Jedro

Vakumska komora z valjčnim transporterjem v fazi, ko pride do pomikanja materiala v komoro, je nevarna stvar, delo na tem območju pa nevarna dejavnost in je zato zavarovanec tožene stranke za škodo, ki nastane v zvezi s to stvarjo oziroma dejavnostjo, odgovoren objektivno.

Prezrte trditve, ki se ne nanašajo na izključitev odgovornosti zaradi samopoškodbe delavca, nakazujejo na delavčevo nespoštovanje navodil za delo, to pa je lahko relevantno pri odločanju o delni ali popolni razbremenitvi odgovornosti imetnika nevarne stvari Ugovor izključne odgovornosti vsebuje (tudi) ugovor soodgovornosti.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži končni odločbi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača 11.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 6. 2010 do plačila. Višji zahtevek (za plačilo zneska 11.000,00 EUR s pripadki) je zavrnilo (točki I in II izreka). Glede stroškov postopka je odločilo, da jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki v višini 1.158,15 EUR v petnajstih dneh s pripadki (točka III izreka).

2. Pritožbo vlagata obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in predlaga spremembo izpodbijane odločitve tako, da bo tožbenemu zahtevku v celoti ugodeno. Priglaša pritožbene stroške. Meni, da je sodišče odškodnino prisodilo v prenizkem znesku in zato ne izpolnjuje standarda pravične denarne odškodnine. V premajhni meri je upoštevalo, da je tožnica zaradi izgube sina osebnostno popolnoma spremenjena, da sin ni imel svoje družine, da je stanoval v neposredni bližini tožnice in bil vsaj dvakrat dnevno pri njej na obisku. Z njim je bila v dnevnih stikih, mu kuhala, on pa je z njo hodil po nakupih v trgovino in poskrbel za vsa težja gospodinjska dela. Živela sta praktično v ekonomski skupnosti. Hudo žalovanje je pustilo posledice na njenem zdravstvenem stanju.

4. Tožena stranka na pritožbo tožeče stranke ni odgovorila.

5. Tožena stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo izpodbijane odločitve tako, da bo zahtevek tožnice v celoti zavrnjen, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša pritožbene stroške. Vztraja pri tem, da ni podana njena odgovornost za škodni dogodek, saj smrt delavca ni v vzročni zvezi z opravljanjem dela, temveč je posledica hotenega ravnanja, torej samopoškodbe. Sodišče je okoliščine in dejstva, ki na to kažejo, pri odločanju prezrlo, nekaterih dokazov pa ni dopustilo (zaslišanja prič ter angažiranja drugega izvedenca za varstvo pri delu), kar predstavlja kršitev določb pravdnega postopka, ki so vplivale na pravilnost sodbe. V mnenju izvedenca so nasprotja in pomanjkljivosti, mnenje pa je mestoma nejasno in v nasprotju s samim seboj ter v nasprotju z okoliščinami, ki jih je dokazala tožena stranka. Pravilna je ugotovitev izvedenca, da je fizično delo oziroma posredovanje delavcev potrebno le pri sortiranju in pripravi obdelovancev na razlagalni površini, ki je ob tem v mirujočem stanju ter nadalje pri ročnem vklopu verižnega transporterja za pomik obdelovancev pred vrata vakumske komore oziroma na čakanje na valjčnem transporterju, medtem ko odpiranje vhoda v vakuumsko komoro in pomik materiala v komoro poteka povsem samodejno in avtomatizirano, brez posredovanja delavcev. Zmotna pa je nadaljnja ugotovitev, da bi delavec lahko le slutil, v kakšnem času po vložitvi predhodne šarže materiala se bodo vhodna vrata vakuumske komore ponovno odprla. O tej okoliščini bi bilo potrebno pridobiti mnenje drugega izvedenca in zaslišati predlagane priče. Opozarja, da je delovni proces od naložitve obdelovancev na valjčnice povsem avtomatiziran in ne zahteva nikakršnega posredovanja delavca v času, ko material čaka na pomik v peč, kar traja štiri do pet ur. Posredovanje ni potrebno niti, ko se material prične pomikati v peč. Zadrževanje delavcev na valjčnicah v času čakanja materiala in njegovega pomikanja v peč ni potrebno. Delavci tudi dobro vedo, kdaj bo prišlo do pomika materiala v peč, torej vedo, kdaj se bodo vrata komore odprla in kdaj se bo zalaganje peči začelo. Izvedenec je ugotovil, da je ne glede na avtomatiziran proces delavec kot upravljalec peči vedel, kdaj bo prišlo do pomika materiala v peč. Ob upoštevanju dejstev delovnega procesa, da valjanci dalj časa čakajo pripravljeni za pomik v peč, da poteka pomikanje počasi ter ob nadaljnjem dejstvu, da delavec v območju pomikanja valjancev v peč nima nobenih zadolžitev, ni mogoče govoriti o objektivni odgovornosti. Za to govori tudi ugotovitev izvedenca, da podobnega dogodka na obravnavani ali drugi peči ni bilo in ga tudi delodajalec ni mogel pričakovati. Prav večja verjetnost nastanka poškodb pa je bistveni element pri opredelitvi objektivne odgovornosti. Zmotno je tudi mnenje sodišča, da je podana krivdna odgovornost tožene stranke, ker delodajalec procesa ni organiziral tako, da bi potekal varno, kar naj bi izhajalo iz opustitev, ki jih je navedel izvedenec. Sodišče je tudi v tem delu z zavrnitvijo predlaganih dokazov dejansko stanje ugotovilo nepopolno, saj s strani izvedenca zatrjevane opustitve niso strokovno obrazložene ter so pavšalne. Tožena stranka tudi trdi, da niso v ničemer prispevale k nastanku škode. Hitrost pomika valjancev v vakuumsko komoro bi lahko izvedenec ugotovil sam z meritvami. Izpostavlja ugotovitve izvedenca J., ki so del njene trditvene podlage, da se valjanci v komoro pomikajo s hitrostjo 10m/min. Valjanci dolžine 6 m, so bili tako v komoro premaknjeni približno v 30 sekundah. Izvedenec J. je opravil tudi lasten preizkus in ugotovil, da je ob premaknitvi valjancev, ko je stal na njih, čutil le rahel sunek, ki pa ni bil tak, da bi zaradi tega delavec, tudi če ga ne bi pričakoval, padel po tleh. Do padca glede na izkustveno ugotovitev izvedenca J. zato ne more priti. Po mnenju izvedenca je do smrti delavca lahko prišlo s samopoškodbo ali na način, ki je lahko posledica nesrečnega naključja, ko je delavca, ki se je iz neznanega vzroka zadrževal na obdelovancih, skupaj z njimi potegnilo v vakuumsko komoro peči. Sodišče za priznanje zahtevka ni imelo ustrezne podlage in je odločilo v nasprotju z ugotovitvami izvedenca, ki je dopustil v enaki meri možnost nastanka dogodka na oba načina. Odločitev ne temelji na z gotovostjo ali z veliko verjetnostjo ugotovljenih dejstvih. Izvedenec ni izrecno izpostavil nobene nepravilnosti, pomanjkljivosti, ravnanja ali opustitve s strani tožene stranke oziroma njenega zavarovanca, na podlagi katere bi bilo mogoče z gotovostjo ali vsaj z veliko stopnjo verjetnosti zaključiti, da je v vzročni zvezi s smrtjo delavca. Trditev glede opustitev, katerih posledica bi bil obravnavani dogodek, pa tudi ni podala tožnica, ki razen tega, da je zatrjevala, da bi morala delo opravljati istočasno dva delavca, drugih trditev ni podala in s tem ni podala ustrezne trditvene podlage. Mnenje izvedenca le-te ne more nadomestiti. Pomembna okoliščina, ki po mnenju tožene stranke izključuje nastanek dogodka kot posledico nesreče, je tudi dejstvo, da so vrata peči, kjer vstopa material v peč, ozka, saj je odprtina visoka le 38 cm. Tako ob nadaljnjem dejstvu, da je višina vloženega materiala znašala najmanj 12 cm in je tako za telo ostalo vsega 26 cm, ni nobene verjetnosti, da bi bil, tudi če bi delavec padel, položaj telesa tako raven, da bi ga lahko potegnilo v peč, saj bi višina vložka in telesa znašala več kot je višina odprtine vrat komore. Izvedenec J. je takšno možnost naključnega pomika telesa v peč izključil. Podlago za zaključek, da dogodek ni nesreča pri delu, predstavljajo tudi ugotovitve policije, pooblaščene službe za varstvo pri delu pri zavarovancu ter izjave sodelavcev. Meni, da je napačna ugotovitev izvedenca, da je pokojni delavec obležal vsega 60 cm od vhoda v komoro. Izvedenec je po mnenju tožene stranke napačno povzel ugotovitev iz že omenjene raziskave, kjer je navedeno, da je bilo truplo najdeno 60 cm od začetka obdelovancev, ko so le-ti prišli na drugi strani iz peči, kar pa je bistveno drugače, kot trdi izvedenec. Če pa bi držalo, kar navaja, to pomeni, da delavec na razdalji 60 cm gotovo ne bi ležal v iztegnjenem položaju in ne bi mogel „hitro ponikniti“ v peč. Neobrazložena je ostala tudi razdalja med obdelovanci in zgornjim robom odprtih vrat, ki je po ugotovitvah izvedenca znašala 28,5 cm, izvedenec J. pa je ugotovil razdaljo 26 cm. Brez podlage je izvedenčeva navedba, da prihaja do občasnih motenj na posameznem segmentu delovne naprave. Ugotovitev o potrebnosti namestitve stikala za izklop v sili je pavšalna, saj ne navaja nobenega standarda ali predpisa, ki bi takšno stikalo predpisoval. Stikalo je nameščeno ob peči in sicer tam, kjer ga delavec potrebuje in je v njegovem delovnem območju. Ker zadrževanje delavcev na vzdolžnem transporterju, ko material čaka na pomik v peč, ni potrebno in ni predvideno, tudi potrebe po namestitvi takšnega stikala ni. Trditev, da pred sprožitvijo transporterja ni predhodnega zvočnega signala, temelji na Pravilniku o zdravstveno tehničnih ukrepih pri delu v črni metalurgiji, ta pa velja za valjavske proge in ne za zalaganje peči. Sodišče je tudi v pogledu višine prisojene odškodnine odločilo napačno. Odškodnina je previsoka. Opozarja na podobne primere (II Ips 629/2005, II Ips 362/2008). Sodišče je premalo upoštevalo, da je bil delavec odrasla oseba, ki je imela svoje gospodinjstvo in svoje stanovanje in tudi dejstvo, da ni bil edinec. Spregledana je ostala trditev glede odbitne franšize v višini 500,00 EUR, ki v skladu z zavarovalno polico predstavlja znesek, ki ga krije zavarovanec sam. Obveznost bi morala biti za ta znesek zato zmanjšana.

6. Tožeča stranka na pritožbo tožene stranke ni odgovorila.

7. Pritožbi sta utemeljeni.

8. Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da je bila pristojnost za sojenje v tej zadevi prenesena z Višjega sodišča v Mariboru na Višje sodišče v Ljubljani s sklepom predsednika Vrhovnega sodišča Su 472/2014 z dne 28. 2. 2014. Glede pritožbe tožene stranke a) o kršitvah postopka

9. Stranka mora kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje (razen, če gre za kršitve, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti) uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če jih stranka brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Ker je bila pritožnica z razlogi, zaradi katerih je sodišče zavrnilo predlog za postavitev novega izvedenca s področja varstva pri delu ter razlogi, zakaj sodišče ne bo zaslišalo prič, seznanjena že ob zaključku obravnave pred sodiščem prve stopnje dne 2. 4. 2014 (list. št. 108), je očitek, da je sodišče z zavrnitvijo dokaznih predlogov storilo bistveno kršitev po 1. odstavku 339. člena ZPP, ki je vplivala na pravilnost sodbe, prepozen in posledično neupošteven.

10. Tožena stranka v pritožbi sodišču prve stopnje utemeljeno očita, da je pri presoji krivdne odgovornosti zavarovanca tožene stranke preseglo trditveno podlago, ki sta jo stranki ponudili. Glede dejstev, ki jih sodišče lahko upošteva pri sojenju, ZPP uveljavlja razpravno načelo (7. člen ZPP). Sodišče ne sme v podlago odločbe sprejeti nobenega dejstva, ki ga stranki nista zatrjevali. Trditve pa morata stranki sodišču tudi pravočasno ponuditi (286. člen ZPP). V konkretnem primeru je tožnica v zvezi s krivdno odgovornostjo zavarovanca tožene stranke (pravočasno) navedla zgolj to, da bi morala delo, ki ga je opravljal pokojni delavec, opravljati dva delavca. Niti na splošno ni trdila, da zavarovanec tožene stranke ni zagotovil varnih delovnih razmer in je to posledično pripeljalo do smrti delavca. Tožnica se z (konkretnim) vzrokom, ki je pripeljal do tega, da je delavca potegnilo v vakuumsko komoro, niti ni ukvarjala, saj je tožbo utemeljevala predvsem na objektivni odgovornosti tožene stranke, pri kateri mora oškodovanec zatrjevati in dokazati le tako imenovano domnevno bazo (da je škoda nastala v zvezi z nevarno stvarjo), nato pa se vzročna zveza domneva.(1) Svojo trditveno podlago je v smeri krivdne odgovornosti zavarovanca tožene stranke razširila šele po opravljeni prvi glavni obravnavi, ko je prejela mnenje izvedenca za varstvo pri delu. To pa je po mnenju pritožbenega sodišča prepozno. Res je sicer v sodni praksi izjemoma dovoljen tudi informativen dokaz, predvsem takrat, ko so dejstva, ki naj bi jih stranka navedla, zunaj njenega zaznavnega območja(2), vendar pa v konkretnem primeru ni bila tožnica tista, ki je predlagala dokaz z izvedencem iz varstva pri delu, niti ni navajala, da konkretiziranih navedb glede opustitev tožene stranke ne daje, ker ji dejstva niso poznana in jih (na primer s pred pravdo pridobljenim mnenjem) sama tudi ni mogla ugotoviti. S povzemanjem mnenja izvedenca in z očitki o konkretnih opustitvah zavarovanca tožene stranke v vlogi z dne 29. 1. 2014 (list. št. 87) je tako ponudila povsem novo trditveno podlago. To pa, upoštevajoč že citirani 286. člen ZPP, ni dopustno. Ker je sodišče prve stopnje pri presoji prepozno zatrjevana dejstva tudi upoštevalo, je s tem preseglo trditveno podlago, ki je bila s strani strank ponujena in storilo kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, kar tožena stranka v pritožbi tudi smiselno (in utemeljeno) očita.

b) glede dejanskih ugotovitev in uporabe materialnega prava

11. Med pravdnima strankama ni sporno, da je do smrti J. P. prišlo 29. 9. 2009 med delom pri zavarovancu tožene stranke. Delavca, ki se je iz neznanega vzroka nahajal na obdelovancih, ki so bili na dozirnem valjčnem transporterju pripravljeni za pomik v vakuumsko komoro peči za toplotno obdelavo jeklenih profilov vrste Ebner, je skupaj z obdelovanci potegnilo v komoro. V njej je po samodejnem zaprtju vrat prišlo do izsesanja zraka in napolnitve s čistim dušikom ter smrti delavca. Tudi ni sporno, da tožena stranka odgovarja za delodajalca M., d. o. o., na podlagi zavarovalne pogodbe o zavarovanju odgovornosti.

12. Tožeča stranka je svoj zahtevek utemeljevala tako na objektivni kot krivdni odgovornosti zavarovanca tožene stranke.

13. Sodišče prve stopnje je v zvezi z objektivno odgovornostjo zaključilo, da je območje pred vhodom v vakuumsko komoro šteti za mesto s povečano nevarnostjo, delo na tem območju pa za nevarno dejavnost. Takšen materialnopraven zaključek je oprlo na ugotovitev, da si pomiki obdelovancev naloženih na dozirnem valjčnem transporterju ne sledijo v točno določenih presledkih, kar lahko delavca preseneti, saj na pomik ni opozorjen.

14. Tožena stranka se s takšno materialnopravno presojo ne strinja. Opozarja, da je fizično delo oziroma posredovanje delavca potrebno le pri sortiranju in pripravi obdelovancev na mirujoči razlagalni površini, odpiranje vrat v vakumsko komoro in pomik materiala v peč pa teče samodejno. Zadrževanje delavcev na valjčnicah v času čakanja materiala in njegovega pomika v peč, ni potrebno in to delavci vedo. Kot zmotno označuje ugotovitev sodišča prve stopnje, da lahko delavec le sluti, kdaj se bodo vrata v komoro odprla. Opozarja tudi, da pomikanje materiala v peč poteka počasi in ne more povzročiti padca delavca zaradi sunka in da doslej do podobnega dogodka ni prišlo.

15. Sodobna sodna praksa odškodninskega področja oži doseg objektivne odgovornosti predvsem na dejavnosti in stvari, ki same po sebi, manj pa glede na vsakokratne okoliščine primera, pomenijo povečano nevarnost. Če namreč iz same dejavnosti oziroma stvari ne izhaja nevarnost, ki presega običajno raven, dejavnost oziroma stvar pa postane nevarna šele zaradi določenih okoliščin, je povzročitev teh okoliščin večinoma možno pripisati ravnanju (vključno z opustitvami) določenih oseb. Povedano drugače: stvari, ki same po sebi niso nevarne, postanejo pa nevarne zaradi nepravilne uporabe, ne sodijo pod pojem „nevarne stvari“, delo z njo pa ne pod „nevarno dejavnost“. V kolikor pa iz stvari same po sebi, oziroma dejavnosti (njenega rednega poteka) izvira škodna nevarnost, ki je večja od običajne in je imetnik oziroma obratovalec kljub skrbnosti ne more imeti vedno pod nadzorom, gre za nevarno stvar oziroma nevarno dejavnost. 16. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je vakumska komora z valjčnim transporterjem v fazi, ko pride do pomikanja materiala v komoro, nevarna stvar, delo na tem območju pa nevarna dejavnost in je zato zavarovanec tožene stranke za škodo, ki nastane v zvezi s to stvarjo oziroma dejavnostjo, odgovoren objektivno.

17. Iz neprerekanih trditev pritožnice(3) izhaja, da gre pri vakuumski komori z valjčnim transporterjem za napravo, ki obratuje neprekinjeno in z računalniško vodenim krmiljenjem. Skozi peč potuje hkrati več šarž obdelovancev, pri čemer se po toplotni obdelavi in izhodu predhodne šarže iz zadnjega dela peči, v peč samodejno pomakne naslednja šarža, ki je za pomik pripravljena na dozirnem valjčnem transporterju. Na vhodni odprtini komore so hidravlično krmiljena vrata, ki se odpirajo z računalniško vodenim upravljanjem, brez posredovanja upravljalca peči. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je odpiranje vhoda v vakuumsko komoro in sočasni pomik na valjčnem transporterju čakajoče šarže v vakuumsko komoro samodejno, brez predhodnega opozorila. Po kolikšnem času po vložitvi predhodne šarže se bodo vhodna vrata vakuumske komore ponovno odprla in bo vanjo avtomatsko pomaknjena naslednja šarža obdelovancev, je mogoče le približno oceniti. Kot je pojasnil izvedenec (in pritožbeno sodišče takšno pojasnilo sprejema)(4), je pomik pogojen z režimom toplotne obdelave obdelovancev, ki so že v peči. Območje valjčnic zaradi manipulacijskih potreb ni fizično zagrajeno in je zato mehaničen stik z obdelovanci, ko se ti pomikajo v vakuumsko peč, v vsakem trenutku mogoč. Izvedenec je potrdil, da je pri ugotovljenem načinu delovanja mogoče, da delavca, ki se iz kakršnegakoli razloga nahaja na obdelovancih in zaradi padca obleži tako, da višina naloženih obdelovancev in telesa ne presega višine vrat vakumske komore, lahko potegne v komoro. Samodejnega pomika in zapiranja vrat delavec ne more ustaviti, nobene možnosti tudi ni, da bi v komori preživel. Posledice, če do nesreče pride, so zato lahko katastrofalne. To pa je, kljub dejstvu, da podobne nesreče še ni bilo in je zato statistična verjetnost, da do nje ponovno pride majhna, eden od elementov za opredelitev nevarne stvari oziroma nevarne dejavnosti.

18. Za presojo, ali gre za nevarno stvar oziroma nevarno dejavnost, hitrost pomikanja valjčnega transporterja in s tem povezano vprašanje, ali lahko nenaden pomik povzroči padec ali ne, ni odločilno. Do padca namreč lahko pride tudi iz drugih razlogov (na primer slabost, zdrs). Majhna hitrost pomikanja(5) sama po sebi tudi ne izključuje možnosti, da do nastanka škode pride. Že izvedenec je opozoril, da lahko delavca, če obleži blizu vhoda v komoro, zelo hitro potegne vanjo, mogoče je tudi, da se na ostre robove obdelovancev ali žico, s katero so ti povezani, zatakne obleka in še zmanjša ali povsem izniči možnost za rešitev.

19. Pravnega sklepa, da gre za nevarno stvar oziroma nevarno dejavnost ne more izključiti argument tožene stranke, da fizično posredovanje delavca v fazi, ko pride do odpiranja vrat vakumske komore in do pomikanja materiala vanjo, ni potrebno, saj je proces avtomatiziran. Takšne trditve nakazujejo kvečjemu na nespoštovanje varnostnih navodil, to pa je lahko relevantno le pri odločanju o delni ali popolni razbremenitvi odgovornosti imetnika nevarne stvari v smislu 153. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).

20. Za škodo, ki izvira iz nevarne stvari, odgovarja njen imetnik, za škodo iz nevarne dejavnosti pa, kdor se s to dejavnostjo ukvarja (150. člen OZ). Po 153. členu OZ je imetnik nevarne stvari prost odgovornosti, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti. Imetnik pa je deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec tudi sam prispeval k nastanku škode. Tožena stranka je v teku postopka trdila, da je njena odgovornost v celoti izključena, saj je do dogodka prišlo izključno zaradi ravnanja pokojnega delavca (samopoškodba), ki ga ni mogla pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti.

21. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da pritožnica trditev v zvezi z samopoškodbo ni z gotovostjo dokazala. Listine, ki jih je predložila (poročilo strokovne službe za izvajanje nalog VZD; poročilo PP Slovenj Gradec, uradni zaznamki), dokazujejo zgolj to, da je možen vzrok smrti delavca (tudi) samopoškodba. Do enakega zaključka je prišel tudi v tem postopku postavljeni izvedenec za varstvo pri delu, saj tega, da je v konkretnem primeru prišlo do nesreče, ni mogel izključiti.

22. Pritožbeno sodišče se z zaključkom sodišča prve stopnje o (nezadostni) dokazanosti trditev o samopoškodbi strinja. V pravdnem postopku namreč velja, da mora stranka dejstva, ki jih zatrjuje, izkazati s stopnjo prepričanja (ko v resničnost določenega dejstva ne dvomi noben izkušen človek). Zgolj verjetnost, da neko dejstvo obstoji, zato ne zadostuje. Ker sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov ni moglo zanesljivo ugotoviti, da je do smrti delavca res prišlo zaradi samopoškodbe, je ravnalo pravilno, ko je o tem sklepalo na podlagi pravila o dokaznem bremenu (215. člen ZPP) in je torej štelo, da samopoškodba ni vzrok za smrt delavca.

23. Dvoma v dokazno oceno ne more vzbuditi dejstvo, da sodišče prve stopnje ni zaslišalo sodelavcev pokojnika. Kot je pravilno pojasnjeno že v izpodbijani sodbi, priče, ki jih je tožena stranka predlagala, niso videle kako je prišlo do tega, da se je delavec znašel v vakumski komori. Tudi morebitne izpovedbe o tem, da se je pokojni delavec „čudno vedel“(6), na odločitev ne bi mogle vplivati, saj (tudi) s tem ne bi bilo mogoče zanesljivo ugotoviti, da je šlo za samopoškodbo.

24. Pritožbeno sodišče tudi nima pomislekov v pravilnost zaključka izvedenca, da (upoštevajoč višino odprtine med valjanci in zgornjim robom vhodnih vrat v peč, ki je znašala 28,5 cm) možnosti, da je smrt delavca posledica nesreče, ni mogoče izključiti. Ta višina po ugotovitvah izvedenca namreč zadošča, da je lahko skozi odprtino poniknilo telo delavca (tudi če je padel, ko je stal s hrbtom obrnjen proti vratom komore, od njih oddaljen približno 60 cm). Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje pritožnici, da je izkustveno malo verjetno, da bi ob padcu (zaradi sunka, zdrsa ali drugega razloga) delavec padel v povsem iztegnjen položaj, vendar pa to po njegovem prepričanju ne izključuje možnosti, da je delavca (kljub temu) potegnilo v peč in da je bil nato najden v položaju kot izhaja iz že omenjenega zapisnika B.(7). Tudi če delavec ob padcu ni bil v iztegnjenem položaju, je namreč treba upoštevati možnost, da ga je v tak položaj (če se je npr. skušal rešiti na način, da se je dvignil na roke in kolena oziroma v plazeč položaj) potisnil zgornji rob vrat komore, ko so se obdelovanci (skupaj z njim) pomikali vanjo.

25. Izvedenec tega, kako je ugotovil višino odprtine med valjanci in zgornjim robom vhodnih vrat v peč res ni posebej pojasnil, vendar pa zaradi tega mnenje ni nejasno ali nepopolno. Iz obrazložitve mnenja oziroma podatkov v njem je namreč to mogoče ugotoviti. Tako je na strani štiri pojasnil, da svetla višina vhoda v peč znaša 38 cm, to višino pa je treba zmanjšati še za 3,5 cm zaradi višine valjev po katerih se profili transportirajo v peč. Svetla višina vhoda torej znaša 34,5 cm. Od te višine je izvedenec odštel še višino valjancev, ki so bili v času nesreče v peči (60 mm)(8) in dobil višino 28,5 cm.

26. Nejasno je, zakaj naj bi bilo sklepanje izvedenca, da je delavec stal približno 60 cm od vhoda v komoro, v nasprotju z povzeto ugotovitvijo B. o legi trupla oziroma njegovi oddaljenosti od začetka obdelovancev. Pritožnica namreč v teku postopka ni trdila, da bi bili obdelovanci, preden se je začelo njihovo pomikanje v komoro, od vrat morda odmaknjeni in bi bil zato delavec (pred padcem) od vrat oddaljen več kot 60 cm. Tudi sicer morebitna večja (nekaj centimetrska) oddaljenost od vrat komore na siceršnje ugotovitve izvedenca ne bi imela vpliva. Ob povedanem se pokaže, da potrebe za postavitev novega izvedenca ni bilo in je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko temu predlogu ni sledilo.

27. Pritožničino pritožbeno vztrajanje, da je njena odgovornost po 153. členu OZ (po katerem je imetnik nevarne stvari prost odgovornosti, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti) v celoti izključena zaradi samopoškodbe delavca, je glede na obrazloženo neutemeljeno.

28. Je pa sodišče prve stopnje pri odločanju spregledalo, da je toženka ves čas postopka poudarjala tudi to, da se obdelovanci avtomatsko pomaknejo na valjčni transporter, od tam pa v vakumsko komoro in da posegi delavca v teh fazah delovnega procesa niso potrebni. Nepotrebno je zato tudi gibanje ali stanje na obdelovancih. Kot je bilo že navedeno pod točko 19 tega sklepa, takšne trditve nakazujejo na delavčevo nespoštovanje navodil za delo, to pa je lahko relevantno pri odločanju o delni ali popolni razbremenitvi odgovornosti imetnika nevarne stvari v smislu 153. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Ker je sodišče prve stopnje očitno menilo, da se ugovor izključne odgovornosti nanaša zgolj na samopoškodbo in da tak ugovor ne vsebuje (tudi) ugovora soodgovornosti, je dejansko stanje v tej smeri ostalo neraziskano, posledično pa je vsaj preuranjen zaključek, da je za nastalo škodo v celoti odgovorna zavarovanka tožene stranke.

29. Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi 354. in 355. člena ZPP razveljavilo. Zadevo vrača sodišču prve stopnje v nov postopek. V njem naj odpravi ugotovljeno postopkovno kršitev tako, da pri odločanju (glede zatrjevane krivdne odgovornosti) upošteva le tisto trditveno podlago, ki sta jo pravdni stranki pravočasno ponudili, v zvezi z objektivno odgovornostjo pa trditve tožene stranke ustrezno presodi tudi v zgoraj nakazani smeri.

30. Do utemeljenosti ostalih očitkov (odbitna franšiza, višina odškodnine) se pritožbeno sodišče ne opredeljuje, ker to v tej fazi postopka ni potrebno.

Glede pritožbe tožeče stranke

31. Ker je bilo potrebno sodbo zaradi pritožbe tožene stranke razveljaviti, je pritožbeno sodišče posledično moralo ugoditi tudi pritožbi tožeče stranke, čeprav se sicer vsebinsko do nje ne opredeljuje.

Glede stroškov

32.Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

(1). Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 470/2004, II Ips 630/2008 in II Ips 87/2009. (2). Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 815/2009, III Ips 130/2009 in III Ips 14/2010. (3). Del njenih trditev je tudi pred pravdo pridobljeno izvedeniško mnenje z opisom peči in njenim delovanjem.

(4). V tem delu je dejansko stanje tudi po mnenju pritožbenega sodišča pravilno ugotovljeno. Izvedeniško mnenje je jasno in obrazloženo. Tudi ne drži, da bi izvedenec v nasprotju z ugotovitvijo, da je čas naslednjega pomika mogoče le približno oceniti, v mnenju navedel, da je delavec kot upravljalec dobro vedel, kdaj bo prišlo do pomika. Celo nasprotno. Iz mnenja izhaja, da je kljub približni oceni upravljalca peči, kdaj bo prišlo do odpiranja vrat komore, do tega prišlo tako iznenada, da je zamudil izmeriti čas od trenutka, ko so se vrata odprla in se, po pomiku materiala v peč, ponovno zaprla.

(5). Upoštevajoč neprerekane trditve pritožnice znaša ta hitrost največ 626m/h oziroma približno 10m/min. Kot navaja pritožnica v pritožbi, se ob takšni hitrosti obdelovanci dolgi 6 m v vakumsko komoro pomaknejo v približno 30 sekundah.

(6). Po trditvah toženke je pokojni delavec v času med 22. in 4.10 uro sodelavce večkrat prosil, da bi namesto njih opravil kakšno delo in da naj na valjčnice nalagajo manj valjancev, da bo v peči več prostora.

(7). Iz tega zapisnika izhaja, da je truplo delavca ležalo na obdelovancih približno 60 cm od začetka le-teh na trebuhu z rokami ob glavi ter v nasprotni smeri gibanja obdelovancev.

(8). Izvedenec je ta podatek črpal iz zapisnika B. (priloga B1), ki je opravil preiskavo takoj po nesreči.