Izrek

I. Pritožbi obtoženčevega zagovornika se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožba okrožnega državnega tožilca se v delu, ki se nanaša na iz opisa kaznivega dejanja izpuščeno obtožencu očitano dejanje opisano pod točko 1 izreka obtožnice, zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijano sodbo je bil obtoženi R. W. H. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena mu je bila kazen enega leta zapora. V izrečeno kazen mu je bil po prvem odstavku 56. člena KZ-1 vštet čas pripora od 26. 3. 2015 do 22. 1. 2016. Po petem odstavku 186. člena KZ-1 je prvo sodišče obtožencu odvzelo 37,54 gramov konoplje in 5,50 gramov kokaina ter digitalno tehtnico črne barve z napisom My weight i 1200. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), je bil obtoženec oproščen povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper sodbo prvostopenjskega sodišča sta se pravočasno pritožila obtoženčev zagovornik in okrožni državni tožilec. Zagovornik uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Okrožni državni tožilec pa se pritožuje iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja glede po prvem sodišču izpuščenega dejanja iz točke 1 izreka obtožnice, graja pa tudi odločbi o kazenski sankciji ter stroških kazenskega postopka. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca spozna za krivega tudi storitve dejanja iz točke 1 izreka obtožnice in mu izreče kazen štirih let in treh mesecev zapora ter mu v plačilo naloži stroške kazenskega postopka. O

3. Odgovora na pritožbi nista bila podana.

4. Utemeljena je le pritožba obtoženčevega zagovornika.

5. V nasprotju s pritožbenimi navedbami okrožnega državnega tožilca, je sodišče druge stopnje zaključilo, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva in zbrano dokazno gradivo, še zlasti izvedensko mnenje sodne izvedenke M. J. iz Nacionalnega forenzičnega laboratorija, ter v obrazložitvi izpodbijane sodbe pod točkami 20 do 30 uspešno, z razumnimi razlogi obrazložilo zakaj je prepričano, da dejanje pod točko 1 izreka obtožnice obtožencu ni dokazano. Zato se sodišče druge stopnje ne strinja s pritožbenimi očitki okrožnega državnega tožilca, da naj bi prvostopenjsko sodišče v tem delu zmotno ugotovilo dejansko stanje. Ni mogoče soglašati s tem pritožnikom, da je prvo sodišče dokaze v zvezi s predmetnim dejanjem presojalo izolirano in nepovezano z drugimi dokazi. Res je sicer kot zatrjuje pritožnik, da se je v objektu na naslovu T. c. ..., P., nesporno proizvajalo konopljo, a to dejstvo še ne zadostuje za zaključek, da je obtoženec, upoštevaje vse dokaze, ki so ga v tem kazenskem postopku povezali s sicer kaznivo dejavnostjo na navedenem naslovu, skupaj z obsojenim S. P. in neznanimi sostorilci, neupravičeno proizvajal in zaradi prodaje hranil konopljo v časovnem obdobju od 15. 4. 2014 do 24. 12. 2014 na navedenem naslovu, tako da naj bi skupaj s sostorilci v dveh prostorih v cvetlične lončke posadil najmanj 1.205 rastlin konoplje, uredil ogrevalne in prezračevalne sisteme, namestil žarnice z odsevniki in rastline konoplje zalival ter 23. 12. 2014 pod opisanimi umetnimi pogoji neupravičeno gojil 1.205 rastlin konoplje v višini od 40 do 80 cm, z namenom nadaljnje prodaje pa hranil 10.770,20 gramov posušenih delcev konoplje. Okoliščina, da je obsojeni S. P. na predobravnavnem naroku 22. 4. 2015 pred Okrožnim sodiščem v Celju, v kazenski zadevi pod opr. št. III K 53548/2014, priznal krivdo in bil za predmetno kaznivo dejanje pravnomočno obsojen kot eden izmed sostorilcev, v ničemer ne dokazuje storitve predmetnega dejanja tudi obtoženemu R. W. H.. Kljub P-jevemu priznanju krivde, ni moč z gotovostjo sklepati, da je bil eden izmed sostorilcev kaznivega dejanja tudi obtoženi W. H. Do takšnega zaključka bi lahko prvo sodišče prišlo le na podlagi dokazov, ki bi v tem kazenskem postopku s stopnjo gotovosti obremenili obtoženca. Po prepričanju sodišča druge stopnje pa je prvostopenjsko sodišča, na podlagi vseh izvedenih in pravilno ovrednotenih dokazov, pravilno razsodilo, da obtožencu predmetno dejanje ni dokazano s stopnjo verjetnosti onkraj razumnega dvoma. Biološke sledi in predmeti najdeni na kraju storitve tudi po dognanjih sodišča druge stopnje obtožencu nikakor ne dokazujejo udeležbe pri storitvi obravnavanega dejanja, kot je v to prepričan pritožnik. Obtoženčevi biološki sledovi na obeh pločevinkah dokazujejo le to, da se je obtoženec v objektu nahajal, kar tudi sam priznava in to potrjuje kot priča zaslišani S. P., nikakor pa ne tudi tega, kar mu očita opis predmetnega dejanja. Pri oceni obtoženčevih aktivnosti v objektu gojenja konoplje ni mogoče mimo nadaljnjih preiskav v smeri iskanja obtoženčevih bioloških sledi na številnih drugih zaseženih predmetih, na katerih pa po ugotovitvah izvedenke ni bilo mogoče potrditi bioloških sledi obtoženca. Obsojeni S. P. je zaslišan kot priča v celoti potrdil obtoženčev zagovor o tem, da mu je posodil kombinirano vozilo VW Transporter z orodjem. Nenazadnje je bil P. tudi prijet, ko se je s tem vozilom 23. 12. 2014 pripeljal pred objekt na T. ... v P. Zato ne more biti nič nenavadnega, da so se v notranjosti objekta nahajali tudi obtoženčevi predmeti, kot so npr. kapa, baterijski vrtalnik in plastična maska s filtrom (na kateri je bil prav tako najden obtoženčev biološki material). Vendar glede na pojasnila izvedenke, da se lahko biološki material na predmetu ohrani tudi po več kot letu dni, še zlasti če gre za slino, z gotovostjo ni mogoče ovreči obtoženčevega zagovora o možnosti uporabe maske že pred tem, ko je vozilo z orodjem posodil P. Pritožbeni očitek, da naj bi obtoženec svoj zagovor prilagodil poročilu o preiskavi bioloških sledi Nacionalnega forenzičnega laboratorija z dne 5. 2. 2015 (list. št. 64 do 67), s katerim naj bi se seznanil pred prvim zaslišanjem 28. 3. 2015 (list. št. 107 do 108), je moč oceniti zgolj kot domneve pritožnika, ki pa niso podprte s trdno dokazno podlago. Nikakor mu ne more biti v škodo dejstvo, da na vprašanja okrožnega državnega tožilstva ni hotel odgovarjati (na vprašanja preiskovalnega sodnika je odgovarjal), saj gre za njegovo z ustavo zagotovljeno človekovo pravico in temeljno svoboščino (29. člena Ustave RS in drugi odstavek 227. člena ZKP). Pritožnik ni prepričljivo pojasnil, zakaj meni, da ni verjetno, da bi P. predmete znosil v objekt, kjer se je gojila konoplja. Glede na to, da so bile po objektu nameščene elektro in druge instalacije, da je namestitev le-teh zahtevala tudi vrtanje oziroma delo z vrtalnikom, pri katerem se kot je splošno znano, tudi praši, vnos vrtalnika, zaščitne maske in kape v objekt po mnenju sodišča druge stopnje ni nič neobičanjega. Kot je pravilno opozorilo sodišče prve stopnje, so se po ugotovitvah izvedenke na zaščitni maski nahajale mešane biološke sledi treh oseb, pri čemer je bila ena obtoženčeva, kar dokazuje le, da je s to masko rokoval obtoženec še poleg dve neznanih oseb. Okoliščina, da naj bi se obtoženec in P. srečala na V. se pritožniku zdi nelogična, pri tem pa spregleda, da iz spisovnega gradiva izhaja, da na V. prebiva med drugim tudi obtoženčev brat I. H. (osebni podatki na l. št. 264). Nelogičnost, ki bi utegnila pretehtati v obtoženčevo škodo niti ne more biti ta, da je P., sicer prav tako sam električar, zaprosil obtoženca za pomoč pri elektriki. Obtoženec je v preteklosti za P-jevo gradbeno podjetje izvajal elektro dela, in zato P.-jeva prošnja za nasvet oziroma pomoč pri popravilu elektro napeljav ne more biti nič nenavadnega oziroma celo nelogičnega in izmišljenega. Neskladnost obtoženčevega zagovora glede števila popitih pločevink piva z dejstvom, da sta bili v objektu najdeni dve pločevinki z njegovim biološkim materialom ni takšne teže, da bi lahko vplivala na pravilnost sprejete dokazne ocene. Dokazno oceno izpovedb priče S. P. je po mnenju sodišča druge stopnje prvo sodišče s prepričljivimi argumenti pospremilo pod točko 26 obrazložitve izpodbijane sodbe. Zagovor obtoženca in izpovedba P., da je slednji vsaj od začetka decembra 2014 uporabljal obtoženčevo vozilo z orodjem, v dokaznem postopku nista bila izpodbita. Kot že rečeno, je bil P. celo prijet, ko se je do objekta sam pripeljal s tem vozilom, naloženim z raznim orodjem. Tega dejstva ne more ovreči niti morebitni kontakt med obema v času P. pripora, ki ga obtoženec niti ne zanika. Tudi do razlike v navajanju datuma izposoje vozila je prvo sodišče zavzelo jasno stališče. Zmotno navajanje obtoženca, da naj bi P. vozilo posodil novembra 2014, ko iz uradnih podatkov UKC Ljubljana izhaja, da je bil P. hospitaliziran 30. 11. 2014 (list. št. 363), kar pomeni, da si je slednji lahko kombi izposodil šele decembra, ne more biti tako odločilno, da bi ovrglo tozadevne zaključke sodišča prve stopnje. Najdba časopisa Novi tednik s člankom o odkritju laboratorija v P. med hišno preiskavo na G. u. v L. 26. 3. 2015 nima nobenega dokaznega pomena za predmetno kazensko zadevo, saj ta dokaz ni bil zavarovan in zasežen, kot to ugotavlja že sam pritožnik. Res je, da podatki elektro podjetja niso potrdili, da je v objektu na T. ... v P. prišlo do izpada faze, a po drugi strani niso niti ovrgli navedb, da je do izpada faze prišlo, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje pod točko 28 obrazložitve. Podatek, da naj bi obtoženec hranil konopljo tri mesece pozneje v stanovanju v L. in obtoženčeva predkaznovanost, po prepričanju sodišča druge stopnje nista okoliščini, na katerih bi lahko sodišče obtožencu dokazovalo konkretno kaznivo dejanje in gradilo obsodilno sodbo.

6. Po proučitvi podatkov kazenskega spisa in izpodbijane sodbe v smislu pritožbenih navedb obtoženčevega zagovornika glede zakonitosti hišne preiskave, opravljene 24. 12. 2014 v objektu na naslovu T. ..., P., sodišče druge stopnje ugotavlja, da tem pritožbenim trditvam ni moč odreči utemeljenosti, in sicer, da utegne biti dejansko stanje glede zakonitosti te hišne preiskave nepopolno in v posledici tega tudi zmotno presojeno, zaradi česar je zavzeto stališče prvostopenjskega sodišča vsaj preuranjeno (373. člen ZKP). Kot pravilno izpostavlja pritožnik, je odločitev o zakonitosti predmetne hišne preiskave pomembna za nadaljnje sklepanje sodišča o zakonitosti hišnih preiskav, opravljenih na naslovih G. p. ... in V. ..., L., preiskave obtoženčevega vozila znamke VW Polo, reg. št. ..., in osebnega preiskave obtoženega, po odredbi dežurnega preiskovalnega sodnika Okrožnega sodišča v Celju z dne 20. 3. 2015, opr. št. I Kpd 10829/2015. Utemeljene razloge za sum, kot zahtevani dokazni standard za opravo hišne in osebne preiskave po prvem odstavku 214. člena ZKP, je preiskovalni sodnik namreč zatrjeval na podlagi rezultatov preiskave bioloških sledi v nacionalnem forenzičnem laboratoriju z dne 5. 2. 2015, ko naj bi biološki sledi na ustjih dveh pločevink piva znamke Tuborg in biološka sled na plastični maski s filtrom pripadale tudi obtožencu, kar naj bi potrjevalo njegovo prisotnost v prostorih objekta T. ..., P., kjer se je gojila prepovedana droga konoplja. Po določbi drugega odstavka 18. člena ZKP sodišče ne sme opreti sodne odločbe niti na dokaze, ki so bili pridobljeni na podlagi nedovoljenega dokaza, torej takega, ki je bil pridobljen s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ali s kršitvijo določb kazenskega postopka (t. i. doktrina sadeža zastrupljenega drevesa). Če bi se torej ugotovilo, da so bile predmetne biološke sledi, na katerih je preiskovalni sodnik gradil razloge za sum in povezavo obtoženca s kaznivim dejanjem storjenim v prostorih objekta T. ..., P., pridobljene s kršitvijo določb kazenskega postopka o hišni in osebni preiskavi, bi to posledično pomenilo tudi nezakonitost izvedbe hišne in osebne preiskave zoper obtoženca v L. V slednjih pa so bili najdeni za obtoženca obremenjujoči dokazi glede kaznivega dejanja, katerega je bil spoznan za krivega s pritožbeno izpodbijano sodbo.

7. Hišna preiskava je preiskovalno dejanje, s katerim se občutno posega v eno od ustavno varovanih človekovih pravic in svoboščin, to je v pravico do nedotakljivosti stanovanja (prvi odstavek 36. člena Ustave RS). Pogoje za omejitev te pravice določa že Ustava v nadaljnjih odstavkih citirane določbe, zakonsko podlago za izvedbo tega preiskovalnega dejanja pa predstavljajo določbe od 214. do 219. člena ZKP. Preiskava stanovanja in drugih prostorov obdolženca ali drugih oseb se tako sme opraviti le, če so podani utemeljeni razlogi za sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, in je verjetno, da bo mogoče pri preiskavi obdolženca prijeti ali da se bodo odkrili sledovi kaznivega dejanja ali predmeti, ki so pomembni za kazenski postopek (prvi odstavek 214. člena ZKP). Le v primeru obstoja izjemnih okoliščin, navedenih v petem odstavku 36. člena Ustave RS oziroma v 218. členu ZKP, lahko sodno odobritev nadomesti zakonsko pooblastilo. Kontrolo javnosti nad delovanjem policije med izvajanjem hišne preiskave zagotavlja četrti odstavek 36. člena Ustave RS oziroma tretji odstavek 216. člena ZKP, ki med drugim določa, da morata biti pri hišni preiskavi kot priči navzoči dve polnoletni osebi. Navzočnost dveh prič je v skladu z drugim odstavkom 218. člena ZKP treba zagotoviti tudi v primeru, ko se opravlja hišna preiskava brez odredbe. ZKP v tretjem odstavku 218. člena, ki se nanaša le na hišno preiskavo brez odredbe, sicer dopušča njeno izvedbo tudi brez navzočnosti prič, vendar le v primeru, če njihove navzočnosti ni mogoče takoj zagotoviti, nevarno pa bi bilo odlašati. V takem primeru morajo biti razlogi za preiskavo brez navzočnosti prič navedeni v zapisniku. Če je bila hišna preiskava opravljena brez pisne odredbe sodišča, ali brez oseb, ki morajo biti navzoče pri preiskavi, ali če je bila opravljena v nasprotju z določbami prvega, tretjega in četrtega odstavka 218. člena ZKP, ne sme sodišče opreti svoje odločbe na tako pridobljene dokaze.

8. Pogoju iz tretjega odstavka 216. člena ZKP za zakonitost hišne in osebne preiskave z navzočnostjo dveh polnoletnih oseb kot prič je zadoščeno le tedaj, če sta priči navzoči ves čas preiskave, ki mora biti opravljena tako, da je pričama omogočen stalen nadzor nad preiskavo. Nenavzočnost prič ali navzočnost le ene od prič pri preiskavi torej pomeni kršitev človekove pravice in temeljne svoboščine iz 36. člena Ustave, uzakonjene v tretjem odstavku 216. člena ZKP, česar posledica je dokazna prepoved iz drugega odstavka 18. člena ZKP.

9. Pritožnik uvodoma upravičeno problematizira opravo t. i. „vizualnega pregleda“ notranjosti objekta še pred začetkom hišne preiskave (ob 11.30) oziroma ogleda (ob 11.35). Kot izhaja iz uradnega zaznamka o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah z dne 24. 12. 2014, podpisanega s strani kriminalistov K. Z. in B. J., so gasilci PGD P. z lomljenjem ključavnice vhodnih vrat policistom omogočili vstop med 10.45 in 10.58 uro. Kriminalist A. L. je kot priča na glavni obravnavi potrdil, da so brez navzočnosti solemnitetnih prič vstopili v prostor, kjer naj bi bila opravljena hišna preiskava, ter ga pregledali, češ da bi ugotovili ali sploh gre za nasad konoplje. Kot pravilno opozarja pritožnik na ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS (npr. sodba z dne 12. 6. 2013, opr. št. I Ips 13427/2012), gibanja policistov po stanovanju zaradi „vizualnega pregleda prostorov“ ni mogoče razumeti drugače kot dejanskega začetka hišne preiskave. Če je tak pregled opravljen brez navzočnosti solemnitetnih prič, je začetek hišne preiskave in s tem hišna preiskava opravljena brez oseb, ki morajo biti navzoče pri preiskavi. Pri tem je vsekakor tudi pomembno, kdaj se je dejansko začelo odkrivati sledove kaznivega dejanja, saj kot sicer pravilno razloguje sodišče prve stopnje, odredba za hišno preiskavo poleg dovoljenja za opravo hišne preiskave obsega tudi dovoljenje za vstop v stanovanje oziroma druge prostore. Za slednje prisotnost prič ni potrebna. Pri utemeljevanju upravičenosti vstopa zaradi varnostnih razlogov (brez navzočnosti prič), se je sodišče prve stopnje pod točko 15 obrazložitve zadovoljilo le s pojasnilom, ki ga je dal kriminalist A. L., ni pa konkretiziralo za kakšne vrste varnostne razloge naj bi šlo oziroma na podlagi katerih določb tedaj veljavnega Zakona o policiji (v nadaljevanju ZPol) naj bi policisti postopali. Ugotavljanje okoliščine ali je v objektu sploh nasad konoplje, še zlasti glede na ugotovitve s katerimi je policija utemeljevala izdajo odredbe za hišno preiskavo, gotovo ni moglo predstavljati varnostnih razlogov za „vizualni pregled“.

10. Nadalje izpovedbe solemnitetnih prič M. K. in M. R. kažejo, da se vendarle izkazuje dvom v njuno kontinuirano navzočnost in stalen nadzor nad ključnimi deli hišne preiskave. V nasprotju z okrožnim državnim tožilcem, tudi sodišče druge stopnje ne sprejema kot verodostojne izpovedbe policistov B. J., A. L. in T. P., da naj bi bili priči navzoči ves čas hišne preiskave, kadit pa naj bi hodili le z dovoljenjem ter med odmorom (13.40 do 14.40). Priči sta prostodušno povedali, kolikokrat in kam sta, medtem ko so policisti opravljali hišno preiskavo, hodili kadit in ni nobenega razumnega razloga zakaj ne bi izpovedovali resnice. Dejstvo je, da ni ne v zapisniku o ogledu kraja dejanja ne v zapisniku o hišni preiskavi zapisov o tem, da naj bi bila hišna preiskava prekinjena zaradi odsotnosti katere od prič. V zapisniku o hišni preiskavi niti ni zavedena prekinitev preiskave. Glede na to, da sta priči, kot sta to skladno izpovedali, kadili pod napuščem pred objektom, s tega položaja nista mogla nadzorovati dela policistov pri opravljanju hišne preiskave. V smislu sodne prakse izhajajoče iz sodbe Vrhovnega sodišča RS z dne 12. 6. 2003, opr. št. I Ips 167/2000, je prvostopenjsko sodišče zavzelo stališče, da hišna preiskava še ni nezakonita zaradi nekajminutne odsotnosti ene od prič. Meni namreč, da krajša odsotnost priče ne pomeni dokazne prepovedi za vse dokaze, pridobljene pri hišni preiskavi, pač pa le za tiste, ko navedeni zakonski pogoj za izvedbo hišne preiskave ni bil izpolnjen. Izpostavi, da nihče ni zatrjeval, da bi bil kateri od zaseženih predmetov najden v trenutku odsotnosti ene od prič. Priči pa naj bi se spomnili najdbe ključnih predmetov, na katerih temelji obtožba in potrdili, da fotografije, posnete pri hišni preiskavi, odražajo dejansko stanje. Sodišče druge stopnje se strinja s pritožnikom, da gre za ne dovolj konkretizirane razloge o odločilnih dejstvih, ki se nanašajo na zakonitost hišne preiskave. Dejstvo je, da sodišče prve stopnje ne bi smelo opreti sodbe na dokazih, ki so bili pridobljeni v času, ko v prostoru, kjer se je opravljala hišna preiskava, iz kakršnegakoli razloga, obe priči nista bili prisotni. Ker mora sodišče po uradni dolžnosti bdeti nad zakonitostjo dokazov in pri tem ni vezano na zatrjevanja strank, bi moralo z gotovostjo raziskati, ali sta bili obe solemnitetni priči navzoči pri odkritju in zavarovanju dokazov, na katerih temelji odredba preiskovalnega sodnika Okrožnega sodišča v Celju za hišno preiskavo z dne 20. 3. 2015, opr. št. I Kpd 10829/2015, torej obeh pločevink piva znamke Tuborg, zavarovanih kot sledi štev. 7 in 12, ter plastične maske s filtrom, zavarovane kot sled štev. 25. Čeprav sta bili priči na glavni obravnavi dvakrat zaslišani, v tej smeri nista bili natančneje izprašani.

11. Po prvem odstavku 220. člena ZKP se predmeti, ki se morajo po kazenskem zakonu vzeti ali ki utegnejo biti dokazilo v kazenskem postopku, zasežejo in izročijo v hrambo sodišču ali pa se kako drugače zavaruje njihova hramba. V skladu z drugim odstavkom 148. člena ZKP policija o predmetnih, ki so bili najdeni ali zaseženi, napravi zapisnik ali uradni zaznamek. Kot pravilno opozarja pritožnik, sta bili pločevinki piva znamke Tuborg (sledi štev. 7 in 12) in plastična maska s filtrom (sled št. 25) zavarovani in fotografirani le kot izhaja iz zapisnika o ogledu kraja dejanja z dne 25. 12. 2014, medtem ko iz zapisnika o hišni preiskavi z dne 24. 12. 2014 ni razvidno, da bi bili ti predmeti tudi zaseženi. Tako dejansko iz zapisnika o hišni preiskavi kot javni listini ni razvidno, da bi bili navedeni predmeti najdeni, zavarovani in zaseženi v prisotnosti obeh solemnitetnih prič. Ne gre zanemariti tudi dejstva, da zapisnika na list. št. 75 do 78 solemnitetni priči nista podpisali. Državni tožilec je po pričah podpisan izvod vložil v spis šele 14. 1. 2016 (list. št. 445 do 450). Zato se tudi sodišču druge stopnje postavlja vprašanje, še zlasti glede na to, da je zapisnik o hišni preiskavi računalniško izpisan, kdaj je bila ta javna listina obema pričama prebrana in dana v podpis.

12. V skladu z določbo tretjega odstavka 216. člena ZKP je treba priči pred začetkom preiskave opozoriti, da pazita, kako se preiskava opravlja, in da imata pravico podati pred podpisom zapisnika o preiskavi svoje ugotovitve, če mislita, da vsebina zapisnika ni pravilna. Nobena od solemnitetnih prič, na zaslišanju na glavni obravnavi, ni znala odgovoriti na vprašanja o vsebini tega, sicer res enostavnega pouka, ki naj bi jima ga policisti podali.

13. Spričo navedenih razlogov je sodišče druge stopnje ugodilo pritožbi obtoženčevega zagovornika, izpodbijano sodbo v celoti razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 392. člena ZKP). V ponovljenem postopku bo potrebno dopolniti dokazni postopek v zgoraj nakazani smeri. Sodišče prve stopnje bo moralo raziskati okoliščine „vizualnega pregleda“ in ugotoviti, kakšni so bili razlogi zanj, torej ali so bili utemeljeni v določbah ZPol oziroma kazenskega postopkovnika, in zanesljivo proučiti, kaj so policisti med tem pregledom v prostorih na T. v P. dejansko počeli. Na tej podlagi bo potem lahko dognalo, ali je ta pregled pomenil morebiti že začetek hišne preiskave ali ne. Solemnitetni priči M. K. in M. R. bo moralo prvo sodišče temeljito zaslišati o vseh relevantnih okoliščinah izvedbe hišne preiskave, ki doslej še niso bile dovolj raziskane. Povedati bosta morala kako točno sta bila pred pričetkom preiskave poučena in o vseh podrobnostih opravljanja le-te, še zlasti glede zavarovanja sledov, ki so pomembni za izdajo odredbe za hišno preiskavo na obtoženčevih naslovih v Ljubljani. Opredeliti se bosta morala tudi do tega, ali jima je bil zapisnik o hišni preiskavi prebran, in če jima je bil, kdaj se je to zgodilo in kdaj ter kje sta ga podpisala. Ponovno naj se raziščejo vsi pomembne podatki, ki se nanašajo na zavarovanje ključnih zaseženih predmetov in ugotovi, zakaj niso zavedeni v seznam zaseženih predmetov oziroma ali so sploh bili zaseženi. Po dopolnitvi dokaznega postopka v nakazani smeri, bo moralo prvo sodišče znova odločiti o zakonitosti izvedbe pritožbeno problematizirane hišne preiskave, nakar bo, odvisno od zavzetega stališča, v novem sojenju tudi kritično presodilo vsa ostala pritožbena izvajanja (obtoženčevega zagovornika glede dokazanosti obtožencu očitanega kaznivega dejanja, zaradi storitve katerega je bil spoznan za krivega pred prvostopenjskim sodiščem, okrožnega državnega tožilca pa glede primernosti izrečene kazni ter odločitve, da se obtoženca oprosti plačila stroškov kazenskega postopka), s katerimi se pritožbeno sodišče zaenkrat ni moglo ukvarjati zaradi narave ugotovljene kršitve, torej ko je odločitev o zakonitosti dokazov, na podlagi katerih je prvo sodišče gradilo obsodilno sodbo, odvisna od pravilne rešitve zgoraj nakazanih vprašanj povezanih z zakonitostjo hišne preiskave na naslovu T. ..., P.