Jedro

Ker pritožnik ni bil postavljen za izvedenca in je bil zaslišan zgolj kot priča, ni upravičen do nagrade za ustno podajanje izvedenskega mnenja, ampak le do povračila potnih stroškov in stroškov za prehrano in prenočišče ter izgubljeni zaslužek.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog dr. R. K. za povrnitev nagrade za podano izvedensko mnenje, priglašeno na naroku za glavno obravnavo dne 15.10.2007. Proti takšnemu sklepu je vložil dr. R. K. pravočasno laično pritožbo in navedel, da sodišče ni upravičeno zavrnilo njegovega predloga za povrnitev nagrade, saj je le-to priglasil v enakem obsegu in ob uporabi iste tarife kot dr. M. S. Tudi njegova izpovedba je bila vezana na strokovna vprašanja in kot takšna namenjena razjasnitvi strokovnega vprašanja, zato je šteti njegovo delo enakovredno delu izvedenca, ki ga je določilo sodišče. Vabilo sodišča je razumel kot vabilo za izvedeno pričo in ker je nanj vezan, je bil na soočenju dolžan podati svoje strokovno mnenje. Sam je podal mnenje iz področja travmatologije, saj ortopedi ne zdravijo svežih poškodb, ampak bolezni in okvare mišično skeletnega sistema, zato bi moralo sodišče tudi njemu priznati priglašene stroške. Poleg tega je izpodbijani sklep v nasprotju s podobnimi primeri.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno ni izpodbijano, da dr. R. Ko. v predmetnem postopku ni bil sodno postavljeni izvedenec, ampak je za tožečo stranko izdelal zgolj pred pravdno mnenje, s katerim pa se tožena stranka ni strinjala. Iz tega razloga na glavni obravnavi dne 15.10.2007 tudi ni bil zaslišan kot izvedenec ampak kot priča, pri čemer ne gre slediti pritožniku, da naj bi bil zaslišan kot izvedena priča, saj Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ne pozna pojma izvedene priče, ampak predvideva samo dokaz z zaslišanjem priče in dokaz z izvedencem.

Sodišče prve stopnje je glede ob dejstvu, da dr. R. K. (pritožnik) ni bil sodno postavljeni izvedenec, pravilno ugotovilo, da ne more biti upravičen do nagrade za ustno podajanje izvedenska mnenja, ki je predvidena le za izvedence (249. člen ZPP). Pritožnik zato ne more priglasiti teh stroškov kot pravdnih stroškov in bi jih lahko kvečjemu zahteval od tožeče stranke, za katero je izdelal pred pravdno mnenje. Pritožbeno sodišče pa mu tudi ne more slediti, da naj bi bil kot strokovnjak iz medicinskega področja upravičen do povrnitve stroškov v enaki višini, kot jih je priglasil dr. S., saj je bil slednji za razliko od pritožnika postavljen za izvedenca. Ne glede na to, da je tudi pritožnik specialist in sodno zapriseženi izvedenec, pa je bil v tem postopku vabljen in zaslišan le kot priča, zato je imel pravico do povračila temu primernih zakonsko določenih stroškov, to je potnih stroškov in stroškov za prehrano in prenočišče ter izgubljeni zaslužek (I. odstavek 242. členom ZPP). Ker pa teh stroškov ni priglasil, ampak je priglasil le 4 x 75 točk za ustno podajanje izvedenskega mnenja in 100 točk za pripravo na podajanje izvedenskega mnenja, je odločitev sodišča prve stopnje, da se takšen predlog za povrnitev stroškov zavrne, ob že obrazloženem pravilna.

Pritožbene navedbe, da je izpodbijana odločitev v nasprotju s podobnimi primeri, pa pritožbeno sodišče ne more upoštevati, saj je pritožnik ni konkretiziral. Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in dejstva, da se sodišču prve stopnje v zvezi z izpodbijanim sklepom niso pripetile nobene kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (II. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo dr. R. K. zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člen ZPP).

Ker pritožnik ni priglasil pritožbenih stroškov, se o njih ni odločalo.