Jedro

V primeru, da tožnica ne bo uspešna v drugi pravdi (to skrbi pritožnico) bo imela vse možnosti, da bo ponovno predlagala izdajo začasne odredbe v obravnavani zadevi. Dvakrat o isti stvari – prepovedi odtujitve in obremenitve, ni mogoče odločati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z napadenim sklepom zavrglo predlog tožnice za izdajo začasne odredbe, da se prvotoženi stranki prepove vsakršna odtujitev in obremenitev nepremičnine, parcele št. 1 k. o. X do deleža ½ in se ta prepoved zaznamuje v zemljiški knjigi (tč. I izreka sklepa). Enak predlog za izdajo začasne odredbe pri polovičnem deležu parcele št. 1 k. o. X pa je zavrnilo (točka II. izreka sklepa). Odločilo je, da je odločitev o stroških postopka zavarovanja z začasno odredbo pridrži do končne odločitve o glavni stvari (točka III. izreka sklepa).

2. Zoper sklep se je pritožila tožnica. Navaja, da je zavrženje predloga neutemeljeno, ker ne gre za kršitev pravil ne bis in idem. Prepoved, ki je vpisana pri ½ parcele št. 1 k. o. X velja le v pravdi P 14/2012. Če tožnica ne bo uspešna bo začasna odredba prenehala veljati, prvotoženka pa bo takoj zatem nepremičnino prodala. Tožnica je v tukajšnjem predlogu navajala nova dejstva in sicer, da je potencialni kupec opravil ogled sporne nepremičnine. Določena je bila prodajna cena 85.000,00 EUR. Tako je izkazana nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Prvotoženka z izdajo začasne odredbe ne bo utrpela hujših neugodnih posledic, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožnici. Tožnica ima v obravnavanem postopku pooblaščenca in želi zagotovilo, da prvotoženka vikenda ne bo prodala. V delu, v katerem je sodišče predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo se ni opredelilo do trditev, da je vikend in garažo izključno financiral A. A. Gradbena vrednost znaša 43.700,00 EUR. Pritožnica predlaga, da pritožbeno sodišče sklep sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v novo odločanje.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Zavrača vse pritožbene navedbe tožeče stranke in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče je v sodbi obširno obrazložilo zakaj je tožničin predlog za izdajo začasne odredbe s prepovedjo odtujitve in obremenitve nepremičnine, parcela št. 1 k. o. X zavrglo (točka 6 obrazložitve). V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče sklicuje na te razloge. Dodati je, da je prepoved odtujitve in obremenitve že vpisana v zemljiški knjigi na podlagi sklepa izdanega v pravdni zadevi P 14/2014. V primeru, da tožnica ne bo uspešna v tisti pravdi (to skrbi pritožnico) bo imela vse možnosti, da bo ponovno predlagala izdajo začasne odredbe v obravnavani zadevi. Dvakrat o isti stvari – prepovedi odtujitve in obremenitve, pa ni mogoče odločati.

6. Sodišče pa je utemeljeno zavrnilo tudi izdajo začasne odredbe pri drugi polovici parcele št. 1 k. o. X. Pritožba očita sodišču, da se ni opredelilo do bistvenih trditev pritožnice. Sodišče se do trditev tožnice, da je gradnjo vikenda in ločene garaže, ki stojita na parceli, ki jo je podedovala prva toženka, financiral izključno A. A. in je zato njegov prispevek šteti kot darilo, ni potrebno posebej opredeljevati. Glede na trditve, da je pokojnik gradil na zemljišču v lasti prve toženke v času trajanja zakonske zveze, je ugotoviti, da je na tej podlagi že bila izdana začasna odredba.

7. Glede drugega dela zahtevka, ki se nanaša na stroške voženj, ki jih je pokojni opravil za prvo toženko (vožnje v trgovino, k frizerju, v službo) pa sodišče ugotavlja, da ni izkazana verjetnost obstoja terjatve. Na podlagi 44. člena ZZZDR sta se zakonca dolžna vzajemno spoštovati, si zaupati in si medsebojno pomagati. Prav navedeni prevozi naj bi sodili v medsebojno pomoč zakoncev. Sodišče zato utemeljeno ugotavlja, da ni izkazana verjetnost obstoja terjatve. Da sodišče lahko izda začasno odredbo, pa morajo biti kumulativno izpolnjeni pogoji in sicer mora biti izkazana verjetnost terjatve in če je izkazana ta, se potem sodišče ukvarja z vprašanjem obstoja drugega pogoja (nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, – da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode, – da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku). Prvo sodišče je ugotovilo, pritožbeno sodišče pa temu pritrjuje, da tožnica ni izkazala niti verjetnosti obstoja terjatve, zato se ni bilo potrebno opredeljevati do enega od nadaljnjih pogojev iz drugega odstavka 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ.

8. Pritožbene navedbe o tem, da je pred kratkim potencialni kupec opravil ogled sporne nepremičnine, da bi priča B. B. vedela povedati, da je bila določena prodajna cena v višini 85.000,00 EUR po vsem povedanem za odločitev v tej fazi postopka niso relevantne in nimajo odločilnega pomena za rešitev zadeve (prvi odstavek 360. člena ZPP), zato pritožbeno sodišče na te navedbe ne odgovarja.

9. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo relevantna dejstva primera, zaključki izpodbijanega sklepa pa so tudi materialnopravno pravilni. Do kršitev določb postopka na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) ni prišlo, zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.