Jedro

Davčni organ nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča le odmeri in tudi izterja, vse kar dela, pa dela v korist občine, ki ji to nadomestilo pripada kot izvorni prihodek. Zato je tudi zastavna pravica v zavarovanje terjatve občine pridobljena v korist občine. Davčni organ tako zastavno pravico v zavarovanje terjatev občine iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča pridobi kot fiduciarni imetnik za račun občine kot benificiarja. Tožeča stranka je tako tista oseba, ki z vpisom hipoteke pridobi pravico do plačila svoje terjatve iz določenega dolžnikovega premoženja pred plačilom terjatev drugih upnikov tega dolžnika iz tega premoženja. To pa je vsebina ločitvene pravice iz prvega odstavka 19. člena ZFPPIPP. To nadalje pomeni, da je občina, torej tožeča stranka, tista, ki ima ločitveno pravico v stečajnem postopku.

Nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča je terjatev občine, zato je tožeča stranka po navodilih davčnega organa pravilno ravnala, ko je terjatev prijavila v stečajnem postopku nad toženo stranko, pravilno pa je tudi stališče, da je zato upravitelj moral priznati to terjatev tožeči stranki. Zastavna pravica pa je bila (med drugim, saj so bile zavarovane terjatve v bistveno višjem znesku od zneska terjatve tožeče stranke) ustanovljena tudi za zavarovanje zapadle obveznosti tožeče stranke. Dejstvo, da se je sklep o zavarovanju nanašal na celoten izvršljivi seznam izvršljivih naslovov, po katerem gre za terjatve več upnikov, ne prestavlja nikakršne težave v primeru poplačila terjatev iz tega premoženja. Vsi upniki, na katere se ta seznam nanaša, so namreč v istem poplačilnem vrstnem redu, kar pomeni, da se v primeru, da prejeta kupnina ne zadošča za poplačilo vseh terjatev tega vrstnega reda, med upniki istega vrstnega reda terjatve poplača sorazmerno (smiselno peti odstavek 371. člena ZFPPIPP). S tem pa se izkaže, da je pravilna tudi siceršnja praksa stečajnih upraviteljev, ki v takih primerih priznavajo tako terjatev kot ločitveno pravico občine.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se ugodi tožbenemu zahtevku, ki se glasi: "1. Ugotovi se, da obstaja ločitvena pravica za zavarovanje zavarovane terjatve tožeče stranke v skupnem znesku 54.221,30 EUR na naslednjem premoženju tožene stranke: - nepremičnini ID znak 1..., parc. št. 1, k. o. ..., ID 1..., do celote, - nepremičnini ID znak 2..., parc. št. 2, k. o. ..., ID 2..., do celote.

2. Tožena stranka je dolžna prednostno plačati zavarovano terjatev tožeče stranke v skupnem znesku 54.221,30 EUR iz naslednjega premoženja tožene stranke: - nepremičnine ID znak 1..., parc. št. 1, k. o. ..., ID 1..., do celote, - nepremičnine ID znak 2..., parc. št. 2, k. o. ..., ID 2..., do celote.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pravdnega postopka, dolžna pa je v 15 dneh tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v skupnem znesku 3.730,27 EUR, v primeru zamude pa še zakonske zamudne obresti za čas od prejema te sodbe dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, ki je naveden v I. točki izreka te sodbe.

2. Zoper to sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP) in predlagala, naj višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni, podrejeno pa naj jo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožeča stranka sicer v pritožbi navaja, da naj bi prišlo do kršitev določb postopka zaradi neobvestitve Republike Slovenije o pravdi. Ta očitek ne drži. Iz spisa je namreč razvidno, da je sodišče prve stopnje 17. 11. 2014 Državnemu pravobranilstvu kot zastopniku Republike Slovenije poslalo tožbo s prilogami skupaj z dopisom, da naslovnika sodišče obvešča o začeti pravdi. Ta dopis je Državno pravobranilstvo prejelo 18. 11. 2014, vendar pa ni podalo nikakršne izjave o vstopu v pravdo. Ta kršitev sodišča prve stopnje torej ni podana.

6. V zadevi je bilo sporno le vprašanje, ali ločitvena pravica, v zemljiški knjigi vpisana kot hipoteka v korist Republike Slovenije, dejansko pripada tožeči stranki ali ne. Ni pa bilo sporno, da gre za terjatev iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, za katerega je odločbo o odmeri izdala Davčna uprava Republike Slovenije, Davčni urad Ljubljana, ki je to terjatev tudi izterjevala in dosegla zavarovanje te terjatve z vpisom hipoteke v zemljiško knjigo. Ni bilo tudi sporno, da terjatev pripada tožeči stranki, ki je občina, kot njen izvirni prihodek. Sodišče prve stopnje je zahtevek zavrnilo, ker ni izkazana identiteta hipotekarnega upnika in ločitvenega upravičenca, pri čemer je po 128. členu Stvarnopravnega zakonika - SPZ, zastavna pravica pravica zastavnega upnika do prednostnega poplačila, torej se lahko poplača le upnik, ki je kot hipotekarni upnik vpisan v zemljiško knjigo. V nadaljevanju je še navedlo, da je Republika Slovenija v postopku zavarovanja nastopala kot upnica, na podlagi pravnomočnega sklepa o zavarovanju pa se je kot hipotekarni upnik na nepremičninah tožene stranke v zemljiško knjigo vpisala prav Republika Slovenija, v zemljiški knjig pa ni izkazan prenos na tožečo stranko. S tem je sledilo stališču tožene stranke v postopku. Tožeča stranka se s takšnim stališčem ne strinja in navaja, da takšen strogo formalističen pristop ni primeren in pravilen, stališče je preozko in ne upošteva specifike konkretne situacije, zastarelosti zakonske ureditve iz leta 1984 in namena predpisov, ki urejajo izterjavo davkov. Pri tem je napačno uporabilo 138. člen in prvi odstavek 128. člena SPZ. Nadalje še navaja, da če ne bi prišlo do stečajnega postopka nad toženo stranko, bi se iz te hipoteke dejansko poplačala tožeča stranka, ki bi dobila ta sredstva nakazana na svoj račun. Navaja še, da Republika Slovenija ne more biti imetnica prazne hipoteke, s katero bi bila zavarovana terjatev, ki ji sploh ne pripada; med tožečo stranko in Republiko Slovenijo pa sploh ni sporno, da gre za ločitveno pravico tožeče stranke. Opozorila je, da sta v primerljivih situacijah v stečajnih postopkih priznani tako terjatev kot ločitvena pravica.

7. Iz navedenega višje sodišče ugotavlja, da dejansko stanje med pravdnima strankama niti ni bilo sporno. Sporno je bilo le vprašanje pripadnosti hipoteke, glede na to, da oseba, v korist katere je hipoteka vpisana, ni tožeča stranka.

8. Na podlagi poglavja "Posebne določbe glede nadomestila za uporabo stavbnih zemljišč" zavezanec plačuje nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča na podlagi odločbe, ki mu jo izda davčni organ, kjer nepremičnina leži (403. člen Zakona o davčnem postopku - ZDavP-2). Te odločbe davčni organ izdaja po uradni dolžnosti na podlagi občinskega odloka in vrednosti točke (404. člen ZDavP-2). Odmero nadomestila za uporabo stavbnih zemljišč samostojno izvede davčni organ, ki v primeru neplačila tudi izterja dolgovani znesek. Pri tem je davčni organ tisti, ki poskrbi tudi za zavarovanje izpolnitve (glej člene od 111. ZDavP-2 dalje), prav tako pa poskrbi tudi za izterjavo tega nadomestila. Izterjani znesek se plača občini kot njen izvirni prihodek.

9. Zastavna pravica, ki je vpisana v zemljiško knjigo, je bila ustanovljena za zavarovanje v seznamu izvršilnih naslovov navedenih terjatev, kot to izhaja iz sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani 1600 Z 378/2013 z dne 21. 11. 2013. V seznamu št. Dt ... z dne 4. 11. 2013, ki je bil podlaga za izdajo sklepa o zavarovanju, so navedene tudi izvršljive terjatve po odločbah o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. Gre za terjatve tožeče stranke, katerih obstoj je stečajni upravitelj tožene stranke v postopku preizkusa terjatev priznal kot terjatev tožeče stranke. Zastavna pravica je bila torej ustanovljena med drugim tudi za zavarovanje plačila nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. 10. Sodišče prve stopnje je iz določb 138. člena1 in prvega odstavka 128. člena SPZ2 izpeljalo zaključek, da se iz hipoteke lahko poplača le upnik, ki je kot hipotekarni upnik vpisan v zemljiško knjigo. Pri tem je v nadaljevanju še navedlo, da bi v primeru, če bi Republika Slovenija terjatev oziroma hipoteko prenesla na tožečo stranko, to dejstvo zoper tožnika in tretje osebe začelo učinkovati šele z vpisom v zemljiško knjigo, pri čemer tožeča stranka ne zatrjuje, da je bilo to dejstvo v zemljiško knjigo vpisano. S tem se, kot pravilno navaja tožeča stranka, vsebinsko sklicuje na 148. člen SPZ.3 S takim materialnopravnim izhodiščem se višje sodišče ne strinja.

11. Prav ima namreč tožeča stranka, ko navaja, da gre za specifično situacijo, glede na ureditev v zakonu. Davčni organ namreč nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča le odmeri in tudi izterja, vse kar dela, pa dela v korist občine, ki ji to nadomestilo pripada kot izvorni prihodek. Zato je tudi zastavna pravica v zavarovanje terjatve občine pridobljena v korist občine. Davčni organ tako zastavno pravico v zavarovanje terjatev občine iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča pridobi kot fiduciarni imetnik za račun občine kot benificiarja. Tožeča stranka je tako tista oseba, ki z vpisom hipoteke pridobi pravico do plačila svoje terjatve iz določenega dolžnikovega premoženja pred plačilom terjatev drugih upnikov tega dolžnika iz tega premoženja. To pa je vsebina ločitvene pravice iz prvega odstavka 19. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - ZFPPIPP. To nadalje pomeni, da je občina, torej tožeča stranka, tista, ki ima ločitveno pravico v stečajnem postopku.

12. Glede na navedeno tudi ni mogoče trditi, da naj bi bila hipoteka vpisana v korist napačne osebe, zaradi česar naj tožeča stranka ne bi mogla uveljavljati ločitvene pravice, kot je v odgovoru na tožbo navedla tožena stranka. Pri tem tudi ni uporabna določba 24. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ, ker v obravnavani zadevi ne gre za spremembo upnika, saj je upnik terjatve ves čas isti, to pa je občina. Nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča je terjatev občine, zato je tožeča stranka po navodilih davčnega organa pravilno ravnala, ko je terjatev prijavila v stečajnem postopku nad toženo stranko, pravilno pa je tudi stališče, ki se mu pridružuje tudi tožena stranka, da je zato upravitelj moral priznati to terjatev tožeči stranki. Zastavna pravica pa je bila (med drugim, saj so bile zavarovane terjatve v bistveno višjem znesku od zneska terjatve tožeče stranke) ustanovljena tudi za zavarovanje zapadle obveznosti tožeče stranke. Dejstvo, da se je sklep o zavarovanju nanašal na celoten izvršljivi seznam izvršljivih naslovov, po katerem gre za terjatve več upnikov, ne prestavlja nikakršne težave v primeru poplačila terjatev iz tega premoženja. Vsi upniki, na katere se ta seznam nanaša, so namreč v istem poplačilnem vrstnem redu, kar pomeni, da se v primeru, da prejeta kupnina ne zadošča za poplačilo vseh terjatev tega vrstnega reda, med upniki istega vrstnega reda terjatve poplača sorazmerno (smiselno peti odstavek 371. člena ZFPPIPP). S tem pa se izkaže, da je pravilna tudi siceršnja praksa stečajnih upraviteljev, ki v takih primerih priznavajo tako terjatev kot ločitveno pravico občine, na kar se sicer sklicuje tudi tožeča stranka.

13. Glede na navedeno višje sodišče zaključuje, da ima tožeča stranka ločitveno pravico na v izreku navedenih nepremičninah, iz česar sledi dolžnost tožene stranke do prednostnega plačila te zavarovane terjatve iz tega premoženja, seveda glede na vrstni red poplačilne pravice, torej glede na vrstni red tega zavarovanja (prvi odstavek 305. člena in 19. člen ZFPPIPP). Višje sodišče je zato ugodilo utemeljeni pritožbi tožeče stranke in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je njenemu zahtevku v celoti ugodilo (prvi odstavek 351. člena ZPP).

14. Sprememba odločitve je narekovala tudi spremembo stroškovne odločitve. Tožena stranka, ki v pravdi ni uspela, bo morala na podlagi 151., 154. in 155. člena ZPP sama nositi svoje stroške pravdnega postopka. Dolžna pa je povrniti tožeči stranki njene stroške pravdnega postopka, in sicer tako stroške postopka pred sodiščem prve stopnje kot tudi stroške pritožbenega postopka. Stroške tožeče stranke je višje sodišče odmerilo po specificiranih stroškovnikih na list. št. 44 in na list. št. 58. Stroški postopka pred sodiščem prve stopnje znašajo 2.269,20 EUR, stroški pritožbenega postopka pa 1.461,07 EUR, skupaj torej 3.730,27 EUR.

1 Ta določa, da je hipoteka zastavna pravica na nepremičninah. 2 Ta določa: Zastavna pravica je pravica zastavnega upnika, da se zaradi neplačila zavarovane terjatve ob njeni zapadlosti poplača skupaj z obrestmi in stroški iz vrednosti zastavljenega predmeta pred vsemi drugimi upniki zastavitelja. 3 Ta določa, da se s prenosom zavarovane terjatve prenese tudi hipoteka, če ni dogovorjeno drugače, prenos hipoteke pa učinkuje šele z vpisom v zemljiško knjigo.