Jedro

Samo lokacijska dokumentacija, ki vsebuje vse potrebne podatke iz 55. člena zakona, katero je izdelala pristojna upravna organizacija, je lahko podlaga za izdajo lokacijskega dovoljenja.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za varstvo okolja in urejanje prostora z dne 27.8.1992 odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnikov proti odločbi Sekretariata za urbanizem, gradbene in komunalne zadeve občine, s katero je bilo investitorjema dano lokacijsko dovoljenje za spremembo namembnosti skladišča v izmeri 16 x 6,50 m v trgovino in gostinski lokal, gradnjo objekta za skladiščenje gum v izmeri 10,50 x 5 m (že zgrajen), ureditev prostora za kontejner (že postavljen) in za postavitev protihrupne in žične ograje. V obrazložitvi navaja, da območje predlagane lokacije ureja odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za ureditveno območje (Uradni vestnik Gorenjske, št. 15/88 v nadaljevanju PUP). Sporno območje leži v območju urejanja S 04/2, v ureditveni enoti 4 a. To območje je namenjeno centralnim oskrbnim dejavnostim, zato je predlagana lokacija možna (7. člen). Dovoljene so spremembe namembnosti objektov, dopolnilne gradnje in postavitev pomožnih objektov ter ograj (8. in 24. člen). Lokacijska dokumentacija je izdelana v skladu z navedenimi pogoji PUP-a, investitorja pa sta izkazala tudi razpolagalno pravico na zemljišču. Vse pritožbene ugovore je zavrnila z obrazložitvijo, da ni mogoče upoštevati ugovorov, ki se nanašajo na osnovno dejavnost investitorjev, ker se o njej ni odločalo v tem postopku. Iz sanitarnih vidikov je sprememba namembnosti možna in tudi ostali posegi v prostor so opravičeni, saj bodo izboljšali sedanje stanje (odstranjevanje odpadkov, odpadnih olj in zaščita pred hrupom). Glede ugovorov za izvoz na cesto se sklicuje na razloge odločbe prve stopnje.

Tožniki v tožbi navajajo, da območje predlagane lokacije spada v ureditveno enoto 4 a in 2 b 1, ker meja med obema območjema poteka po zemljišču investitorjev po meji med parc. št. 278/3 in 277/7 Centralne oskrbne dejavnosti so predvidene v ureditveni enoti 4 a, v ureditveni enoti 2 b 1 pa je predvideno čisto stanovanjsko naselje, kjer dopolnilna gradnja, razen končnih objektov, ni dovoljena. Na to okoliščino so tožniki že večkrat opozorili, vendar pristojni organi tega niso upoštevali. Iz investorjeve avtopralnice ni direktnega izvoza, zato morajo vsi avtomobili prečkati mejo med ureditvenima območjema 4 a in 2 b 1. Investitor opravlja menjavo in centriranje gum težkim tovornjakom ter avtobusom na severni strani delavnice, ki leži v ureditveni enoti 2 b 1. Postavitev kontejnerjev se po lokacijski dokumentaciji predvideva na zemljišču parc. št. 276/5, ki je družbena lastnina. Investitorja tudi nimata dovoza in izvoza na cesto, saj je zemljišče v družbeni lastnini v upravljanju občine. Po lokacijskem dovoljenju za gradnjo avtopralnice je dovoz in izvoz predviden. Sprememba namembnosti delavnice v bife in trgovino ne pomeni pridobitve za okolico. Lovilec olj ni postavljen na najnižji točki, ker sta investitorja dvignila nivo terena in bodo tako lovilec olj dejansko zemljišča tožnikov. Hrup presega maksimalno dovoljene meje glede na to, da gre za čisto stanovanjsko območje. Zato bi protihrupna ograja služila svojemu namenu le, če bi bila postavljena na mejo med obema območjema. Smiselno predlagajo, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Investitorja v odgovoru na tožbo navajata, da so vsi posegi locirani na zemljišču, na katerem imata pravico razpolaganja. Postavitev ograje med ureditveno enoto 4 a in 2 b 1 ni mogoča, ker bi s tem bilo razdeljeno funkcionalno zemljišče. Obstoječi dovoz in izvoz je zgrajen v skladu z zazidalnim načrtom. Predlagata, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za izdajo lokacijskega dovoljenja za spremembo namembnosti objekta za skladiščenje gum ob delavnici v izmeri 16 x 6,50 m z prizidanim vetrolovom in pomožnim vhodom v trgovino in gostinski lokal, legalizacijo že zgrajenega objekta za skladiščenje gum v izmeri 10,50 x 5 m, kontejnerja za skladiščenje v izmeri 5 x 4 m, jamo za lovljenje olj v izmeri 2 x 0,60 m s platojem v izmeri 5 x 4,40 m ter gradnjo protihrupne betonske ograje in žične ograje. Tožniki ne izpodbijajo ugotovitve, da to območje ureja že citirani PUP. Tožena stranka ugotavlja, da obravnavane lokacije ležijo v območju urejanja S 04/2 v ureditveni enoti 4 a. Toda ta dejanska ugotovitev je v nasprotju z ugotovitvijo organa prve stopnje, ki ugotavlja, da obravnavano zemljišče leži v ureditveni enoti 4 a, del pa ureditveni enoti 2 b 1. Enako zatrjujejo tudi tožniki. Iz izpodbijane odločbe ni razvidno, da bi tožena stranka postopek dopolnjevala niti ni obrazloženo, na podlagi katerih ugotovljenih dejstev je sprejela tak sklep o tej odločilni dejanski okoliščini, zato v tem delu izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti. V dopolnjenem postopku bo zato potrebno najprej ugotoviti, katera zemljišča z navedbo parcelnih številk in objektov ležijo v ureditveni enoti 4 a in katera v ureditveni enoti 2 b 1. To je bistvenega pomena, ker za ureditveno enoto 2 b 1 veljajo dodatna merila določena v 76. členu citiranega odloka, po katerih dopolnilna gradnja, razen končnih objektov v nizu in gradnja prizidkov ni dovoljena, na kar tožniki utemeljeno opozarjajo. Ugotovitev organa prve stopnje, da tudi v tej ureditveni enoti veljajo samo pogoji in merila določena v 8. in 9. členu odloka tako nimajo podlage v citiranem odloku. Od ugotovitve, v kateri ureditveni enoti leži obravnavano območje oziroma njegov del, bo odvisno kakšen objekt smeta investitorja zgraditi v posamezni enoti.

Ker obravnavano območje ureja citirani PUP, se lokacijsko dovoljenje izda v skladu s pogoji lokacijske dokumentacije (2. odstavek 54. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor, Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86, 26/90 - ZUN). Katere podatke mora vsebovati lokacijska dokumentacija določa 55. člen zakona, ki med drugim določa, da lokacijska dokumentacija mora vsebovati tudi načrt gradbenih parcel in podatke o funkcionalnem zemljišču objekta oziroma naprave in rešitve v zvezi z vplivi na okolje. Sodišče ugotavlja, da lokacijska dokumentacija, ki je bila podlaga za izdajo sporne odločbe, nima navedenih podatkov oziroma so le-ti pomanjkljivi. Zato ni mogoče preizkusiti tožbenega ugovora, da je postavitev kontejnerja predvidena na parc. št. 276/5, za katero po podatkih spisa, investitorja nista izkazala pravice razpolaganja. Isto velja glede lovilcev olja, saj iz lokacijske dokumentacije niso razvidni vplivi na okolje. Protihrupna ograja je sicer predvidena, vendar ni nikakršnih podatkov o tem, na kakšno raven se s tem zmanjša hrup in kakšne vrednosti hrupa so bile upoštevane. Upoštevajoč konkretne ugovore tožnikov med postopkom o škodljivih vplivih na okolje, tako pomanjkljiva lokacijska dokumentacija ni mogla biti podlaga za izdajo lokacijskega dovoljenja. Pri tem sodišče še pripominja, da iz podatkov spisa tudi ni razvidno, da bi lokacijsko dokumentacijo izdelala pristojna upravna organizacija iz 66. člena zakona.

Tožena stranka sicer pravilno ugotavlja, da je po določbi 8. člena cit. PUP dopustna sprememba namembnosti objektov. Toda takšni posegi v prostor so dovoljeni le v skladu s pretežno namembnostjo posamezne ureditvene enote. Ker so glede ureditvenih enot nasprotujoče ugotovitve organa prve stopnje in tožene stranke, ni mogoče preizkusiti, ali je predlagana sprememba namembnosti objekta za skladiščenje gum v trgovino in gostinski lokal v skladu s citirano določbo. Pri tem sodišče še pripominja, da iz izpodbijane odločbe niti odločbe prve stopnje ni razvidno, da je obravnavani objekt zgrajen v skladu z izdanim lokacijskim dovoljenjem z dne 19.7.1985, na katero se sklicuje organ prve stopnje. Legalno zgrajen objekt je namreč samo tisti, ki je zgrajen v skladu z izdanim dovoljenjem in samo za takšen objekt je možna sprememba namembnosti. Tožbeni ugovori vzbujajo tudi dvom v ugotovitev, da ostali sporni objekti predstavljajo dopolnilno gradnjo. Slednja ugotovitev ni obrazložena in vprašljivo je tudi, če se lahko šteje za dopolnilno gradnjo, gradnja novega objekta, ki je posledica spremembe namembnosti obstoječega objekta. Glede vplivov spornih objektov na okolje je sanitarni inšpektor 4.5.1992 res dal pozitivno mnenje z obrazložitvijo, da se bo z odstranjevanjem odpadkov, odpadnih olj in zaščite pred hrupom, izboljšalo sedanje stanje. Sanitarni inšpektor je tako očitno izhajal iz obstoječega stanja in ne iz stanja, kakršno je bilo pred nelegalno opravljenimi posegi, ki bi moralo biti podlaga za dano oceno. Zato bo v dopolnjenem postopku moral sanitarni inšpektor mnenje dopolniti, upoštevajoč prejšnje stanje.

Tožniki v tožbi ponavljajo tudi ugovore glede izvoza na cesto in zatrjujejo, da investitorja nimata razpolagalne pravice na zemljišču parc. št. 277/6 - travnik, preko katerega je predviden izvoz, saj je slednje zemljišče v družbeni lastnini in uporabi občine , kar se ujema s predloženim zemljiškoknjižnim izpiskom z dne 22.6.1992. Tožena stranka je ugovore v zvezi z izvozom zavrnila, pri čemer se sklicuje na razloge odločbe prve stopnje. Organ prve stopnje ugotavlja, da je sporni cestni priključek bil zgrajen na podlagi pravnomočnega lokacijskega dovoljenja z dne 17.2.1984 in gradbenega dovoljenja z dne 29.6.1984, vendar tega ni mogoče preizkusiti, ker teh dovoljenj ni v spisu. Vsi dokazi, ki so podlaga za določeno dejansko ugotovitev pa morajo biti v spisih. V dopolnjenem postopku bo tako potrebno ugotoviti, ali imata investitorja direkten izvoz na javno pot, v kolikor pa bi se izkazalo, da ga nimata, pa bosta morala izkazati pravico vožnje po prizadetem zemljišču. Ker je dejansko stanje glede odločilnih dejanskih okoliščin pomanjkljivo ugotovljeno, sodišče ne more rešiti spora. Zato je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).