Jedro

Za izpodbijanje sporazuma o razdelitvi premoženja bivših zakoncev po 255 čl. OZ, ki je bil sklenjen štiri leta po razvezi zakonske zveze, velja enoletni prekluzivni rok (če ne gre za neodplačno razpolaganje), saj bivši zakonec ni povezana oseba v smislu 2. odst. 256. čl. OZ.

Pri spremembi tožbe prekluzija trditev in dokaznih predlogov ne velja. Prekluzije in pravila o spremembi tožbe služita istemu cilju – ekonomičnemu in smotrnemu vodenju postopka. Zato je bodisi ob soglasju tožene stranke bodisi ob sodnikovi oceni, da je sprememba tožbe smotrna za dokončno ureditev razmerja med strankami, možno navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze (izven dodatnega pogoja nekrivde) tudi po prvem naroku, in sicer vse do konca glavne obravnave.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

2. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala, da sporazum o delitvi skupnega premoženja med toženko in Z.P. z dne 27. 10. 2003 proti njej nima učinka, koliko je potrebno za izpolnitev njenih terjatev, ki jih proti slednjemu uveljavlja v izvršilnih postopkih pred Okrajnim sodiščem v Šentjurju pri Celju In 00/8 in drugih (1. tč.), da mora plačati 4.511.957,53 SIT (2. tč.) in povrniti stroške (3. tč.) Zavrnilo je tudi podrejeni zahtevek za ugotovitev, da je navedeni sporazum ničen ter da mora toženka izdati listino, s katero se odpoveduje svojemu solastninskemu deležu na stanovanju (id. št. 10.E vl. št. 1376/8, k.o. X) tako, da se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje, po katerem je do ½ vpisan kot lastnik Z.P.. Tožnici je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke.

2. Proti sodbi se iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur l. RS, št. 26/99, s kasnejšimi spremembami; ZPP) pravočasno pritožuje tožnica in višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške. Prvemu sodišču očita, da sodba nima razlogov o tem, zakaj je tožba prepozna, češ da bi jo bilo treba vložiti v roku enega leta. Zavzema se za triletni rok, saj meni, da bi bilo treba določbe OZ glede bivših zakoncev razlagati širše. Meni, da sodba nima razlogov niti o tem, zakaj je zavrnjen ničnostni zahtevek, ki ga sodišče v okviru spremembe tožbe sicer dopusti, hkrati pa se sklicuje na prekluzije. Meni, da je za razširitvijo tožbe le dopolnila svoje navedbe v smeri ničnosti in ne drži, da bi to lahko storila že prej, saj so se nekatera dejstva izkazala šele tekom postopka. Sodišču očita še, da se je le posplošeno opredelilo do odškodninskega zahtevka, češ da protipravnost in vzročna zveza nista podani, kar ne zadosti zahtevi po obrazloženosti sodnih odločb. Tožnica nasprotuje oceni, češ da toženka ni vedela za dolgove svojega nekdanjega moža in da je bila v dobri veri. Rubež stanovanja je bil objavljen v uradnem listu, denar za izplačilo deleža na stanovanju pa mu je dala na roke in ne na račun

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodba sodišča prve stopnje je pravilna in zakonita. Prvostopenjsko sodišče je pravilno in v celoti ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, nato pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa očitanih kršitev določb pravdnega postopka ni storilo. Izpodbijana sodba ima zadostne razloge o odločilnih dejstvih, ki omogočajo njen preizkus.

6. Pravilen je zaključek prvega sodišča, da je tožba prepozna. Rok za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj je v primerih, ko je tretji sorodnik ali zakonec, ali ko gre za neodplačno razpolaganje, tri leta (1. odst. 257. čl. v zvezi s 1. odst. 256. čl. Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami; OZ), sicer pa je enoletni. Prvo sodišče je ugotovilo, da je s spornim sporazumom tožničin dolžnik odplačno razpolagal s svojim premoženjem, saj mu je za njegov delež na skupnem stanovanju toženka izplačala določen denarni znesek. Teh dejanskih ugotovitev pritožba niti ne izpodbija, razlogi o tem pa so v prvi sodbi navedeni (glej 9. in 10. str. prve sodbe), zato očitek, da sodba glede tega nima razlogov, ne drži. Ker gre za odplačno razpolaganje med nepovezanimi osebami (tožnica v času spornega posla ni bila dolžnikov zakonec, ni pa pomembno, da dolg izvira iz časa trajanja zakonske zveze), je tožba z dne 27. 10. 2006 za izpodbijanje pravnega posla z dne 27. 10. 2003 prepozna in bi jo bilo treba zavreči, saj gre za prekluzivni rok, ki povzroči izgubo pravice do sodnega varstva. Dobrovernost in druge okoliščine, pomembne za vprašanje utemeljenosti zahtevka, zato niso pomembne.

7. Pravilna in zakonita je tudi zavrnitev denarnega zahtevka ob pravilni oceni, da ni podanih vseh elementov, ki bi pogojevali toženkino odškodninsko zavezo do tožnice. Obrazložitev prve sodbe je glede tega res skopa, vendar pa ustreza skoposti trditev tožnice v tej smeri. Njen odškodninski zahtevek je bil tako slabo podprt s trditvami, da je bil nesklepčen, saj le v tožbi glede tega navaja, da je toženka vedela za dolgove bivšega moža, podpisala sporazum o delitvi premoženja in opustila notifikacijsko dolžnost javiti spremembe lastništva stanovanja, zaradi česar je tožnici nastala škoda v višini 4.511.957,35 EUR. V teh navedbah ni sledu ne o pravno priznani škodi (kaj naj bi navedeni znesek predstavljal) ne o vzročni zvezi med zatrjevanim protipravnim ravnanjem (opustitvijo notificiranja spremembe lastništva upravniku) in škodo. Kasneje (v vlogi 19. 9. 2008) tožnica sicer „pojasni“, sta izpodbijano dejanje in „neplačevitost“ dolžnika v razmerju vzrok in posledica, vendar tega logično ne pojasni. Kolikor pa je vendarle razbrati pomen uveljavljanega odškodninskega zahtevka, se le-ta pojmovno in logično izključuje s prvim delom primarnega zahtevka, torej z izpodbijanjem dolžnikovega dejanja.

8. Pravilna in zakonita je tudi odločitev o podrednem zahtevku, o čemer ima izpodbijana sodba kljub (napačnemu (1)) izhodišču, da je tožnica glede določenih trditev glede spremenjene tožbe (naknadne podredne kumulacije) prekludirana, zadostne razloge. Pritožba tudi ne pojasni, kateri razlogi o zatrjevani ničnosti, ki jih je uveljavljala, v prvi sodbi manjkajo. Trdila je (razširitev tožbe, pripravljalna vloga z dne 18. 9. 2009), da je sporni sporazum ničen iz moralnih razlogov, češ da je bil sklenjen s šikanoznim namenom izigrati upnike, kar je toženka vedela, in sicer zaradi publicitetnega učinka objave rubeža v uradnem listu ter zaradi dejstva, da je njen kreditodajalec posojeni denar po izrecnem navodilu dolžnika nakazal na zelo različne račune, med drugim tudi na račun hčerke. Prvo sodišče pa je ocenilo, da sporazum ni ničen: ugotovilo, da toženka za dolgove bivšega moža ni vedela, saj so so bili njuni odnosi tudi še v času trajanja zakonske zveze zelo slabi, mož je bil do nje nasilen. Do spornega sporazuma o delitvi premoženja bivših zakoncev je prišlo tako, da so toženki na Centru za socialno delo (CSD) odklonili socialno pomoč, češ da je še solastnica stanovanja. Da je lahko izplačala možev delež (3.000.000,00 tedanjih SIT), je sama morala najeti hipotekarni kredit, in to ob soglasju CSD. Prvo sodišče je ugotovilo še, da se je s spornim sporazumom toženkin mož zavezal poravnati vse neplačane in tekoče stanovanjske obveznosti. Te konkretne dejanske ugotovitve niso posebej izpodbijane, so pa tudi sicer prepričljive in življenjsko ter logično sprejemljive. Pritožbeno sodišče se ob tem z oceno, da sporazum ni ničen (tudi ne vsled morebitnega nasprotovanja družbeni morali), strinja in je dejstvo objave rubeža v uradnem listu ter nakazilo dela denarja dolžnikovi hčerki ne bi spremenilo. Podredni zahtevek (za ugotovitev ničnosti in za vpis prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja) je zato prvo sodišče pravilno zavrnilo.

9. Ker se pritožbeni očitki izkažejo za neutemeljene, pritožbeno sodišče pa pri preizkusu sodbe sodišča prve stopnje ni ugotovilo tistih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), je pritožbo zavrnilo, sodbo prvostopenjskega sodišča pa v skladu s 353. čl. ZPP potrdilo. Če je prekluzivni rok zamujen, je treba tožbo sicer zavreči, vendar pritožnica svojega položaja s spremembo v tej smeri ne bi izboljšala, zato pritožbeno sodišče v odločitev ni poseglo.

10. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP in 1. odst. 154. čl. ZPP. Ker pritožnica s svojo pritožbo ni uspela, sama krije stroške, ki so ji pri tem nastali.

(1) Prekluzije in pravila o spremembi tožbe v bistvu služita istemu cilju – ekonomičnemu in smotrnemu vodenju postopka. Zato je bodisi ob soglasju tožene stranke bodisi ob sodnikovi oceni, da je sprememba tožbe smotrna za dokončno ureditev razmerja med strankami, možno navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze (izven dodatnega pogoja nekrivde) tudi po prvem naroku, in sicer vse do konca glavne obravnave.