Jedro

Tožena stranka v pritožbi pravilno navaja, da zgolj sprememba izreka v I. točki odločbe tožene stranke z dne 25. 2. 2016, kjer se je beseda zavrne nadomestila z besedo zavrže, ni v ničemer izboljšala pravni položaj tožnice. Pritožba tožnice se je torej zavrgla, ne pa zavrnila. V celoti je tako ostala v veljavi prvostopenjska odločba, da se tožnici starostna pokojnina ponovno odmeri od 1. 7. 2015 dalje in znesek te pokojnine, ki pa med strankama ni sporen. Spor se je nanašal zgolj na datum začetka ponovne odmere pokojnine. Prav tako se ni spremenila 2. točka izpodbijane dokončne odločbe z dne 25. 2. 2016, s katero je bilo odločeno, da stroške postopka nosi zavarovanka sama. Tožnica tako v svoji pravdi v sodnem postopku ni uspela in tako ni razloga za uporabo drugega odstavka 154. člena ZPP, ki določa odmero stroškov v primeru delne zmage stranke v pravdi.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se stroškovni sklep v III. točke izreka sodbe spremeni tako, da se ta glasi: "III. Tožnica krije stroške postopka sama."

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je spremenilo I. točko izreka v odločbi toženca št. ... z dne 25. 2. 2016 tako, da je besedo "zavrne" nadomestilo z besedo "zavrže" (I. točka izreka) zavrnilo tožbeni zahtevke na odpravo odločbe toženca št. ... z dne 25. 2. 2016 v II. točki izreka in da je toženec dolžan tožnici povrniti stroške upravne pritožbe v znesku 142,80 EUR v 8 dneh pod izvršbo (II. točka izreka) in sklenilo v III. točki izreka, da je toženec dolžan tožnici povrniti stroške sodnega postopka v znesku 85,68 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper stroškovni sklep v sodbi (III. točka izreka) se pritožuje tožena stranka. Po mnenju tožene stranke je odločitev sodišča o stroških postopka v nasprotju s 154. in 155. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), saj ne gre za stanje, ko bi tožnica v sporu delno uspela. Tožnica je s tožbo uveljavljala, da se odločba tožene stranke z dne 25. 2. 2016 odpravi, da ji tožena stranka povrne stroške pritožbe, ki je bila vložena zoper odločbo z dne 16. 6. 2015 in da ji tožena stranka povrne tudi stroške sodnega postopka. Sodišče prve stopnje ni spremenilo odločitev drugostopenjskega organa tožene stranke, niti v ugodilnem smislu, niti ne v delno ugodilnem smislu, saj se pravni položaj tožnice ni v ničemer izboljšal. S tem, ko je prvostopno sodišče v I. točki izreka izpodbijane sodbe besedo zavrniti nadomestilo z besedo zavreči, je le še dodatno potrdilo, da utemeljenost oz. vsebinska presoja pritožbe za tožnico ni relevantna, saj na podlagi odločbe z dne 25. 2. 2016 ni imela več pravic, kot jih je imela že pred izdajo te odločbe. Prvostopenjsko sodišče je obrazložilo, da tožnica ob vložitvi pritožbe, s katero je zahtevala ponovno odmero pokojnine za nazaj, ob že priznani ponovni odmeri pokojnine za nazaj z odločbo z dne 4. 2. 2016, ni imela več pravnega interesa. Zato bi tožena stranka morala pritožbo tožnice zavreči in ne zavrniti. V II. točki izreka sodbe pa je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijane odločbe št. ... z dne 25. 2. 2016 v II. točki izreka te odločbe in posledično zavrnilo tudi zahtevek tožnice za priznanje stroškov upravne pritožbe v višini 142,80 EUR.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus stroškovnega sklepa v sodbi prvostopenjskega sodišča v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena ZPP, upoštevaje 366. člen ZPP. Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je tožnica v sporu delno uspela (sodišče prve stopnje v 14. točki obrazložitve navaja, da je tožnica s svojim zahtevkom po oceni sodišča uspela v 50 %).

5. Predmetni spor se nanaša na to, da je bila tožnici z odločbo z dne 4. 10. 2002 priznana pravica do starostne pokojnine, v okviru katere pa ni bil upoštevan del plač v obliki vrednostnih papirjev, kljub plačanim prispevkom. Tožnica je 27. 9. 2012 pri tožencu vložila zahtevo za ponovno odmero starostne pokojnine. Zahteva je bila s sklepom toženca z dne 13. 10. 2010 zavržena, odločitev je bila na drugi stopnji potrjena z dokončno odločbo toženca z dne 18. 11. 2010. Ustavno sodišče RS je z odločbo opr. št. Up-454/14/10 z dne 27. 5. 2013 razveljavilo sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 46/2014 z dne 19. 5. 2014, sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 237/2013 z dne 21. 11. 2013 ter Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. I Ps 5116/2010 z dne 12. 12. 2013, s katerimi so bile potrjene odločitve tožene stranke v sodnem postopku in zadevo vrnilo v novo odločanje prvostopenjskemu sodišču. Postopek pred prvostopenjskim sodiščem se je zaključil s sodbo prvostopenjskega sodišča opr. št. I Ps 915/2015 z dne 4. 11. 2015. Odločeno je bilo, da se izpodbijana odločba in sklep (z dne 13. 10. 2010 oz. 18. 11. 2010) odpravita, tožencu pa naloženo, da mora v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe odločiti o zahtevi tožnice za ponovno odmero pokojnine, ki je bila vložena 27. 9. 2010. Toženec je za izvršitev te sodbe izdal odločbo z dne 4. 2. 2016, s katero je tožnici ponovno odmeril pokojnino za čas od 1. 10. 2010 dalje, vendar samo do 30. 6. 2015, ker je za obdobje od 1. 7. 2015 dalje tožnici že bila ponovno odmerjena pokojnina z upoštevanjem dela plač izplačana v obliki vrednostnih papirjev za notranji odkup podjetja z odločbo izdano pred tem, in sicer že dne 16. 6. 2015, ki je bila izdana na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-239/2014, Up-1169/12 z dne 26. 3. 2015. Toženec je tako ob odprtem sodnem postopku opr. št. I Ps 915/2015 izdal odločbo z dne 16. 6. 2015 po uradni dolžnosti, zoper katero se je tožnica pritožila. V času tega odprtega pritožbenega postopka, 7 mesecev in pol po vloženi pritožbi tožnice z dne 26. 6. 2015 pa ponovno izdal novo prvostopenjsko odločbo z dne 4. 2. 2016 (na podlagi sodbe prvostopenjskega sodišča z dne 4. 11. 2015) o ponovni odmeri tožničine pokojnine prav za to obdobje, za katerega je tožnica uveljavljala ponovno odmero pokojnine v pritožbi z dne 26. 6. 2015. 6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v času, ko je tožnica vložila tožbo, dne 22. 3. 2016, tožnici že bila odmerjena pokojnina od 1. 10. 2010 dalje z odločbo z dne 4. 2. 2016 (po sodbi prvostopenjskega sodišča opr. št. I Ps 915/2015 z dne 4. 11. 2015, ki je postala pravnomočna dne 15. 1. 2016), po odločbi Ustavnega sodišča RS je bila z odločbo tožene stranke z dne 16. 6. 2015 tožnici ponovno odmerjena pokojnina za čas od 1. 7. 2015 dalje in tako tožnica dejansko ni imela več pravnega interesa za odpravo odločbe z dne 25. 2. 2016, s katero je bila zavrnjena pritožba zoper odločbo Območne enote A. št. ... z dne 16. 6. 2015, s katero je bilo odločeno, da tožnici gre nova višina starostne pokojnine od 1. 7. 2015 dalje.

7. Odločilno pri stroških postopka je končni uspeh (154. člen ZPP) v pravdi. To pravilo, dolžnost povrnitve pravdnih stroškov, ki je odvisna od uspeha v pravdi, se uporablja tudi, če stranka v pravdi deloma uspe. Pri oceni delnega uspeha pravdnih strank mora sodišče upoštevati in oceniti, v zvezi s katerim delom tožbenega zahtevka so nastali stroški v posameznih fazah postopka in določiti uspeh tega postopka. Tožena stranka v pritožbi pravilno navaja, da zgolj sprememba izreka v I. točki odločbe tožene stranke z dne 25. 2. 2016, kjer se je beseda zavrne nadomestila z besedo zavrže, ni v ničemer izboljšala pravni položaj tožnice. Pritožba tožnice se je torej zavrgla, ne pa zavrnila. V celoti je tako ostala v veljavi prvostopenjska odločba, da se tožnici starostna pokojnina ponovno odmeri od 1. 7. 2015 dalje in znesek te pokojnine, ki pa med strankama ni sporen. Spor se je nanašal zgolj na datum začetka ponovne odmere pokojnine. Prav tako se ni spremenila 2. točka izpodbijane dokončne odločbe z dne 25. 2. 2016, s katero je bilo odločeno, da stroške postopka nosi zavarovanka sama. Tožnica tako v svoji pravdi v sodnem postopku ni uspela in tako ni razloga za uporabo drugega odstavka 154. člena ZPP, ki določa odmero stroškov v primeru delne zmage stranke v pravdi.

8. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 3. točko 365. člena ZPP pritožbi tožene stranke ugodilo in stroškovni sklep v izpodbijani sodbi spremenilo tako, da tožnica krije sama stroške postopka.