Jedro

Tožnikovo naročilo gozdarju, da odkaže v gozdu les za posek, pomeni izpolnitev tožnikove obveznosti. Zato tožnik ni upravičen zahtevati od toženke povračila lesa in se pri tem opirati na zastaranje svoje obveznosti (367. čl. ZOR).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Tožeča stranka mora povrniti toženi stranki stroške odgovora na revizijo v znesku 9.550,00 SIT v l5 dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da mu mora toženka izročiti 27,35 m3 hlodovine ali pa plačati 83.362,50 SIT s prip. zamudnimi obrestmi. Tožnikovo pritožbo proti tej sodbi je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik je vložil proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo, v kateri uveljavlja razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. ZPP, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom. V obrazložitvi revizije navaja, da je sodišče prve stopnje samo skrčilo zahtevek od zahtevanih 34,35 m3 hlodovine na 27,35 m3 in ustrezno znižalo podredni denarni zahtevek. Tako sodišči prve in druge stopnje o razliki nista odločali, ta razlika pa tudi ni predmet odločanja v drugi pravdni zadevi. Izrek sodbe nasprotuje sam sebi, razlogi pa so v nasprotju z vsebino listin v spisu. Tožnik poudarja, da je bila njegova obveznost do toženke zastarana in da je določeno količino lesa sedaj podaril. Zahteva pa vrnitev preveč posekanega lesa, ki ga je toženka vzela samovoljno. Končno še navaja najnovejše ugotovitve komisijskega pregleda o obsegu posekanega lesa.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženi stranki, ki je vložila odgovor na revizijo. V njem izpodbija revizijske navedbe tožeče stranke. Predlaga, da revizijsko sodišče revizijo zavrže, ker revizije ni možno vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in v njej tudi ni mogoče navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče se ni ukvarjalo z revizijskimi navedbami, s katerimi tožnik ugovarja dejanskim ugotovitvam sodišč prve in druge stopnje, ker zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog (3. odstavek 385. člena Zakona o pravdnem postopku). Tožnik se po 387. členu ZPP v reviziji tudi ne more uspešno sklicevati na nova dejstva in predlagati nove dokaze, razen če se tičejo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, za kar pa v tej zadevi ne gre. Iz revizijskih navedb ne izhaja, v čem naj bi obstajala nasprotja v izreku sodbe ter nasprotja med razlogi sodbe in listinami v spisu. Glede na revizijske navedbe, da sodišči nista odločili o delu tožbenega zahtevka, se pripominja, da je imel tožnik možnost predlagati izdajo dopolnilne sodbe po 339. členu ZPP, ne more pa iz tega razloga uspešno vložiti revizije. Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, vendar take kršitve postopka ni ugotovilo.

Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje na katere je vezano tudi revizijsko sodišče, izhaja, da je toženka posekala v tožnikovem gozdu les, ki je bil odkazan po tožnikovem nalogu in da ni dokazano, da bi posekala več, kot je bilo odkazano. Količina lesa, ki ga je toženka posekala in prodala, je znašala 127,35 m3 neto lesne mase (oz. 149.82 m3 bruto lesne mase) in torej ni presegala količine 150 m3 lesa na panju, ki ga je tožnik dolgoval po izročilni pogodbi z dne 6.6.1968 tožničinemu očetu. Tožnikovo dejanje (naročeno odkazilo lesa) je treba šteti kot priznanje in izpolnitev obveznosti, ki jo je imel napram toženkinemu predniku. Zato sta sodišči prve in druge stopnje zavzeli pravilno stališče, da se tožnik ne more sklicevati na zastaranje njegove obveznosti in na darilo toženki neodvisno od prejšnje obveznosti. Spričo navedenega je odločitev sodišč o zavrnitvi tožnikovega zahtevka materialnopravno pravilna, saj po 367. členu Zakona o obligacijskih razmerjih ni mogoče zahtevati povračila, če dolžnik izpolni zastarano obveznost. Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Izrek o stroški revizijskega postopka temelji na določbah l. odstavka 154. člena in 1. odstavka 166. člena ZPP.