Jedro

Obtoženec, ki je pod pretvezo, da kupuje žganje, prišel v oškodovančevo hišo, izkoristil odsotnost oškodovanca ter mu ukradel denar, je storil kaznivo dejanje tatvine po 1. odstavku 165. člena KZS v obteževalnih okoliščinah.

Izrek

Pritožba obt. F.K. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženec se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 95. člena ZKP.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje spoznalo F. K. za krivega treh kaznivih dejanj tatvine po 1. odstavku 165. člena KZ RS, enega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 166. člena KZ RS in enega kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 171. člena KZ RS in je določilo kazni za kazniva dejanja tatvine po 1. odstavku 165. člena KZ RS, za vsako kaznivo dejanje po 6 mesecev zapora, za kaznivo dejanje velike tatvine po 1. odstavku 166. člena KZ RS 11. mesecev zapora, in za kaznivo dejanje goljufije po 1. odstavku 171. člena KZ RS na 10 mesecev zapora, na kar mu je izreklo enotno kazen 3 leta zapora. V to kazen mu je vštelo čas prebit v priporu od 25.3.1993 dalje. Hkrati je tudi odločilo, da je dolžan plačati oškodovancem V.J. 33.762,50 tolarja, A.K. 14.512,00 tolarjev, I.K. 102,090,00 tolarjev, J.L. 160,00 tolarjev, D.S. 48.000,00 tolarjev in M.F. 41.596,00 tolarjev z vsemi pripadajočimi obresti. Plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 95. člena ZKP pa ga je oprostilo.

Zoper to sodbo se je pravočasno pritožil sam obtoženec kot pravi zaradi delne, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazni.

Iz vsebine pritožbe je razvidno, da napada dejansko stanje le glede kaznivega dejanja velike tatvine na škodo I.K. in J.L., opisane pod točko I. 3., izpodbijane sodbe. Sicer pa se pritožuje zaradi odločbe o kazenski sankciji in predlaga, naj se mu kazen zniža. Pritožba ni utemeljena.

Ko je sodišče druge stopnje ocenjevalo razloge izpodbijane sodbe in pritožbe, je ocenilo, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in da je na tako pravilno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo kazenski zakon.

Iz kronologije zagovora obtoženca je razvidno, da je obtoženec v začetku popolnoma priznaval le kaznivi dejanji opisani po točko II.

1. in 2., da je kaznivo dejanje na škodo D.S. zaradi kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 171. člena KZ RS in kaznivo dejanje tatvine po 1. odstavku 165. člena KZ RS, na škodo M.F., medtem ko je ostala kazniva dejanja v celoti zanikal. Tudi na glavni obravnavi, je kaznivi dejanji na škodo V.J. in A.K. zanikali. Sodišče prve stopnje je tudi za ti dve kaznivi dejanji imelo dovolj opore v dokaznem gradivu, zlasti tudi v izpovedbah samih oškodovancev V.J. in A.K., ki sta vstrajno in enako izpovedovala, da je to bil obtoženec, ki sta ga tudi nedvomno prepoznala, tako v preizkavi kot na glavni obravnavi.

Sedaj ta obtoženec v pritožbi glede teh dveh dejanj dejanskega stanja ne izpodbija, pač pa izpodbija le kaznivo dejanje na škodo J.L. in I.K., češ da tega dejanja ni storil in da je bundo, ki mu je bila zasežena kupil na bolšjem trgu v Ljubljani, v bližini Tromostovja.

Zakaj sodišče prve stopnje ne verjame obtožencu, da je to bundo kupil na boljšem trgu je sodišče prve stopnje dovolj prepričljivo obrazložilo. Sodišče je namreč opravilo poizvedbe o tem, kakšne stvari se prodajajo na bolšjem trgu pri Tromostovju, kjer naj bi obtoženi bundo kupil in je ugotovilo, da tam prodajajo le starine.

Res je sicer da videorekorderjev, videokaset in razdelilca, kriminalisti niso našli pri obtožencu, vendar pa je na podlagi dejstva, da je bila med njegovimi stvari zasežena bunda in da so ostali tehnični predmeti bili vzeti ob isti priliki, nedvomno zanesljivo ugotovilo, da je obtoženec poleg bunde vzel tudi tehnične predmete, čeprav pritožnik navaja, da se s tehničnimi predmeti ni nikoli ukvarjal. Ni namreč nujno, da se obtoženec ukvarja s tehničnimi predmeti, saj so to predmeti, ki se dajo zlahka prodati.

Ne glede na to, je tudi po oceni pritožbenega sodišča dovolj tehten dokaz dejstvo, da je bila bunda last I.K. najdena pri obtožencu, da obtoženec te bunde ni kupil na bolšjem trgu in tudi nikjer drugje in da so bili vsi predmeti navedeni v izreku tega dela izpodbijane sodbe vzeti oškodovancu istočasno, je tudi po oceni pritožbenega sodišča dovolj dokazov za to, da je obtoženec storilec tudi tega kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje je te ugotovitve podrobno obrazložilo, na list. št. 326 spisa in se s takimi ugotovitvami v celoti strinja tudi pritožbeno sodišče. Zato pritožbena navajanja v tej smeri niso mogla biti uspešna.

Pritožba pa ni mogla biti uspešna tudi glede odločbe o kazni. Sodišče prve stopnje je pri tem upoštevalo vse okoliščine, ki vplivajo na višino in izbiro kazenske sankcije, pri čemer je upoštevalo kot olajševalno okoliščino delno priznanje glede kaznivih dejanj na škodo D.S. in M.F., kot obteževalno pa je seveda moralo upoštevati obtoženčevo preteklost, saj je bil že večkrat kaznovan, za podobna kazniva dejanja in je torej specialni povratnik. Pravilno je tudi upoštevalo, da je nekatera kazniva dejanja storil, ko je bil na begu s prestajanja zaporne kazni v X. Zato pritožbeno sodišče ni moglo v ničemer spremeniti kazenske sankcije tudi ne glede tega, da je obtoženčeva mati bolna, saj to okoliščina ne more vplivati na višino izrečene kazni.

Glede obtoženčevega predloga, da bi se mu združila kazen iz sodbe Temeljnega sodišča v Y, pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da tega v pritožbenem postopku ne more storiti, ker v spisu ni niti sodbe, kaj šele celega spisa, ki je potreben za presojo, ali so podani pogoji za izrek enotne kazni ali ne. Zato bo oboženec moral podati tak predlog pri sodišču prve stopnje.

Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče ocenilo, da je pritožba neutemeljena in ker tudi ni našlo kršitev zakona, na katere mora paziti po uradi dolžnosti (1. odstavek 376. člena ZKP), je pritožbo obtoženca kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo, kar je v skladu s 384. členom ZKP.

Glede odločbe o stroških je pritožbeno sodišče odločilo enako iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje, namreč da se obtoženec plačila stroškov pritožbenega postopka oprosti, ker je obtoženec že dalj časa v priporu in nima lastnih sredstev za preživljanje.