Jedro

Ker se zatrjevano novo dejstvo o napadu nanj v Italiji dne 11. 9. 2023 nanaša na njegove osebne okoliščine, je bilo vso dokazno breme na njem, da bi to, kar naj bi se mu zgodilo v Italiji, čim bolj prepričljivo opisal tako, da bi pravnomočno oceno o njegovih neverodostojnih trditvah iz odločbe tožene stranke z dne 25. 11. 2022 bistveno omajal s tem novim dejstvom. Tožnik tega očitno ni uspel izkazati.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim aktom je tožena stranka odločila, da zavrže zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji tujca, ki trdi, da je A. A. roj. ... 1999 v kraju Alžir, državljana Ljudske demokratične republike Alžirije.

2. V obrazložitvi akta je navedeno, da je tujec dne 23. 10. 2023 na zapisnik podal prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Vlagatelj je na osebnem razgovoru sprva navedel, da je njegovo osebno ime, kot to izhaja iz evidenc Ministrstva za notranje zadeve, napačno. To ime namreč pripada njegovemu bratu. Povedal je, da je njegovo pravo ime B. B., da je bil rojen ... 1993 v Alžiru, ter da je državljan Alžirije. Vlagatelj je povedal, da poseduje rojstni list, prepis katerega je bil izdan dne 20. 9. 2023. Dokument je bil izdan v mestu ... v Alžiriji. Iskati ga je odšla njegova sestra. Sam ima zgolj sliko dokumenta, original je v Alžiriji. Potni list ima v Franciji pri bratrancu, osebno izkaznico so pa izgubili v Alžiriji. Ko je prišel v Turčijo je imel pri sebi zgolj potni list, ki ga je iz Turčije poslal nazaj domov. Soseda mu je nato potni list prinesla v Francijo. Potni list bo poskušal pridobiti.

3. Ko je bil vprašan, če želi navesti nova dejstva oziroma predložiti nove dokaze, ki so se pojavili po izdaji odločitve v zvezi s podano prošnjo za mednarodno zaščito, je vlagatelj odgovoril, da so mu po letu 2022 grozili s smrtjo. To se je zgodilo dne 11. 9. 2023. O tem ima tudi dokazila - zdravniški izvid iz urgence v Genovi. V Genovi so ga želeli ubiti. Bil je v parku, prišle so zamaskirane osebe z noži in železnimi palicami. Udarili so ga po hrbtu, ko jim je skušal pobegniti. Ko je pobegnil, je zaradi bolečine padel. Prišla je policija, odpeljali so ga v bolnišnico. Dogodek je želel prijaviti, vendar so ga pošiljali po različnih policijskih postajah, nihče ni želel sprejeti prijave. Napad vlagatelj pripisuje razlogu, zaradi katerega je zapustil izvorno državo. Ko je bil star 19 let je bil namreč zaljubljen v neko dekle, s katero sta imela tudi spolne odnose. V Alžiriji je imel težave z brati tega dekleta. Pretepli so ga, zato mu je oče svetoval naj Alžirijo zapusti in odide v Evropo. Ko je bil vprašan o razlogu za napad v Italiji, ter kdo ga je takrat napadel, je dejal, da so to bili plačani morilci. Bratje omenjenega dekleta so plačali, da ga bi ubili. Leta 2021 so ju z bratrancem napadli v Franciji. Bratranca so pred njegovimi očmi ubili, ker se je postavil zanj. Ravno tako so mu leta 2022 grozili tudi v Španiji, v kraju Bilbao, po vratu so ga porezali z nožem. Tudi takrat je obiskal zdravnika, vendar je izvid izgubil. Leta 2020 so mu v Bruslju zlomili nogo. Tudi po tem incidentu je obiskal zdravnika, operirali so ga, tudi te izvide je izgubil. V bolnici je moral ostati tri mesece, saj je imel poškodovani obe nogi. Vlagatelj je izjavil, da je omenjeno izpostavil že pred izdajo odločbe v postopku mednarodne zaščite. Ko je bil vprašan, če ima nove dokaze ali dejstva, ki so obstajali že pred izdajo odločbe, pa vendar jih iz upravičenih razlogov predhodno ni navajal, je prosilec odgovoril nikalno.

4. Iz dokumentacije upravne zadeve je razvidno, da je vlagatelj pri pristojnem organu predhodno že vložil več prošenj za mednarodno zaščito Prvo prošnjo je vložil dne 13. 8. 2019. Ker je prosilec samovoljno zapustil ozemlje Slovenije, njegove predaje Hrvaški v danem roku pristojni organ ni mogel izvesti, zaradi česar je Slovenija 10. 3. 2021 postala odgovorna država članica za njegovo obravnavo. Prosilec je nato 12. 10. 2021 pri pristojnem organu vložil drugo prošnjo za mednarodno zaščito. Pristojni organ je njegovo drugo prošnjo za mednarodno zaščito z odločbo št. 2142-3094/2019/34 (122-27) z dne 25. 11. 2021 zavrnil. Vlagatelj je zoper odločbo pristojnega organa vložil tožbo na Upravnem sodišču Republike Slovenije, ki jo je s sklepom št. I U 1888/2021-8 s 14. 3. 2022, zavrglo. Odločba je tako postala pravnomočna 2. 4. 2022. Vlagatelj je dne 24. 10. 2022 pri pristojnem organu podal prvi zahtevek. Ker je še istega dne samovoljno zapustil azilni dom, kjer je bil nastanjen, ter se vanj v roku treh dni ni vračal, je pristojni organ postopek v zvezi z vlagateljevim prvim zahtevkom s sklepom št. 2142- 3094/2019/61 (1222-16) z 28. 10. 2022 ustavil. Omenjeni sklep je postal pravnomočen dne 15. 11. 2022. Vlagatelj je nato dne 23. 10. 2023 vnovič podal zahtevek za uvedbo ponovnega postopka.

5. Pristojni organ po pregledu dokumentacije upravne zadeve najprej ugotavlja, da vlagatelj s podano izjavo na zapisnik dne 23. 10. 2023 vlaga svoj drugi zahtevek. Četudi navedb, ki jih je podal ob vložitvi zahtevka, predhodno še ni navajal, pa jih navezuje na razloge, ki jih je podal že v predhodnem postopku, in o katerih je bilo že meritorno odločeno. Na izrecno vprašanje, ali ima kakšna nova dejstva, ki so obstajala že pred izdajo odločitve o njegovi drugi prošnji za priznanje mednarodne zaščite, a jih takrat brez svoje krivde ni mogel uveljavljati, je vlagatelj odgovoril nikalno. Vlagatelj je ob podaji zahtevka dne 23. 10. 2023 sicer navedel, da so ga v Italiji poškodovale zamaskirane osebe, za katere predvideva, da so jih za ta namen najeli bratje dekleta iz Alžirije. Vlagatelj je torej razlog, s katerim je utemeljeval zahtevek, navezal na razlog odhoda iz izvorne države, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno. Ravno tako je povedal, da je bil poškodovan tudi v Franciji ter v Belgiji, vendar slednjega ni eksplicitno povezal z osebami, ki so ga poškodovale v Italiji. Pristojni organ meni, da navedeni incident ne predstavlja nove okoliščine, ki bi vlagatelju bistveno povečala verjetnost za priznanje mednarodne zaščite, saj vlagatelj v predhodnem postopku ni uspel kredibilno izkazati svojih navedb o zatrjevanem preteklem preganjanju v povezavi z brati dekleta, s katerim sta imela spolni odnos. Takrat je namreč v postopku podal izrazito neskladne izjave, zaradi česar jim pristojni organ ni mogel slediti. Navajanje novih dogodkov v zvezi z zgodbo, ki je bila v postopku odločanja o priznanju mednarodne zaščite ocenjena kot neverodostojna in neprepričljiva in, ki ji pristojni organ zaradi tega ni mogel slediti, namreč v nobenem elementu ne more povečevati verjetnosti, da vlagatelj izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito.

6. Poleg tega pristojni organ ugotavlja, da vlagatelj v postopkih ni skladen niti glede osebnih podatkov. V postopkih pred pristojnim organom se je namreč sprva predstavljal kot C. C., roj. ... 2000, kasneje ob podaji druge prošnje je podatke spremenil na A. A., roj. ... 1999, ob vnovični podaji zahtevka dne 23. 10. 2023 pa je trdil, da je njegovo ime B. B. in da je bil rojen ... 1993. Ravno tako je bil kontradiktoren tudi glede osebnih dokumentov, saj je sprva navajal, da je potni list in osebno izkaznico zažgal, nato je trdil, da omenjenih dokumentov nikoli ni imel, kasneje je zatrjeval, da je dostavil sliko osebne izkaznice, čeprav tega nikoli ni storil, nenazadnje pa je trdil, da ima potni list v Franciji, ter da so mu osebno izkaznico izgubili v Alžiriji. Pristojni organ tako ugotavlja, da vlagatelj s tem, ko ob ponovni podaji zahtevka navaja novo različico osebnih podatkov ter pojasnila o tem, kje ima osebne dokumente, nadaljuje z navajanjem neskladnih, kontradiktornih in neprepričljivih izjav. S tem zgolj potrjuje opravičljiv dvom v njegovo verodostojnost, ki mu ni bila priznana že ob izdaji odločbe o podani drugi prošnji za mednarodno zaščito.

7. Glede na to, da se vlagatelj (upoštevaje podatke, s katerimi pristojni organ razpolaga) od podaje prve prošnje v izvorno državo ni vračal, ravno tako pa tudi vlagateljevih dejstev v ponovno podanem zahtevku ne gre sprejeti kot nova dejstva v postopku, ki bi mu bistveno povečala možnost za pridobitev mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, pristojni organ ugotavlja, da vlagatelj ni izpolnil pogojev iz 64. člena ZMZ-1 in je zato potrebno njegov prvi zahtevek zavreči. 8. Ob ponovni podaji prvega zahtevka je sicer predložil sliko prepisa rojstnega lista, vendar pa slednji ne more predstavljati relevantnega dokazila za izkazilo istovetnosti, saj ne vsebuje slike. Glede na to, da je vlagatelj v zahtevku navedel drugačne osebne podatke (iz opombe je razvidno, da je dejal, da je njegovo ime B. B., roj. ... 1993) je pristojni organ v izreku sklepa navedel takšne podatke, kot jih je, glede na vlagateljeve takratne navedbe, upošteval že ob izdaji odločitve o njegovi prošnji za mednarodno zaščito, t. j. A. A., roj. ... 1999 in jih sprejema za verjetne, dokler v postopku ne bo drugače izkazano.

9. Pristojni organ v zvezi z navedenim izpostavlja, da je vlagatelj sicer ob vnovični podaji zahtevka dne 23. 10. 2023 predložil sliko zdravniškega izvida, datiranega na 12. 9. 2023, ki je bil izdan na urgenci v Genovi, vendar pa omenjeni izvid ne izkazuje napada s strani plačanih morilcev, kot je to ob podaji prvega zahtevka zatrjeval vlagatelj. Posledice nasilja, ki so omenjene v dotičnem izvidu, bi lahko izvirale tudi iz drugačnih okoliščin, kot jih je vlagatelj v postopku zatrjeval (pretepa na ulici itd.), saj je bil že v predhodnem postopku spoznan za neverodostojnega. Iz tega razloga predloženo dokazilo v postopku nima visoke dokazne vrednosti in mu kot tako ne more povečati možnosti za pridobitev mednarodne zaščite.

10. V tožbi se tožnik strinja, da so predvideni nekoliko višji dokazni standardi za uvedbo ponovnega postopka za mednarodno zaščito v skladu z 64. členom ZMZ-1, vendar zatrjuje, da je alžirska skupnost nadvse povezana in informirana tudi izven izvorne države. Tožnik je iskreno izpovedal, čemur sicer tožena stranka ne nasprotuje, da je pred leti prišlo do izjemno nasilnih dogajanj vsled intimnega odnosa z dekletom, ki je zanosila s tožnikom (in na koncu splavila). To je bilo že ugotovljeno v predhodnih postopkih. Tožnik trdi, da (ker jo je po njihovih versko moralnih normah onečastil), so njeni bratje želeli v določeni meri, kot se tožniku zdi, izvesti maščevalne ukrepe, da so mu v določeni navezi njuni znanci želeli streči po življenju.

11. Tožnik zatrjuje, da napad na njegovo življenje in telo v Italiji ni bil naključen, ampak načrtno izveden iz razloga bratov njegovega bivšega dekleta, ki naj bi njo in njeno družino onečastil. Pri tem naslovnemu sodišču predlaga izvedbo dokaznega predloga za njegovo zaslišanje iz razloga, da bo podrobneje pojasnil, da so napadalci vedeli, kdo je in tudi poznali imena sorodnikov bivšega dekleta. In ne le ob tem dogodku, saj kot izhaja iz Zapisnika o podaji prvega zahtevka za uvedbo ponovnega zahtevka z dne 23. 10. 2023, je tožnik navedel tudi nasilna dejanja v letu 2020, 2021 in 2022, v Španiji, Belgiji in Franciji iz enakega razloga. Ravno v tožnikovem primeru je razvidna radikalizacija alžirskih družbeno moralnih vrednot. Res je, da je tožnik v mladosti ravnal nespametno s tem, da se je zaljubil v dekle in z njo imel nezaščiteno spolne odnose pred sicer nesprejemljivo poroko, to ni sporno. Težava je v tem, da je zaradi mnogih ustrahovanj in v skrbi za svojo lastno varnost kot mladoletnik brez spremstva bil primoran zapustiti svojo izvorno državo, ker ga je bilo že takrat strah posledic. Tekom časa se je izkazalo, da se maščevanje njemu s strani sorodnikov bivšega dekleta nadaljuje in nikakor ni pozabljeno. Ravno slednje navaja kot novo dejstvo. V njegovi izvorni državi mu varnost nikakor ne bi bila zagotovljena. Izven nje pa je alžirska skupnost izjemno povezana in deluje na visokem nivoju izmenjavanja informacij. Tožnik ravno zato vztraja pri dejstvu, da se še vedno čuti nadvse ogroženega zaradi ravnanj izpred let. Morda je res ustvaril vtis neverodostojnosti v sled navajanjem različnih osebnih podatkov, vendar navedeno ni pri obravnavani zadevi bistveno.

12. Tožena stranka tekom predhodnih postopkov ni izrecno prerekala, da tožniku ne verjame, da je bil v nedovoljeni intimni vezi z dotičnim dekletom (katere starost sploh ni bistvena). Tožnik zatrjuje, da mu v izvorni državi (in očitno ne le tam) grozi maščevanje družine njegovega bivšega dekleta in bi tožena stranka tudi ob upoštevanju smernic UNHCR1 morala presojati ali tožnik, ki zatrjuje pripadnost posebni družbeni skupini, ob navajanju novih dejstev in podaja razlog za morebitno ponovno preganjanje. Utemeljen strah pred tem je izkazal in meni, da mu grozi resna škoda ob morebitni vrnitvi nazaj in trdi, da izkazuje pogoje za ponovno vsebinsko presojo njegovih utemeljenih razlogov za mednarodno zaščito.2

13. Skladno z navedenim tožnik sodišču predlaga, da po izvedenem dokaznem postopku razsodi, da se tožbi ugodi in sklep odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek.

14. V odgovoru na tožbo tožena stranka ponavlja argumente iz izpodbijanega akta in posebej izpostavlja, da je tožnik novo dejstvo povezal z okoliščinami, za katere je že bilo pravnomočno ugotovljeno, da jih je izkazal neverodostojno in neprepričljivo, in da spreminjanje osebnih podatkov in okoliščin v zvezi s tem prispeva k dvomu v njegovo verodostojnost. Tožba ni utemeljena.

15. Sodišče lahko sledili utemeljitvi izpodbijanega akta in ne bo ponavljalo razlogov za odločitev (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Ker se zatrjevano novo dejstvo o napadu nanj v Italiji dne 11. 9. 2023 nanaša na njegove osebne okoliščine, je bilo vso dokazno breme na njem, da bi to, kar naj bi se mu zgodilo v Italiji, čim bolj prepričljivo opisal tako, da bi pravnomočno oceno o njegovih neverodostojnih trditvah iz odločbe tožene stranke z dne 25. 11. 2022 bistveno omajal s tem novim dejstvom. Tožnik tega očitno ni uspel izkazati in v tem se sodišče pridružuje oceni tožene stranke.

16. Tožnik je bil zaslišan v upravnem postopku dne 23. 10. 2023. Zaslišanje je trajalo 1 uro in 20 minut, poleg tega pa je branje zapisnika trajalo nadaljnjih 20 minut. Na vprašanje, ali bo na razgovoru prisoten pooblaščenec, je odgovoril nikalno. Pooblastilo za zastopanje je tožnik podpisal dne 14. 10. 2021. Po zapisniku o zaslišanju je le-to potekalo tako, da je tožnik imel vse možnosti, da bi se branil z dovolj prepričljivimi navedbami o tem, zakaj sklepa, da so ga v Italiji dne 11. 9. 2023 napadli tisti, ki naj bi mu grozili zaradi njegovega odnosa z dekletom v času, ko je živel v Alžiriji. Tudi po opravljenem osebnem razgovoru dne 23. 10. 2023, glede na to, da je imel pooblaščenko za zastopanje, bi lahko do izdaje izpodbijanega akta dne 8. 11. 2023 predložil kakšno dodatno pojasnilo, kar bi njegove navedbe postavilo v drugačno perspektivo glede na že razsojeno stvar, poleg tega pa bi lahko nove argumente predložil tudi tekom upravnega spora, da bi prepričal sodišče, da je potrebno dodatno zaslišanje tožnika. Tožnik tega ni storil. Zato je sodišče odločilo brez zaslišanja tožnika. V takem primeru mora namreč tožnik že v predlogu za zaslišanje navesti, kaj bo pojasnjeval, kako je do novih dejstev prišel, zakaj meni, d abi to lahko vplivalo na dokazno oceno, ki je že bila pravnomočno izdana v smislu pogojev iz 64. člena ZMZ-1. Sicer gre zgolj za predlaganje dokaza z zaslišanjem zaradi podaljševanja postopka.

17. Ob tem je sodišče upoštevalo, da je tožnik že trikrat samovoljno zapustil Slovenijo med potekom postopka. Prvič je to bilo že v letu 2019. Nato je Upravno sodišče njegovo tožbo moralo zavreči dne 14. 3. 2022, ker je tožnik že drugič samovoljno zapustil Azilni dom dne 10. 3. 2022. Nato se je tožnik vrnil v Slovenijo in je že tretjič samovoljno zapustil Azilni dom dne 24. 10. 2022. To je bilo celo na isti dan, ko je podal prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, in v katerem je povedal, da je zapustil Slovenijo, ker je iskal zaposlitev in da je zaposlitev iskal tudi v Franciji, Italiji, Belgiji, Nizozemski in Španiji, Italiji in Švici, pri čemer kot razlog za strah ni omenjal nobenih težav z dekletom v Alžiriji, ampak je govoril o težavah v bratom od stanodajalca. Po podatkih v zvezi z Dublinskimi postopki, ki so v spisu, je bil tožnik tudi v Grčiji, na Hrvaškem in v Avstriji. Tožnik je s temi samovoljnimi pobegi iz Slovenije ter navajanjem okoliščine, ki nima nobene zveze s trditvami o njegovem odnosu z dekletom v Alžiriji, dodatno prispeval k oceni o njegovih očitno neverodostojnih elementih za uvedbo ponovnega postopka. Zato sodišče tudi ni sprejelo dokaznega predloga za njegovo zaslišanje in je odločilo brez glavne obravnave.

18. Pri tem je sodišče izhajalo iz neposrednega učinka določbe člen 46(1)(a)(ii) Procesne direktive v povezavi z 47. členom Listine3 in na podlagi interpretacije Sodišča EU o tem, kdaj je potrebno ustno zaslišanje prosilca za mednarodno zaščito.4 Ko je namreč Sodišče EU izpeljalo interpretacijo neposrednega učinka določbe 47. člena Listine v zvezi z azilnim postopkom, je med drugim izpostavilo naslednje specifičnosti, in sicer: - Sodišče EU v interpretaciji ne uporablja pojma glavna (ustna) obravnava ali pravice do javnega ustnega zaslišanja tožnika, ampak to obravnava preko pravice do obrambe in pravice do učinkovitega sodnega varstva;5 - omenjeni dve pravici je treba presojati glede na posebne okoliščine posameznega primera, zlasti glede na vrsto zadevnega akta, okvir, v katerem je bil sprejet, in pravna pravila, ki urejajo zadevno področje;6 - obveznost da pristojno sodišče opravi podrobno in _ex nunc_ presojo dejstev in pravnih vprašanj, je treba razlagati v okviru celotnega postopka obravnavanja prošenj za mednarodno zaščito, pri čemer se upošteva tesna povezava med pritožbenim postopkom pred sodiščem in postopkom na prvi stopnji, ki se opravi predhodno, med katerim mora biti prosilcu dana možnost osebnega razgovora o njegovi prošnji za mednarodno zaščito;7 - kljub temu, da mora sodišče opraviti podrobno in _ex nunc_ presojo dejstev in pravnih vprašanj, Sodišče EU izpelje, da zaslišanje tožnika ni potrebno, če sodišče oceni, da lahko to presojo opravi zgolj na podlagi podatkov iz spisa, glede na okoliščine primera vključno z zapisnikom ali dobesednim prepisom osebnega razgovora s prosilcem v postopku na prvi stopnji, ker se v takih okoliščinah upošteva interes držav članic in prosilcev, da se o prošnjah za mednarodno zaščito odloči, kakor hitro je to mogoče, brez poseganja v ustreznost in celovitost obravnave;8 - v naslednjem koraku interpretacije Sodišče EU to stališče utemeljuje tudi s prakso Evropskega sodišča za človekove pravice;9 - iz zaključka interpretacije pa izhaja, da Sodišče EU obravnava predmetno pravno situacijo, ko sodišče tožbo zavrne.10

19. V konkretni zadevi je sodišče tožbo sicer zavrnilo, vendar je bil tožnik ustrezno zaslišan v upravnem postopku, tako da se je lahko učinkovito branil pred izdajo izpodbijanega akta.

20. Zgolj, če bi imele države članice EU pri vprašanju ustnega zaslišanja tožnika na javni obravnavi v postopku pred sodiščem procesno avtonomijo in (omejeno) polje proste presoje glede procesnega varstva v zvezi z zaslišanjem tožnika v sodnem postopku, torej če Sodišče EU ne bi razvilo natančne in določne interpretacije neposrednega učinka določbe člena 47. člena Listine v azilnih zadevah,11 ali pa če sploh ne bi šlo za spor, kjer gre za izvajanje prava EU, bi Upravno sodišče bilo prosto, da varuje višje standarde za tožnika (ne pa za toženo stranko), kadar gre za varstvo "civilne pravice" posameznika oziroma zasebne pravne osebe, kot to izhaja iz prakse Evropskega sodišča za človekove pravice.

21. Zaradi navedenega Upravno sodišče ni moglo slediti razlagi prava EU s strani Vrhovnega sodišča, po kateri "_takoj, ko je nacionalno pravno pravilo ugodnejše od pravnega pravila prava EU, je sklicevanje sodišča prve stopnje na Listino in na sodno prakso Sodišča EU zgrešeno_"12 oziroma da "_tudi neposredni učinek določb /.../ ne omejuje pravice do glavne obravnave v upravnem sporu_" /.../.13 S tako razlago bi namreč bilo ogroženo načelo primarnosti prava Unije, ker bi država članica lahko preprečila uporabo aktov prava Unije, ki bi bili povsem skladni z Listino, zato ker v njih ne bi bile spoštovane temeljne pravice, ki so zagotovljene z ustavo te države. V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča EU namreč na podlagi načela primarnosti prava Unije, ki je bistvena lastnost pravnega reda Unije, to, da se država članica sklicuje na določbe nacionalnega prava, čeprav so ustavnopravne, ne sme posegati v učinkovitost prava Unije na ozemlju te države.14

22. Z zgornjimi poudarki iz interpretacije neposrednega učinka 47. člena Listine v sodbi (_mutatis mutandis_) v zadevi _Moussa Sacko_ se ujema tudi določilo 59. člena ZUS-1 v delu, kjer to določilo ZUS-1 dovoljuje sojenje brez glavne obravnave, če predlagana nova dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1), ali če stranke predlagajo zgolj take dokaze, ki niso potrebni za ugotovitev spornih dejstev, saj jih je mogoče ugotoviti tudi brez izvedbe predlaganih dokazov (tretja alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1. 23. Poleg vsega navedenega po razlagi Sodišča EU 47. člen Listine ustreza 6. členu EKČP15 in ustno zaslišanje v konkretnem primeru po standardih iz sodne prakse ESČP ni bilo potrebno.16 1 UNHCR: GUIDELINES ON INTERNATIONAL PROTECTION (7 May 2002): "Membership of a particular social group” within the context of Article 1A(2) of the 1951 Convention and/or its 1967 Protocol relating to the Status of Refugees.https://www.asylumlawdatabase.eu/sites/default/files/aldfiles/UNHCR%20Guidelines%20on%20lnternational%20protection%20%28 7%20Mav%202002%29%20%E2%80%9CMembership%20of%20a%20particular%20social%20qroup%E2%80%9D.pdf 2 Tožnik zatrjuje pripadnost posebni družbeni skupini, kar je lahko razlog za preganjanje (četrta alineja prvega odstavka 27. člena ZMZ-1), če tožnik izkaže utemeljeni strah pred preganjanjem iz tega razloga, in ali mu iz teh razlogov grozi resna škoda v smislu 28. člena ZMZ-1. V tem pogledu bi tožena stranka torej morala presoditi, ali tovrstno maščevanje (zaradi omadeževanja časti) res obstaja in če, ali je družbeno sprejemljivo. Obstoj novih dejstev nikakor ni nezanemarljiv in po mnenju tožnika utemeljuje uvedbo ponovnega postopka mednarodne zaščite. 3 Torubarov, C-556717, odst. 56; Egenberger, C-414/16, 17. 4. 2018, odst. 78. 4 Glej mutatis mutandis: Moussa Sacko, C-348/16, 26. 7. 2017, odst. 49. 5 Ibid. odst. 32-35, 37-39. 6 Ibid. odst. 41. 7 Ibid. odst. 42; glej tudi: Alheto, C-585/16, odst. 127, 130. 8 Moussa Sacko, C-348/16, 26. 7. 2017, odst. 44-45. Nekako v tej smeri gredo interpretacije Vrhovnega sodišča v nekaterih zadevah, kjer Vrhovno sodišče najprej z različnimi stopnjami kritičnosti ugotovi, da dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno, in nato doda, da stranka ne navaja nobene pravno pomembne dejanske okoliščine, ki bi bila bi bila zmotno ali nepopolno ugotovljena, in zato je načeloma v takem primeru možna tudi odločitev brez glavne obravnave (glej na primer: sodne odločbe Vrhovnega sodišča v zadevah: I Up 107/2023, 24. 5. 2023, odst. 11; I Up 158/2023, 14. 6. 2023, odst. 13; I Up 38/2024, 20. 2. 2024, odst. 11-12, 14). V praksi pa se pojavljajo tudi drugačen interpretacije, po kateri, če se sodišče v sodbi ukvarja z vsebino pritožbenih navedb v zvezi z dejstvi zadeve in se je sklicevalo na vsebino upravnega spisa oziroma na zapis pritožnikovega osebnega razgovora, je izvajalo dokaze in je svojo odločitev oprlo na njihovo vsebino, zato je glavna obravnava v taki situaciji potrebna (glej: sklep Vrhovnega sodišča I Up 301/2023, 17. 1. 2024, odst. 14). 9 Moussa Sacko, C-348/16, 26. 7. 2017, odst. 47. 10 Ibid. odst. 49. 11 Glej: Jeremy F, C-168/13 PPU, 30. 5. 2013, odst. 51-53 in 56-75 ter primerjaj (razliko) z interpretacijo podobnega pravnega vprašanja v zadevi Melloni, C-399/11, 26. 2. 2013, odst. 44, 55-64. 12 Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 195/2023, 6. 9. 2023, odst. 12. 13 Sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 301/2023, 17. 1. 2024, odst. 8. 14 Ibid. odst. 58-59. 15 Moussa Sacko, C-348/16, 26. 7. 2017, odst. 39; Randstad Italia SpA, C-497/20, 21. 12. 2020, odst. 57. 16 Ramos Nunes de Carvalho E Sà v. Portugal, App. no. 55391/13, 55728/13 in 74041/13, 6. 11. 2018, odst. 190-191.