Jedro

Za utemeljen poseg oziroma zdravljenje je dovolj že ugotovitev, da tožnika nima v celoti stika z realnostjo in da ima suicidne misli. Določbe 39. člena ni mogoče razumeti tako, da bi moral tožnik že aktivno izvajati dejanja, ki bi pomenila poskus samomora.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se A. A. zadrži na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom Univerzitetne psihiatrične klinike najdlje do 24. 6. 2016. 2. Proti temu sklepu vlaga pritožbo zagovornik A. A., odvetnik M. L. Povzema izpovedbe A. A., kaj se je zgodilo na Zavodu za zaposlovanje. Umaknil se je v prostor pod stopnicami, nato so prišli policisti in kasneje reševalci. Pritožnik pa bi se le rad zaposlil, si ustvaril življenje in družino. Terapijo bi jemal, če bi mu zdravnik to pisno obrazložil, ne pa samo po napotku zdravnika. V 39. členu Zakona o duševnem zdravju so določeni pogoji, ki morajo biti izpolnjeni hkrati in samo takrat lahko poteka zdravljenje pod posebnim nadzorom brez privolitve. Mnenje izvedenca dr. R. je takšno, da se pritožnik v to ne more spuščati. Vendar meni, da ni pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je pri pritožniku prizadeta sposobnost presoje realnosti in da ni zmožen obvladovati svojega ravnanja, kar predstavlja nevarnost za njegovo zdravje in življenje. Direktna suicidnost ni izkazana in tudi ne, da huje ogroža zdravje ali življenje drugih. V spisu ni konkretnega dokazila o avtoagresivnosti ali heteroagresivnosti zadržane osebe. Pritožnik ni akutno suicidno ogrožen. Gre za izvedenčevo predvidevanje o možnosti, da bi pritožnik brez zdravljenja prišel v stanje propada osebnosti. Za takšno zdravljenje ni dovolj abstraktna možnost v bodočnosti, da bi lahko prišlo do fizične agresivnosti. Pritožnik ni bil agresiven niti do delavcev v zavodu niti do policistov. Zato je sklep sodišča napačen. Pridržana oseba huje ne ogroža ne svojega ne zdravja drugih. Zato niso podani pogoji iz 39. člena ZDZdr. Gre za hud poseg v pritožnikove osebne svoboščine in previce, kakor tudi do pravice do prostovoljnega zdravljenja. Pritožnik je zadržan iz „preventivnih“ razlogov. Gre za nekakšno zaščitniško držo do pridržane osebe in vsiljevanja zdravljenja. K jemanju zdravil se osebe ne sme siliti. Gre za prekomerni poseg. Ne drži, da bi zdravljenje odklanjal in ne bi sodeloval. Povedal je le, da bi terapijo jemal, če bi mu zdravnik to pisno obrazložil. V pritožbi z dne 17. 5. 2016 A. A. prosi, da se ga napoti v oddelek prostega gibanja, kjer bi lahko skrbel zase. To pomeni, da se mu stanje izboljšuje. Čas šestih tednov pa je tudi pretiran. Zdravniki bi lahko poskrbeli, da se hitreje uredi njegovo stanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Uvodoma pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je o pritožbi A. A. odločilo že s sklepom z dne 20. 5. 2016. Vendar je treba posebej obravnavati tudi pritožbo, ki je prispela kasneje, vendar pravočasno in ki jo je vložil pritožnikov odvetnik. Ker je k tej pritožbi pritožnik priložil še vlogo z dne 24. 5. 2016, je pritožbeno sodišče obravnavalo obe vlogi skupaj oziroma kot pritožbo odvetnika. V vlogi z dne 24. 5. 2016 A. A. na kratko navaja, da niso podani pogoji iz 39. člena ZDZdr in da ne ogroža svojega življenja ali življenja drugih.

5. Pritožba trdi, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, kar so v tem primeru določbe Zakona o duševnem zdravju, zlasti določba 39. člena, ki določa pogoje, kdaj je dopustno zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve osebe. Pritožbi je treba odgovoriti, da ima načelno prav, da se vsak odloča o svojem zdravljenju samostojno. Vendar je tudi dolžnost države, da v mejah 53. in 39. člena ZDZDR poseže v to pravico, tudi s tem delno omeji svobodo gibanja in s tem poseže v pritožnikove sicer z ustavo zajamčene pravice. Če pritožnik ogroža svoje življenje ali življenje drugih, huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih, pa je zaradi duševne motnje njegova sposobnost presojanja realnosti in obvladovanja svojega ravnanja, okrnjena in ni mogoče z drugimi oblikami pomoči oziroma zdravljenjem doseči učinka, mora družba poskrbeti, da se takšno osebo obvaruje, da ne pride do hudih posledic.

6. Pritožba meni, da je iz tožnikove izpovedbe, pa tudi iz izvedeniškega mnenja dr. R. mogoče ugotoviti, da niso podani pogoji iz 39. člena. Pri tem iztrga določene stavke oziroma ugotovitve, ki bi res lahko pomenile, da je zadržanje na zdravljenju odveč oziroma vsaj pretirano. Vendar spregleda, da je sodišče zaslišalo pritožnika. Sodišče oceni njegovo izpoved ter jo podkrepi z ugotovitvijo izvedenca. Pritožnik je povedal sodnici, da ima vsiljene misli na samomor in to večkrat, da so te misli pogojene z radijsko frekvenco in vremenskimi vplivi. Njegova izpoved ni bila takšna, da bi sodišče ugotovilo, da ni nevarnosti, da bi tožnik ogrožal svoje življenje ali življenje drugih ali huje ogrožal svoje zdravje ali zdravje drugih. Pritožba zlasti graja pravni standard „ogrožati svoje življenje ali življenje drugih“. Meni, da je šlo za abstraktno nevarnost in da je odrejeno zdravljenje pretirano. Vendar je sodišče preizkusilo pritožnikovo izpovedbo in ugotovitve izvedenca. Ta je ugotovil, da so že nakazane nanašalne preganjalne blodnje in fenomeni vplivanja, brez prepričljivih motenj zaznav. Res je izvedenec ugotovil, da je bil pritožnik ob pregledu bistre zavesti, dobro komunikativen in sodelujoč; vendar je tudi ugotovil, da se izmika neposrednim odgovorom na vprašanje in odgovarja s psevdofilozovskimi razlagami in je okolišal. Po mnenju izvedenca je opisana polimorfna simptomatika, formalne in vsebinske motnje mišljenja, čustvovanja, maninirano vedenje in nevlogizmi, kar vse potrjuje začetno psihotično dogajanje in torej pravo duševno bolezen z motnjami odnosa do realnosti. Za izvedenca je bilo pomembno, da se zdravljenje nadaljuje in prepreči napredovanje bolezni, kar predstavlja hudo ogrožanje zdravja. Izvedenec je tudi ugotovil, da lahko pride do fizične agresivnosti proti okolici in da je za pričetek delovanja terapije potrebno šest tednov. Ugotovil je tudi, da z drugimi oblikami zdravljenja ni doseči ustrezne remisije, saj jih pritožnik verbalno zavrača. 7. Pritožba tudi meni, da pritožnik ne odklanja zdravljenja, ampak bi le rad, da mu zdravnik pisno obrazloži, zakaj mora jemati zdravila. Tudi ta navedba je delno točna, iztrgana iz celotnega konteksta. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da pritožnik verbalno odklanja takšno obliko zdravljenja in jemanja zdravil. Po oceni sodišča bi sicer prišlo do huje zdravstvene ogroženosti, saj bi bolezensko stanje napredovalo v smislu propada osebnosti, prišlo bi lahko do heteroagresivnosti. Sodišče je tudi upoštevalo pritožnikove izjave, da so trenutki, ko se počuti ogroženega in da se mu vsiljujejo misli na samomor. Vse to pomeni, da so izpolnjeni pogoji iz 39. člena ZDZdr. Za utemeljen poseg oziroma zdravljenje je dovolj že ugotovitev, da tožnika nima v celoti stika z realnostjo in da ima suicidne misli. Določbe 39. člena ni mogoče razumeti tako, da bi moral tožnik že aktivno izvajati dejanja, ki bi pomenila poskus samomora.

8. Zadržanje šestih tednov na oddelku psihiatrične klinike, ne pomeni v tem primeru in izkazanih okoliščinah, poseganje v pritožnikove temeljne pravice, ki so zagotovljene z Ustavo, to je pravica do osebne svobode, varstvo duševne integritete. Vrhovno sodišče je že večkrat razsodilo, da ob ugotovljenem ogrožanju lastnega zdravja ali celo življenja zadržanje za šest tednov pod posebnim nadzorom brez privolitve, ne pomeni kršitve z Ustavo zagotovljenih pravic ali tudi 39. člena ZDZDR.(1)

9. Pritožba še trdi, da bi se pri pritožniku lahko doseglo zdravljenje tudi z milejšimi ukrepi. Sodišče prve stopnje je obrazložilo oziroma sledilo izvedencu v oceni, da, ker pritožnik odklanja jemanje zdravil in zato drugačno zdravljenje ne more biti uporabljeno. Tudi v pritožbi pritožnik meni, da ga zdravijo proti njegovi volji. To je dovoljeno le takrat, kadar sodišče oceni na podlagi dokazov, da je ogroženo pritožnikovo življenje oziroma huje ogroženo pritožnikovo zdravje. V tem delu je sklep obrazložen in mu pritožbeno sodišče sledi. Treba je tudi ugotoviti, da bo zdravstvena ustanova uporabila milejši ukrep takoj, ko bo ugotovila, da pritožnik ne ogroža huje svojega zdravja. Vendar je izvedenec ugotovil, da je za delovanje terapij nujno potreben čas šestih tednov.

10. Ker je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pri tem ni kršilo določb postopka in tudi ne Zakona o duševnem zdravju in določb Ustave, je moralo višje sodišče pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sklep sodišča prve stopnje (365. člen ZPP).

Op. št. (1): Sklep VSRS II Ips 132/2011.