Jedro

Pri mandatni pogodbi je prevzemnik dolžan izvršiti naročilo po prejetih navodilih in po opravljenem poslu naročitelju izročiti vse, kar je prejel iz opravljenega zaupanega posla, torej tudi prejeto gotovino. Zatrjevani dodatni pogoj v času sklepanja dogovora ni bil dogovorjen, morebitne kasnejše zahteve A. A. pa toženec ni bil dolžan in tudi ne upravičen upoštevati.

Izrek

Revizija se zavrne.

Toženec mora v 15 dneh povrniti tožniku 755,97 EUR stroškov revizijskega odgovora, od 16. dne dalje pa plačati tudi zakonske zamudne obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in tožencu naložilo, da mora plačati tožniku 41.729,26 EUR (prej 10.000.000 SIT) kot del pri njemu deponirane kupnine, presežni tožbeni zahtevek za plačilo še 20.864,63 EUR (prej 5.000.000 SIT), torej zneska, ki sta ga kupca zadržala zaradi pomanjkljivega gradbenega dovoljenja, pa je zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo toženčevo pritožbo in v izpodbijanem prisodilnem delu potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Toženec je proti drugostopenjski sodbi vložil pravočasno vlogo, ki jo je sicer označil kot predlog za dopustitev revizije, vendar jo je revizijsko sodišče glede na višino revizijsko izpodbijanega zneska v skladu z drugim odstavkom 367. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) obravnavalo kot neposredno revizijo. V njej toženec uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, predlaga pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo odločanje pristojnemu sodišču. Pomembnejše revizijske navedbe bo revizijsko sodišče povzelo v nadaljevanju te sodbe, ko bo nanje hkrati tudi odgovorilo.

4. Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Iz odločilnih dejanskih ugotovitev, na katerih temelji odločitev obeh sodišč, izhaja, da sta tožnik in A. A. 25. 4. 2003 sklenila pogodbo, da bo A. A. preuredil tožnikovo podstrešje v stanovanja, „na podlagi udeležbe v nabavni ceni in udeležbe pri stroških“, pa bo „upravičen do ½ (ene polovice) prodajne cene stanovanj“. Po preureditvi in prodaji prvih dveh stanovanj je med njima prišlo do večjih nesoglasij. Tožnik je želel zavarovati svoje pravice in tretje stanovanje z navidezno pogodbo s 15. 1. 2004 prodal B. B., ki je sicer lastninsko pravico vpisal v zemljiško knjigo, po dogovoru pa kupnine ni plačal. Spor med tožnikom in A. A. se je še poglobil in na toženčev predlog sta sklenila dogovor, da se poišče novega kupca, ki bo kupnino izročil tožencu. Na podlagi skladne izpovedi tožnika in A. A. je bila ugotovljeno, da je bilo v času sklepanja tega dogovora mišljeno, da bo toženec vsakemu od njiju izročil polovico kupnine. Pri novi prodajni pogodbi s 14. 4. 2004 je kot formalni prodajalec sodeloval B. B., v njej pa je bilo tudi dogovorjeno, da bosta kupca kupnino plačala pri tožencu kot odvetniku. Dogovorjena kupnina 30.000.000 SIT je bila zaradi pomanjkljivega gradbenega dovoljenja zmanjšana za 5.000.000 SIT, ostalo sta kupca v več obrokih plačala preko toženca kot pooblaščenega odvetnika. Tako je 3.000.000 SIT kot aro, ki se je vštela v kupnino, in kasneje plačanih 12.000.000 SIT dobil A. A., plačana dodatna razlika še 10.000.000 SIT pa se že od leta 2004 nahaja pri tožencu.

7. Toženec je izročitvi tega dela kupnine tožniku ugovarjal, ker naj bi moral imeti soglasen nalog obeh pogodbenikov in ker naj bi moral biti izpolnjen tudi pogoj, da je opravljen poračun njunih medsebojnih terjatev. Pri tem se je strinjal, da je med vsemi tremi obstajalo mandatno razmerje in še izpovedal, da se je imel za skrbnika obeh pogodbenikov. Ker sta sodišči ugotovili, da ob sklepanju dogovora, da bosta kupca kupnino izročila tožencu, ta pa jo bo razdelil tožniku in A. A., ni bilo dogovorjeno nič dodatnega, torej tudi ne pogoj predhodnega poračuna medsebojnih obveznosti, sta tožbenemu zahtevku v tem delu ugodili. Tudi po presoji revizijskega sodišča je njuna odločitev materialnopravno pravilna, saj je pri mandatni pogodbi prevzemnik dolžan izvršiti naročilo po prejetih navodilih in po opravljenem poslu naročitelju izročiti vse, kar je prejel iz opravljenega zaupanega posla, torej tudi prejeto gotovino (prvi odstavek 768. člena in 771. člen Obligacijskega zakonika). Zatrjevani dodatni pogoj v času sklepanja dogovora ni bil dogovorjen, morebitne kasnejše zahteve A. A. pa toženec ni bil dolžan in tudi ne upravičen upoštevati.

8. Toženec v reviziji pomanjkljivo in tudi napačno povzema nekatere razloge izpodbijane sodbe in iz njih izpeljuje drugačne zaključke. Taki so npr. razlogi, da med pravdnima strankama ni bila sklenjena nobena mandatna pogodba, zaradi česar naj bi sodišče presodilo, da ima take elemente pogodba med tožnikom in A. A. s 25. 4. 2003, ki jo je sestavil toženec. Revizija opozarja, da toženec ni bil pogodbena stranka in da so zato napačni razlogi, da bi moral ravnati v skladu z njo. Povzete trditve ne držijo. Sklenitev kasnejšega ustnega dogovora po nastanku spora med pogodbenikoma, da se kupnina od prodaje tretjega stanovanja (ki ga v času sklenitve pogodbe s 25. 4. 2003 sploh še ni bilo) izroči tožencu in ne formalnemu ali dejanskemu prodajalcu, pomeni sklenitev mandatne pogodbe. Toženčeva obveznost izvira iz tega kasnejšega dogovora, ne pa iz pogodbe s 25. 4. 2003. To je mogoče povzeti tudi iz razlogov izpodbijane drugostopenjske sodbe (prvi odstavek na 3. strani), pa tudi iz razlogov prvostopenjske sodbe, ki se na prvo pogodbo sklicuje predvsem v povezavi z vprašanjem, koliko kupnine gre vsakemu od pogodbenikov. Dogovor o delitvi na polovico sta tudi za čas samega sklepanja mandatne pogodbe potrdila oba naročnika. Da naj bi bila navodila obeh naročnikov nasprotujoča, kot toženec zatrjuje v reviziji, je v nasprotju z ugotovljenim dejanskim stanjem in zato neupoštevno (tretji odstavek 370. člena ZPP).

9. O navideznosti pogodbe, ki jo je 14. 4. 2004 tožnik sklenil z R., ima izpodbijana sodba materialnopravno pravilne razloge. Pri tem vprašanje njene veljavnosti oziroma neučinkovanja res ni bilo predmet samega tožbenega zahtevka, vendar je sodišče o njem lahko odločilo v okviru presoje o utemeljenosti denarnega tožbenega zahtevka oziroma o utemeljenosti ugovorov proti njemu. Drugačno revizijsko stališče je zmotno. Še več, sodišče je o tem vprašanju moralo odločiti prav zaradi toženčevega ugovora, da naj bi pogodba s 14. 4. 2004 vplivala na prenehanje obveznosti (delitve kupnine) iz prve pogodbe.

10. Toženec neutemeljeno graja razloge pritožbenega sodišča, da gre pri pritožbeni trditvi, da je imel depozit namen zavarovanja zahtevkov, za nedopustno pritožbeno novoto. V reviziji ne pove, kdaj in v kateri vlogi naj bi to v postopku na prvi stopnji že zatrjeval. Trditev, da naj bi to izhajalo že iz same pogodbe s 25. 4. 2003, ne more biti uspešna že iz preprostega razloga, ker takrat mandatne pogodbe z naročilom tožencu, da prevzame kupnino od kupcev in jo izroči dejanskima prodajalcema, sploh še ni bilo.

11. Toženec v reviziji vztraja pri svojem stališču, da gredo zakonske zamudne obresti od prisojenega zneska šele od izdaje prvostopenjske sodbe, ker naj bi šele sodišče dalo navodilo, komu (oziroma kako) izplačati denar. Čeprav je res, da glede danih navodil sklicevanje na pogodbo s 25. 4. 2003 samo po sebi ni utemeljeno, pa je toženec kot sestavljalec te pogodbe vedel za v njej dogovorjeni način delitve kupnine, oba mandanta iz kasneje sklenjene mandatne pogodbe pa sta tudi potrdila, da je bil ob sklepanju mandatne pogodbe mišljen enak ključ. Zato so materialnopravno pravilni razlogi pritožbenega sodišča, da je toženec, ki drugačnih navodil ni imel, ves čas vedel, da mora polovico kupnine izročiti tožniku.

12. Revizijsko sodišče je na podlagi 378. člena ZPP toženčevo neutemeljeno revizijo zavrnilo skupaj z njegovimi priglašenimi revizijskimi stroški, o tožnikovih stroških odgovora na revizijo pa je odločilo na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in Odvetniške tarife.