bi prvostopenjsko sodišče moralo izvesti dokaz z zaslišanjem predstavnika podjetja P. p.o. Maribor, ki je tožniku izdalo sklep o prenehanju delovnega razmera in opraviti pri tem podjetju poizvedbe o tem, kakšno listino je tožnik pri tem podjetju podpisal, da mu je na podlagi tega prenehalo delovno razmerje.

Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da imajo po določbi 1. odst. 296. člena sedaj veljavnega zakona zavarovanci, pri katerih je bila po predpisih, ki so veljali do 31.3.1992 (torej po prej veljavnem zakonu), ugotovljena spremenjena delovna zmožnost, pravico zahtevati pri tožencu, da se jim pravice določijo pri sedaj veljavnem zakonu, če je to za njih ugodnejše. V 2. odst. 296. člena zakon nadalje določa, da gredo pravice, določene po 1. odstavku, uživalcu od 1.4.1992 dalje, če vloži zahtevo do 30.6.1992, sicer pa od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve.

Zaradi vsega obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.