Jedro

Tožena stranka je pri določitvi (letne) ocene dela javnega uslužbenca v celoti upoštevala ustrezne kriterije, kot izhajajo iz ZSPJS in Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede. Tožnik je v spornem ocenjevalnem obdobju delo opravil kvalitetno in je dosegel delovne rezultate, ki so bili v skladu s pričakovanji glede na kriterije ocenjevanja, za kar je prejel oceno dobro. Tožnik ni dosegel rezultatov, ki bi bili (visoko) nad pričakovanji glede ostalih kriterijev ocenjevanja, zato je ocena dobro utemeljena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval odpravo sklepa št. ... z dne 31. 3. 2012 in ocene iz ocenjevalnega lista z dne 14. 2. 2012, ki ju je tožena stranka izdala tožniku, ter povrnitev stroškov postopka (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 62,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka 15 dni po vročitvi pisnega odpravka te sodbe toženi stranki dalje, do plačila, pod izvršbo (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pritožuje tožnik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V pritožbi navaja, da je ocenjevalec v ustni seznanitvi izrecno poudaril, da bi bila ocena višja, če bi tožnik opravil preizkus znanja iz poznavanja zakonskih predpisov in poznavanja osnov borilnih veščin. Iz ocenjevalnega lista je razvidno, da je skupna utemeljitev ocene pravzaprav utemeljitev za višjo oceno od dobro, razen zadnjega stavka, vendar je ocena znižana na oceno dobro zaradi neopravljenega preizkusa znanja. Komisija, ki je opravila preizkus ocene, ni upoštevala tožnikovega pisnega zagovora preizkusa ocene, kjer je navajal, da mu je ocenjevalec znižal oceno zaradi neopravljenega prvega preizkusa znanja. Komisija je v zadnjem stavku prvega odstavka obrazložitve sklepa dodala besedo tudi, kar pa ni bilo navajanje ocenjevalčeve utemeljitve ocene. Komisija se je osredotočila na oceno, za katero je že ocenjevalec napisal, da bi bila višja, če bi tožnik opravil preizkus znanja. S tem je bilo kršeno navodilo Ocenjevanje uradnikov po ZJU v januarju 2005 (Navodilo), po katerem mora komisija delovati po načelu prepovedi reformatio in peius. Ocenjevalec je tožniku z uporabo nezakonitih kriterijev znižal oceno, komisija pa ni obravnavala kriterija neopravljenega izpita kot odločujočega pri določitvi ocene, ampak je višjo oceno ocenjevalca znižala.

Sodišče ni upoštevalo dejstva, da je v ustni obrazložitvi ocene ocenjevalec oceno utemeljeval tako, kot je napisano v ocenjevalnem listu. Seznanitev ocene pa je skladno z Navodilom ključni del postopka ocenjevanja. Ocenjevalec tožniku ni predložil mnenj oziroma pripomb nadrejenih ali svojih opažanj, čeprav bi mu jih skladno z Navodilom moral, skupaj z navedbo časa, kraja in vsebine dogodka. Sodišče je tudi zavrnilo dokazni predlog za vpogled v kopije zapiskov iz beležke ocenjevalca, kjer naj bi bile zabeležene pripombe sodelavcev in opažanja ocenjevalca in iz katerih bi bila razvidna vsebina razgovora, ko je bil tožnik seznanjen z oceno. Sodišče bi moralo šele ob vseh predlaganih dokazih oceniti, ali je izpoved nadrejenega tožniku verodostojna ali ne.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti. Prvostopenjsko sodišče ni kršilo načela kontradiktornosti z zavrnitvijo posameznih dokaznih predlogov tožnika. Po določbi 2. odstavka 213. člena ZPP o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče. Po določbi 2. odstavka 287. člena ZPP senat zavrne predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo, in navede v sklepu, zakaj jih je zavrnil. Sodišče prve stopnje je ravnalo v skladu s citiranimi določbami in v sodbi natančno obrazložilo, zakaj je dokazne predloge zavrnilo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo celoten tožbeni zahtevek. Svojo odločitev je ustrezno obrazložilo, zato se pritožbeno sodišče strinja z razlogi sodbe in jih ne ponavlja, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa skladno s prvim odstavkom 360. člena ZPP dodaja: Ocenjevanje javnih uslužbencev ureja Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 56/2002 in spremembe; v nadaljevanju: ZSPJS), ki med drugim v 17. členu določa, da se delovna uspešnost ocenjuje glede na rezultate dela, samostojnost, ustvarjalnost in natančnost pri opravljanju dela, zanesljivost pri opravljanju dela, kvaliteto sodelovanja in organizacijo dela ter druge sposobnosti v zvezi z opravljanjem dela. Podrobneje je ocenjevanje javnih uslužbencev urejeno v Uredbi o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (Ur. l. RS, št. 51/2008 in spremembe; v nadaljevanju: Uredba), ki v 2. členu določa, da se javne uslužbence oceni enkrat letno, ocena pa je lahko po stopnjah odlična, zelo dobra, dobra, zadovoljiva in nezadovoljiva. Na zahtevo javnega uslužbenca se opravi preizkus ocene pred pristojno komisijo (17.a člen ZSPJS). Veljavna ocena je ocena, s katero je bil javni uslužbenec seznanjen, v primeru zahteve preizkusa ocene pa ocena, ki je določena v preizkusu ocene pred komisijo (17.a člen ZSPJS).

Iz izvedenih dokazov v postopku pred sodiščem prve stopnje izhaja, da je tožnik v letu 2011 opravljal delo pri toženi stranki na delovnem mestu pravosodni policist v Zavodu za A., Oddelek v B.. Njegov neposredno nadrejeni ga je za leto 2011 ocenil z oceno dobro. Tožnik je bil z oceno seznanjen 14. 2. 2012, nato pa je zahteval preizkus ocene pred komisijo, ki je dne 23. 3. 2012 sprejela sklep, s katerim je potrdila letno oceno tožnikovega nadrejenega. Odločitev komisije je postala dokončna, tožnik pa je zoper navedeni sklep pravočasno uveljavljal sodno varstvo.

Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku tako po formalni kot vsebinski plati obravnavalo oceno tožnika za leto 2011. Ugotovilo je, da je tožnika za leto 2011 v skladu s citiranimi predpisi ocenil njegov nadrejeni C.C., ki je tožniku odrejal delo in je bil z njegovim delom tudi seznanjen. Ocena tožnika je bila obrazložena, tožnik pa je bil z oceno s strani nadrejenega tudi formalno seznanjen. Postopek ocenjevanja je bil torej izveden skladno z ZSPJS in Uredbo, zato je neutemeljena pritožbena navedba, da bi moral ocenjevalec tožniku posredovati svoja opažanja in pripombe nadrejenih z navedbo časa, kraja in vsebine dogodka za vsak dogodek posebej.

V zvezi z vsebino ocene je sodišče prve stopnje preizkusilo postavke, ki so se nanašale na rezultate dela, samostojnost, ustvarjalnost, natančnost in zanesljivost pri opravljanju dela, kvaliteto sodelovanja in organizacijo dela ter druge sposobnosti v zvezi z opravljanjem dela. V tej zvezi je zaslišalo tožnikovega predstojnika C.C., ki je odločal o tožnikovi delovni oceni. Tožnikov nadrejeni je podrobno izpovedal, kako je tožnikovo delo ocenjeval, kaj je pri tem upošteval ter kaj je bilo odločilno za oceno za leto 2011. Izpostavil je, da je bila analiza tožnikovega dela pripravljena na skupnem strokovnem timu, v katerem je sodelovalo 6 oseb, oceno tožnikovega dela pa so podali enotno in soglasno. V celoti se je skliceval na zaključke, navedene v ocenjevalnem listu, iz katerega izhaja, da se pri tožniku občasno pojavlja problem sprejemanja komunikacije in odrejanja dela s strani nadrejenih, in da je pri odrejenem delu učinek opravljenega dela manjši. Pri delu tožnika se opaža določena mera nepoznavanja zavodskih predpisov, katerih poznavanje je pogoj za uspešno delo. Če se tožnikova pričakovanja pri delu ne uresničijo, tožnik pokaže svoje nezadovoljstvo, kar se najbolj zrcali v odnosih v kolektivu, ki so občasno nekorektni, predvsem do neposredno nadrejenih delavcev. Tožnik pri svojem delu največkrat vidi le svoje interese, temu primerni pa so tudi odnosi v kolektivu.

Glede na definicijo posameznih ocen v Uredbi je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je v oceni dobro zajeto vse, kar v zvezi s tožnikovim delom izhaja iz izvedenih dokazov - torej da tožnik delo opravlja primerno in v skladu s pričakovanji. Vendar pa tožnik svojega dela ne opravlja (visoko) nad pričakovanji, tako da bi bil lahko ocenjen z oceno prav dobro ali celo odlično. Neutemeljena je zato pritožbena navedba, da je skupna utemeljitev ocene, razen zadnjega stavka (v zvezi z neopravljenim preizkusom znanja), utemeljitev za višjo oceno od dobro ter da je tožnikov nadrejeni z uporabo nezakonitih kriterijev tožniku znižal oceno. Kot izhaja iz izpovedi C.C., neopravljeni preizkus znanja iz poznavanja zakonskih predpisov in poznavanja osnov borilnih veščin pri tožniku ni bil odločilen kriterij za podajo ocene dobro, kar je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Da je tožnikovem nadrejenemu pri pisanju zadnjega stavka obrazložitve izpadla beseda „tudi“, kaže dejstvo, da so bili pred tem v prvem delu obrazložitve ocenjevalnega lista obširno povzeti razlogi za oceno dobro. Med temi razlogi je bilo sicer navedeno tudi nepoznavanje zavodskih predpisov, katerih poznavanje je pogoj za uspešno delo. V zvezi s tem je tožnikov nadrejeni še izpovedal, da delavec, ki predpisov ne pozna dovolj, težko dela dobro. Na tej podlagi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka pri določitvi ocene v celoti upoštevala ustrezne kriterije, kot izhajajo iz ZSPJS in Uredbe, pri čemer je upoštevala celotno tožnikovo delo, in ne le tožnikovega (ne)uspeha na preizkusu znanja. Pravilen je zaključek, da je tožnik v letu 2011 delo opravil kvalitetno in je dosegel delovne rezultate, ki so bili v skladu s pričakovanji glede na kriterije ocenjevanja, za kar je prejel oceno dobro. Taka ocena zato nikakor ne predstavlja graje tožniku, vendar pa tožnik ni dosegel rezultatov, ki bi bili (visoko) nad pričakovanji glede ostalih kriterijev ocenjevanja.

Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje izpoved tožnikovega nadrejenega utemeljeno ocenilo kot verodostojno, saj je priča svojo izpoved podala argumentirano, konsistentno in skladno z listinskimi dokazi. V zvezi s tem pritožbeno sodišče poudarja, da je prav sodišče prve stopnje tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis ali priča izpoveduje verodostojno ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o (ne)verodostojnosti posamezne priče pa mora ustrezno argumentirati. Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo predvsem na mnenje tožnikovega nadrejenega. ZSPJS in Uredba dajeta izrecno pooblastilo nadrejenemu, da na podlagi vnaprej določenih kriterijev čimbolj objektivno oceni delavčevo delovno uspešnost oz. prispevek posameznega uradnika k delovanju organa v posameznem ocenjevalnem obdobju. Od nadrejenega pa se pričakuje, da pozna tako delo organa kot delo zaposlenih, saj delo organizira in dodeljuje, zato tudi lahko najbolje oceni količino in kvaliteto dela posameznega zaposlenega, tudi v primerjavi z ostalimi delavci. Pritožbeno sodišče nima pomislekov v verodostojnost izpovedbe tožnikovega nadrejenega C.C., posledično pa tudi ne v njegovo oceno tožnikove delovne uspešnosti, saj tudi tožnik ne v postopku pred sodiščem prve stopnje ne v pritožbi ni izpostavil nobenega od nezakonitih razlogov, ki bi njegovega nadrejenega morda vodili k temu, da tožnika ni ocenil z oceno prav dobro ali odlično. Glede na navedeno pritožbeno sodišče nima pomislekov v dokazno oceno sodišča prve stopnje.

Ker sodišče druge stopnje ni ugotovilo razlogov, iz katerih se prvostopenjska sodba izpodbija in tudi ne razlogov, na katere sámo pazi po uradni dolžnosti, je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspel. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.