Jedro

Če dolžnik ni bil najemnik in tudi ni imel drugega pravnega naslova za bivanje v stanovanju, svojega statusa s pogodbo (sporazumom v obliki notarskega zapisa) tudi ni mogel prenesti na tožnico, saj velja, da na drugega nihče ne more prenesti več pravic, kot pa jih ima sam.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je nedopustna izvršba tožene stranke zoper dolžnika D. V., dovoljena s sklepom o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. In 2001/00316 z dne 18.04.2001 v delu, ki se nanaša na naslednje premičnine: pralni stroj znamke Zanussi, sušilni stroj znamke Bosch, štedilnik znamke Gorenje, hladilnik znamke Elektrolux, pohištvo, televizor znamke Sonny in računalnik. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je nedopustna izvršba tožene stranke zoper dolžnika D. V., dovoljena s sklepom o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. In 2001/00316 z dne 18.04.2001 v delu, ki se nanaša na izpraznitev in izročitev dvosobnega stanovanja v L., R, z odstranitvijo tožnice in otrok ter njihovih stvari ter v delu, ki se nanaša na izvršbo preostalih nepremičnin, ki niso zajete z ugodilnim delom izreka. Tožeči stranki je naložilo povračilo pravdnih stroškov tožene stranke v višini 45,56 EUR.

Zoper zavrnilni del navedene sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožeča stranka. Navaja, da je obrazložitev sodbe sama s seboj v nasprotju, saj sodišče meni, da ima tožnica interes za tožbo zaradi negativnih posledic, ki jih lahko prinese zaključek izvršbe in da na drugi strani ne more ugovarjati nepravnomočnosti sklepa o izvršbi. Sklep o izvršbi ima namreč lahko le enotne posledice glede vseh predmetov in sredstev izvršbe, iz izpodbijane sodbe pa ni mogoče razbrati čemu razlika med premičninsko izvršbo in deložacijo. Dolžniku sklep o izvršbi ni bil vročen, podpis na vročilnici namreč ni njegov. Izvršba se le formalno vodi zoper dolžnika, dejansko pa zoper tožnico in njuna otroka (do česar se sodišče sploh ni opredelilo), saj dolžnik že od leta 1997 ne živi več v tem stanovanju, najemno pravico pa je prepustil tožnici. Dolžnik nima ključev stanovanja in ne more izpolniti svoje obveznosti. Toženka tožnico šteje za dolžnico, kadar gre za dolgove dolžnika, kot tudi za uporabnico stanovanja, kar kaže le na navidezno izvrševanje toženkinih pravic, ki jih je glede na spremenjene razmere ob izdaji sklepa o izvršbi že izgubila. Subjektivne meje pravnomočnosti sodbe pa se na tožnico ne morejo raztezati. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe, poredno pa njeno razveljavitev in priglaša stroške pritožbe.

Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Predmet izvršilnega postopka, dovoljenega s sklepom o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. In 2001/00316 z dne 18.04.2001, je prisilna izvršitev pravnomočne sodbe Temeljnega sodišča v Ljubljani, enote v Ljubljani, opr. št. V P 197/92, z dne 23.06.1993, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 1440/93 z dne 09.02.1994, po kateri je dolžnik D. V. dolžan izprazniti dvosobno stanovanje v Ljubljani (v nadaljevanju stanovanje) in ga izpraznjenega oseb in stvari izročiti tožeči stranki ter ji povrniti pravdne stroške. Zaradi izterjave pravdnih in izvršilnih stroškov pa je bila dovoljena izvršba z rubežem, cenitvijo in prodajo v stanovanju nahajajočih se premičnih stvari dolžnika. Tožnica je v izvršilnem postopku vložila ugovor tretjega (64. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ).

Tretji lahko z ugovorom zoper sklep o dovolitvi izvršbe, uspešno uveljavlja svojo pravico le, če je kvaliteta njegove pravice takšna, da preprečuje izvršbo (64. člen ZIZ). Tožnica tako lahko prepreči prisilno izselitev, če izkaže, da ima na stanovanju stvarno ali obligacijsko pravico, ki je podlaga njenemu bivanju (skupaj z otrokoma) v tem stanovanju.

Tožnica zatrjuje, da takšno njeno pravico izkazuje sporazum v obliki notarskega zapisa SV – 843/2001 med njo in dolžnikom (bivšim zakoncem), s katerim je dolžnik najemno pravico prepustil tožnici. Dolžnik pravnega naslova za zasedanje stanovanja ni imel, saj ga je dolžan po pravnomočni sodbi izprazniti in ga praznega oseb in stvari izročiti toženi stranki. Če dolžnik ni bil najemnik in tudi ni imel drugega pravnega naslova za bivanje v stanovanju, svojega statusa s pogodbo (sporazumom v obliki notarskega zapisa) tudi ni mogel prenesti na tožnico, saj velja, da na drugega nihče ne more prenesti več pravic, kot pa jih ima sam, ne glede na to ali je bila tožnica tedaj seznanjena z njegovo obveznostjo izprazniti in izročiti stanovanje toženki, kar sicer lahko tožnica uveljavlja proti dolžniku, ne pa proti toženi stranki.

Že res, da se bodo mogli po opravljeni izvršbi iz stanovanja izseliti tudi tožnica in otroka, kar pa še ne pomeni, da se izvršba vodi proti tožnici kot dolžnici. Ta stanovanje zaseda s soglasjem oz. po sporazumu z dolžnikom, ki pa, kot že rečeno, nanjo ni mogel prenesti pravice zasedati stanovanje, saj je ni imel, ne glede na to, da morda toženka od tožnice terja poplačilo preostalih dolgov, kar je lahko predmet drugih postopkov. Ne drži niti, da se do teh okoliščin sodišče prve stopnje ni opredelilo, saj je na 5. strani izpodbijane sodbe pojasnilo, zakaj so dolžni stanovanje zapustiti tudi tožnica in otroka. Iz obrazložitve sodbe pa je tudi razbrati, zakaj je sodišče drugače odločilo glede premičnih stvari v stanovanju (hladilnik, štedilnik…) in glede izpraznitve stanovanja samega. Za premične stvari, navedene v 1. točki izreka izpodbijane sodbe, je tožnica izkazala, da ima na njih pravico, ki preprečuje izvršbo (lastninsko pravico), medtem ko na stanovanju oz. za svoje bivanje v njem takšne pravice (pr. naslova) ni izkazala.

Na izid pravde za nedopustnost izvršbe pa ne morejo vplivati ostale okoliščine, ki jih navaja tožnica (nepravnomočnost sklepa o izvršbi, nepravilno vročanje v izvršilnem postopku, nezmožnost izročitve stanovanja s strani dolžnika, vprašanje subjektivnih mej pravnomočne sodbe in podobno), saj se v okviru te pravde presoja le, ali ima tožnica na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo, zato pritožbeno sodišče na tovrstne pritožbene navedbe ni odgovarjalo.

Izpodbijana sodba tudi ni nerazumljiva, ni v nasprotju sama s seboj in ima razloge o vseh odločilnih dejstvih ter jo je mogoče preizkusiti.

Ker uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, pri presoji pa pritožbeno sodišče tudi ni zaznalo absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, pravilno pa je sodišče prve stopnje uporabilo tudi materialno pravo (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 163. člena ZPP).

(1) Načelo nemo plus iuris transferre potest quam ipse habet.