Jedro

Po tarifni št. III-A Tarife za javno priobčitev glasbenih del lahko tožeča stranka zahteva plačilo od gostinskih obratov z mehanično glasbo tako, če se ta predvaja iz glasbenega stolpa, kot tudi, če se predvaja preko radijskega ali televizijskega sprejemnika. Ker je tožeča stranka v postopku pravočasno zatrjevala, da je v lokalu tudi televizijski sprejemnik in za to predložila ustrezne dokaze, bi moralo sodišče tudi ob ugotovitvi, da v lokalu ni glasbenega stolpa, tožbenemu zahtevku delno ugoditi.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Mariboru z dne 13.3.2003 v 1. in 3. točki izreka ter tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da tožeča stranka ni izkazala svoje terjatve iz naslova uveljavljanja malih avtorskih pravic, saj iz dokaznega postopka izhaja, da v lokalu tožene stranke ni bil nameščen aparat za predvajanje mehanične gasbe.

Hkrati je tožeči stranki naložilo, da ji toženi dolžna povrniti njene pravdne stroške v višini 115.800,00 SIT.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov.

Navaja, da je sodišče na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da tožena stranka v svojem lokalu uporablja televizor in ozvočenje, da pa ni imela glasbenega stolpa. Prav tako je ugotovilo, da je tožena stranka v spornem obdobju v svojem lokalu javno priobčevala glasbena neodrska dela, pri čemer ni razumljivo in je v sodbi nepojasnjeno, zakaj sodišče ocenjuje, da je priobčevanje javnosti preko televizije brezplačno. Po tar. št. 3 a/točka 4 Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del znaša nadomestilo za uporabo televizije v gostinskem lokalu 2.940,00 SIT mesečno in dodatno še 210,00 SIT mesečno za vsak zvočnik. Če ima uporabnik glasbeni stolp, se za javno predvajanje plača avtorski honorar po določbah tar. št. 3 - a/2, kar pomeni, da uporabnik, ki ima v lokalu več naprav, plača nadomestilo samo po eni tarifi in sicer višje ovrednoteni, ne pa nadomestilo za vsak aparat posebej. Nobenega nasprotja med izjavami zaslišanih prič ni, da se je v lokalu javno predvajala glasba. Če tožena stranka za to ni uporabljala stolpa, pač pa televizijo, bi moralo sodišče ugotoviti, kakšno je plačilo mesečnega nadomestila za uporabo televizije. O tem tožeča stranka v pritožbi tudi opravi izračun, iz katerega izhaja, da bi bila v takšnem primeru tožena stranka dolžna plačati 79.609,50 SIT. Pri tem ni pomembno, ali je tožena stranka res sprejemala samo tuje postaje, saj se po načelu teritorialnosti avtorska dela varujejo po pravu vsakokratne države, v kateri se delo izkorišča. Tožeča stranka v Sloveniji uveljavlja male glasbene pravice za vse avtorje, tako domače, kot tuje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo izpostavlja, da tožeča stranka šele v pritožbi navaja, da bi tožnica lahko zaračunavala storitev po tar. št. 3a točka 4, ker je toženka v lokalu imela televizijo. V zvezi s tem pa je opredeljeni izračun nerazumljiv, prav tako pa tudi neutemeljen, saj tekom pravde tožeča stranka tega ni utemeljevala in ni dokazovala. Prav tako ni jasno, zakaj tožeča stranka pri izračunavanjih upošteva 15% pribitek. Očitno tožnici gre za to, da pridobi nekaj, do česar ni upravičena. Priče so sicer res izpovedale, da je kdaj pa kdaj bilo slišati tujo glasbo iz satelitskih programov, vendar pa tožeča stranka sodišču ni ponudila nobenega dokaza o tem, da naj bi tuje fizične ali pravne osebe uživale enako varstvo kot avtorji in imetniki sorodnih pravic, ki so državljani Republike Slovenije. Določilo 176. člena Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah namreč določa, da enake pravice kot avtorji in imetniki sorodnih pravic, ki so državljani Republike Slovenije, uživajo tudi tuje fizične in pravne osebe, če tako določa mednarodna pogodba ali zakon, ali če je podana dejanska vzajemnost. Pritožba je utemeljena.

Način zaščite malih avtorskih pravic na področju glasbe ureja Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del (Uradni list RS 29/98 z dopolnitvami), kjer so podrobno opredeljeni pogoji, pod katerimi lahko fizična ali pravna oseba javno priobčuje glasbena neodrska dela, ki so zaščitena z Zakonom o avtorskih in sorodnih pravicah (ZASP, Uradni list RS 21/95). Po določilu 148. člena ZASP se s kolektivnim uveljavljanjem avtorskih pravic lahko ukvarjajo samo organizacije avtorjev, ki se ustanovijo za ta namen in imajo za to dovoljenje Urada RS za intelektualno lastnino, med katere pa sodi tudi tožeča stranka. Ta je v pripravljalni vlogi vloženi po ugovoru zoper sklep o izvršbi natančno opredelila, da svoj zahtevek postavlja na podlagi tar. št. III - A/2 Tarife za javno priobčitev glasbenih del, ki je sestavni del citiranega pravilnika in sicer glede na ugotovitve njenega zastopnika na terenu, da tožena stranka v lokalu uporablja glasbeni stolp in televizijski sprejemnik. Po izvedenem dokaznem postopku pa je prvostopno sodišče ugotovilo, da ima tožena stranka v lokalu videorekorder in televizijski sprejemnik, preko katerega med drugim posluša tudi glasbo (izpoved B. T., izvenzakonskega partnerja toženke). Kljub tej ugotovitvi pa je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, češ da v lokalu v spornem obdobju ni bilo aparata za predvajanje mehanične glasbe. Tak zaključek pa je v nasprotju z izpovedbami zaslišanih prič, ki so vse potrdile, da je v lokalu bil televizijski sprejemnik, pa tudi videorekorder. Po tar. št. III - A, ki ureja predvajanje fonogramov in videogramov ter računalniško in sekundarno oddajanje, lahko tožeča stranka zahteva plačilo od gostinskih obratov z mehanično glasbo tako, če se ta predvaja iz glasbenega stolpa, kot tudi, če se predvaja preko radijskega ali televizijskega sprejemnika.

Ker je tožeča stranka v postopku pravočasno zatrjevala, da je v lokalu tudi televizijski sprejemnik in zato predložila ustrezne dokaze, pri tem pa tudi obrazložila, da je za izračun uporabila določilo 4. točke tarife 3/A (ki določa, da če ima uporabnik več naprav za reprodukcijo glasbe, potem plača avtorski honorar po določilih tarife 3/ A-2, kot ga je obračunala), bi moralo sodišče tudi ob ugotovitvi, da v lokalu ni glasbenega stolpa, tožbenemu zahtevku delno ugoditi z uporabo tar. št. III - A točka 4. O tem, zakaj tega ni storilo glede na ugotovljeno dejansko stanje, pa sodba nima nikakršnih razlogov. Gre tako za pomanjkljivosti iz 14. točke

339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS 36/04, ZPP), zaradi katerih se sodba ne da preizkusiti, saj so v njej nasprotja med odločilnimi dejstvi, ki jih navaja, in zapisniki o izpovedbah v postopku ter predloženimi listinami. Zato je sodišče glede na absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka izpodbijano odločitev razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V novem postopku naj tako sodišče v zvezi s pravilno uporabo materialnega prava (Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del) pravilno ugotovi dejansko stanje, pri čemer naj upošteva, da je lahko tudi videorekorder sredstvo za predvajanje mehanične glasbe preko videograma, ki ga ZASP ureja v 28. členu.

Glede navedb tožene stranke iz odgovora na pritožbo pa sodišče še dodaja, da že iz načela teritorialnosti, opredeljenega v 176. členu ZASP izhaja, da tuje fizične ali pravne osebe uživajo enako varstvo kot državljani RS, če to določa mednarodna pogodba, naš zakon ali če je podana dejanska vzajemnost. SAZAS kot kolektivna organizacija ščiti dela iz celotnega svetovnega repertoarja, ki se predvajajo na ozemlju RS, za kar je zavezana že z Bernsko konvencijo (Uradni list RS 24/92), kot najstarejšo konvencijo s področja avtorskega prava, nastalo leta 1886, ki je že uzakonila načelo nacionalnega tretmaja (tuji avtorji uživajo v državah podpisnicah enako varstvo kot domačini), pri čemer je varstvo avtomatično, kot tudi s kasnejšimi konvencijami za posamezna področja (na primer Rimska konvencija, konvencija WIPO).

Kadar sodišče razveljavi odločbo zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo in zadevo vrne v novo sojenje, v skladu z določilom III.

odstavka 165. člena ZPP pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.