Jedro

Kljub trditvam pritožnice, da je podpisala poroštveno izjavo pod prisilo, ta izjava še vedno velja. Toženka bi jo morala razveljaviti. To pa bi lahko dosegla le z novo tožbo, s samim ugovorom v tem pravdnem postopku pa tega ne more uveljaviti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z napadeno sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 166040/2010 z dne 23.11.2010 v prvem in tretjem odstavku izreka vzdržalo v veljavi, to je za glavnico v znesku 3.010,31 EUR skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi ter izvršilne stroške v znesku 46,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi (točka I izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo, da v roku 15 dni tožeči stranki povrne 149,00 EUR pravdnih stroškov (točka II izreka sodbe).

2. Zoper sodbo se je v roku iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP pritožila toženka. Sodišču očita, da je napačno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Toženka je poroštveno izjavo 27.10.2008 podpisala pod prisilo in v utemeljenem strahu za svoje otroke. Ni bilo govora o njenem poroštvu kot fizični osebi. Pri podpisovanju je šlo za popolno odsotnost njene poslovne volje in tako je neobstoječ pravni posel. Sodišče pa je tudi napačno ugotovilo višino obveznosti tožene stranke. Neupravičeno je zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca avtomobilske stroke, ki bi ocenil vrednost v času odstopa od leasing pogodbe. Tako je ostala višina vtoževane terjatve v celoti nedokazana. Tožeči stranki ni mogla nastati takšna škoda kakršno zatrjuje. Zahtevek tožeče stranke tudi ni utemeljen na pogodbeni podlagi ampak kvečjemu na podlagi odškodninske odgovornosti, a za slednje sodišče ni ugotovilo vseh elementov. Sodišče bi moralo tudi uporabiti določilo prvega odstavka 170. člena OZ – tožena stranka je zaradi težkega gmotnega stanja uveljavljala znižanje vtoževane odškodnine. Pritožnica pa nadalje tudi meni, da je s prenehanjem obveznosti glavnega dolžnika K., d.o.o., ki je prenehal zaradi izbrisa iz sodnega registra, prenehala tudi obveznost tožene stranke kot poroka. Sklicuje se na določilo členov 1017. in 1022 OZ. Odgovornost poroka za obveznosti glavnega dolžnika je obravnavati drugače v primeru, ko je glavni dolžnik v postopku stečajnega postopka ali postopka prisilne poravnave od primera, ko je glavni dolžnik izbrisan iz sodnega registra po uradni dolžnosti. Pritožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni in zahtevek tožeče stranke zavrne, podrejeno pa, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v točki I razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dejanske ugotovitve prvega sodišča in njegovo materialnopravno stališče. Oboje je jasno in prepričljivo utemeljeno v razlogih izpodbijane sodbe. Na te razloge se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče tudi v celoti sklicuje. V njih je tudi vsebovan odgovor na drugačna pravna stališča v pritožbi.

5. Pritožnici je še enkrat pojasniti, da ne glede na to kar zatrjuje in sicer, da je dne 27.10.2008 podpisala poroštveno izjavo pod prisilo, ta izjava še vedno velja. Toženka bi jo morala razveljaviti. To pa bi lahko dosegla le z novo tožbo, s samim ugovorom v tem pravdnem postopku pa tega ne more uveljaviti. V posledici veljavnosti poroštvene izjave tudi niso relevantne navedbe v pritožbi o tem, da ni bilo govora o poroštvu toženke kot fizične osebe, prav tako tudi ne, da pred podpisom izjave ni prebrala.

6. Sodišče je tudi materialnopravno pravo pravilno uporabilo. Da je leasingodajalec upravičen od leasingojemalca uveljavljati plačilo odškodnine za škodo, ki mu je nastala zaradi odstopa od pogodbe je določeno v splošnih pogojih o finančnem leasingu št. FL.08, točka VII3.6. Kaj vse je dolžan lesingojemalec povrniti leasingodajalcu je določeno v točki VII.3.8.. Sodišče je svojo odločitev oprlo prav na ta določila. Uporaba določil prvega odstavka 170. člena OZ pa v tem primeru ne pride v poštev. Terjatev izvira iz naslova obveznosti iz sklenjene leasing pogodbe in poroštvene izjave. Zato inštitut zmanjšane odškodnine po določbi prvega odstavka 170. člena OZ, na katerega se sklicuje pritožnica, v konkretnem primeru ne pridejo v poštev. Navedbe glede slabega premoženjskega in socialnega stanja tožene stranke za odločitev o tožbenem zahtevku in tudi za odločitev o pritožbi niso pravno pomembne.

7. Prav tako ni slediti pritožbi, da je z izbrisom glavnega dolžnika K, d.o.o. iz registra prenehala tudi obveznost tožene stranke kot poroka. Smiselno pride v poštev določilo drugega odstavka 1022. člena, ki pravi, da zmanjšane obveznosti glavnega dolžnika (v stečajnem postopku ali v postopku prisilne poravnave), ne pomeni ustreznega zmanjšanja porokove obveznosti.

8. Pritožbeno sodišče pa tudi nima pomislekov glede višine obveznosti, ki jo je ugotovilo prvo sodišče. Ugotovljena višina je jasno in pregledno obrazložena v točkah od 18. do 23 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, ki ji ni kaj dodati. Navedbe tožene stranke o tem pa so pavšalne in zato neupoštevne. Enako pavšalne so navedbe o tem, da je bila tožeča stranka premalo skrbna in je avto prodala po pretirano nizki ceni. Tožeča stranka je avto prodala za 4.000,00 EUR, kljub oceni cenilca na 4.600,00 EUR. Očitno višje cene na trgu ni mogla doseči. Pritožnica pa navaja zgolj to, da je bila dosežena cena prenizka. To je pavšalna navedba, ki ni upoštevna.

9. Po vsem povedanem ni dvoma, da leasnigojemalec ni plačal dolga po leasing pogodbi, od katere je tožeča stranka odstopila. Prav tako ni dvoma, da je tožena stranka podpisala poroštveno izjavo, ki velja in na podlagi te je dolžna tožeči stranki povrniti še neplačani dolg. Pritožba toženke torej ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo nepravilnosti, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.