Jedro

Sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala (prvi odstavek 270. člena ZIZ). Za dokazni standard verjetnosti terjatve po določbah ZIZ zadostuje, da so okoliščine, ki govore za obstoj določenega dejstva, močnejše in številčnejše od tistih, ki govorijo proti temu. Za presojo utemeljenosti predlagane začasne odredbe v smeri, ali je terjatev upnika verjetno izkazana, je treba torej uporabiti nižji dokazni standard, predmet dokazne presoje pa so dejstva in dokazi, ki jih ponudita upnik oziroma dolžnik.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani II izreka in glede stroškovne odločitve (točka I/5 izreka) razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom v zvezi s sklepom o popravi z dne 23. 12. 2016 je sodišče prve stopnje v tč. I izreka ugodilo predlogu za izdajo začasne odredbe tako, da je za zavarovanje terjatve upnika do dolžnika v znesku glavnice 1,378.815,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 2. 7. 2016 dalje do plačila, odredilo organizacijam za plačilni promet, pri katerih ima dolžnik transakcijski račun, posebej še: odprt pri S. d.d., prepoved, da dolžniku ali komu drugemu po nalogu dolžnika izplača s transakcijskih računov dolžnika denarni znesek, za katerega je sodišče odredilo to začasno odredbo, dokler traja ta prepoved, razen za poravnavo zavarovane terjatve (I/1 izreka). Upniku je naložilo, da je dolžan v roku 30 dni od dneva izdaje sklepa o dovolitvi zavarovanja vložiti tožbo zaradi plačila 1,378.815,00 EUR (I/2 izreka) in še odločilo, da ta začasna odredba velja do poteka 30 dni po pravnomočnosti sodbe v pravdnem postopku, da ugovor zoper izdano začasno odredbo ne zadrži njene izvršitve, ter da je dolžnik dolžan upniku povrniti stroške postopka v znesku 58,90 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I/2, 3 in 4 izreka). V ostalem delu, glede zavarovanja denarne terjatve v znesku 1,997.096,94 EUR s pripadki, pa je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo (II. točka izreka).

2. Proti temu sklepu se pritožuje upnik in v izpodbija le odločitev, sprejeto zoper II. točko izreka, s katero je bil predlog za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve v znesku 1,997.096,94 EUR s pripadki zavrnjen ter zoper stroškovno odločitev o stroških postopka. Z uveljavljanjem vseh zakonskih pritožbenih razlogov se zavzema za spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se izda predlagana začasna odredba tudi v zavarovanje terjatve v znesku 1,997.096,94 EUR s pripadki, hkrati pa dolžniku naloži povrnitev upniku nastalih stroškov pritožbenega in prvostopenjskega postopka, podrejeno pa predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

- V pritožbi navaja, da ni sprejemljivo, da se je sodišče prve stopnje pri odločanju o predlogu za izdajo začasne odredbe prvenstveno in v pretežnem delu oprlo na sodno prakso, konkretno dve sodni odločbi, ki sta bili izdani prav v stečajnem postopku nad dolžnikom, namesto da bi se pravilno in skladno s pravili Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) oziroma v zvezi s 15. členom ZIZ s pravili Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), sodišče pri odločanju o predlogu za izdajo začasne odredbe oprlo na dejstva in dokaze, na katerih je upnik predlagal in temeljil predlagano začasno odredbo ter pri odločanju o predlogu pravilno uporabilo materialno pravo. V zvezi s tem je podana bistvena kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, saj sodišče prve stopnje med postopkom ni uporabilo določbe 270. člena ZIZ in 212. ter 310. člena ZPP, pa je to vplivalo na zakonitost in pravilnost odločbe oziroma izpodbijanega dela sklepa.

- Upnik dalje poudarja, da je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, da dolžnik v upniku v stečajnem postopku s prodajno pogodbo z dne 24. 9. 2014 ni prodal tudi zalog mineralnih surovin, ki so v raščenem stanju (še niso izkopane) in so po Zakonu o rudarstvu (v nadaljevanju ZRud-1) kot naravni vir v lasti Republike Slovenije. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev napačno oprlo na ugotovitev, da je stečajni dolžnik v tem postopku upniku v okviru delovne enote Kamnolom prodal zemljišča, pod katerimi se nahajajo zaloge mineralnih surovin in ne samih surovin (točka 9 in 10 obrazložitve), saj naj bi navedeno ne izhajalo iz predloženih dokazil upnika. Prav dokazila upnika pa je sodišče prve stopnje premalo skrbno in natančno proučilo, prav tako ni presojalo vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, kot mu to nalaga 8. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. S tem je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka, kar je vplivalo na zakonitost odločitve in kar predstavlja pritožbeni razlog iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Sodišče je zmotno in napačno presodilo, da prodajna pogodba v delu, ki se ji očita prodajo zalog mineralnih surovin, ki je naravni vir, last Republike Slovenije, ni nična ali vsaj delno nična, čeprav v točki 9 obrazložitve sklepa pritrjuje upniku, da takšne surovine, dokler niso izkopane, ne morejo biti v pravnem prometu. Sodišče prve stopnje je glede okoliščin, da zaloge mineralnih surovin niso bile samostojen predmet prodaje med stečajnim dolžnikom in upnikom, kar predstavlja odločilno dejstvo za presojo obstoja terjatve upnika v delu 1,997.096,94 EUR s pripadki, zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter tako zmotno in nepravilno ugotovilo, da verjetni obstoj terjatve upnika ni izkazan, kar predstavlja pritožbeni razlog po 340. členu ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

- Poleg tega je sodišče prve stopnje premalo skrbno proučilo dokaze, v obrazložitvi sklepa pa tudi ni navedlo, kako so predložena dokazila vplivala na razloge in končno odločitev sodišča. Sklep ima v izpodbijanem delu pomanjkljivosti, zaradi katerih se ga ne more preizkusiti, glede zavrnilnega dela sploh nima razlogov oziroma v njem niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, da so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju, s čemer je podana tudi absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

- Ker je sodišče prve stopnje zmotno in napačno ugotovilo, da zaloge mineralnih surovin s prodajno pogodbo z dne 24. 9. 2014 sploh niso bile prodane, ampak so bile le-te prodane v okviru poslovne celote, je tudi napačno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da določila prodajne pogodbe v 2. in 6. členu niso nična oziroma delno nična. Povsem isto kršitev je sodišče prve stopnje napravilo ob presoji, da zaloge mineralnih surovin niso bile prodane dvakrat (enkrat s prodajno pogodbe z dne 24. 9. 2014, drugič z izkopavanjem ter nadaljnjo prodajo surovin še pred primopredajo kamnoloma), ter da zato prodajna pogodba ni delno nična. V zvezi s tem upnik uveljavlja pritožbeni razlog napačne uporabe materialnega prava iz 341. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

- Pritožnik pa vlaga pritožbo tudi zoper odločitev prvostopenjskega sodišča o stroških, povezanih s predlogom za izdajo začasne odredbe. Prvostopenjsko sodišče bi moralo glede na vse navedeno predlogu za izdajo začasne odredbe ugoditi tudi za zavarovanje terjatve v višini 1,997.096,64 EUR s pripadki, posledično pa dolžniku naložiti povrnitev stroškov postopka v celoti in ne zgolj v delu 40,84 %. Poleg tega sodišča prve stopnje upniku neutemeljeno in brez vsake obrazložitve ni priznalo nagrade za posvet s stranko in nagrade za pregled dokumentacije, zato ima v stroškovnem delu sklep pomanjkljivosti, zaradi katerih se ga ne more preizkusiti, sklep o nepriznanju dela stroškov postopka pa sploh nima razlogov, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Dolžnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba je utemeljena.

5. V obravnavanem postopku zavarovanja je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom delno ugodilo predlogu za izdajo začasne odredbe in sicer za zavarovanje denarne terjatve v znesku 1,378.815,00 EUR, ker je za terjatev v tej višini po presoji sodišča prve stopnje upnik izkazal verjeten obstoj terjatev ter da dolžniku zaradi izdane začasne odredbe ne more nastati nobena škoda.

6. V delu, ki je predmet pritožbene presoje, in s katerim je upnik predlagal zavarovanje denarne terjatve še v znesku 1,997.096,94 EUR, pa je sodišče prve stopnje predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Odločitev je sprejelo z obrazložitvijo, da upnik terjatve nad višino, za katero je predlogu za zavarovanje ugodilo, ni izkazal za verjetne in s tem ni izpolnil že prvega pogoja za izdajo začasne odredbe.

7. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da predmet prodajne pogodbe z dne 24. 9. 2014, sklenjene v stečajnem postopku nad dolžnikom med slednjim in upnikom, za nepremično in premično premoženje - njegovo zdravo jedro kot poslovno celoto, niso bile zaloge mineralnih surovin v raščenem stanju, pač pa je bila ocenjena vrednost teh zalog pomemben element za določitev skupne prodajne cene. Zato 4. člen prodajne pogodbe, v katerem je bila določena cena, ni ničen in prav tako ne noben drug del prodajne pogodbe. Obrazložilo je, da se pri razlagi spornih določil po prvem odstavku 82. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, določenih v Obligacijskega zakonika OZ. Menilo je, da bi bilo skrajno nenavadno, da niti odvetnik, ki je pripravil prodajno pogodbo, niti stečajni upravitelj dolžnika niti kupec (upnik) ne bi vedeli, da so mineralne surovine naravno bogastvo, ki so po ZRud-1 v lasti države, ter da dokler so neizkopane in raščene v zemlji, niso v pravnem prometu. Dodalo je, da je podobno predmet prodajne pogodbe z dne 24. 9. 2014 razlagalo tudi Višje sodišče v Ljubljani, ko je odločalo o pritožbi nekega drugega upnika v stečajnem postopku zoper sklep, s katerim je stečajna sodnica dala soglasje k navedeni prodajni pogodbi.

8. Upnik je v predlogu za zavarovanje denarne terjatve v višini 3,375.911,94 EUR zatrjeval in dokazoval, da je stečajni dolžnik v stečajnem postopku upniku s prodajno pogodbo prodal tudi zaloge vrednosti mineralne surovine, ki niso v pravnem prometu. Mineralna surovina v raščenem stanju ni v pravnem prometu, saj sploh še ni stvar v stvarnopravnem smislu in ne more imeti tržne cene. Hkrati so mineralne surovine rudno bogastvo, ki je kot naravni vir v lasti Republike Slovenije. Ker stečajnik dolžnik ne more prodati zalog mineralnih surovin, saj te sploh niso stvar in ne morejo imeti tržne vrednosti, je določba 4. člena prodajne pogodbe z dne 24. 9. 2014 nična v delu, kjer se nanaša na kupnino v znesku 3,375.911,94 EUR. Stečajni dolžnik je na podlagi ničnega določila na račun posebne stečajne mase neupravičeno prejel znesek v 3,375.911,94 EUR, zato je ta znesek dolžan vrniti upniku.

9. V oporo trditev, da so bile zaloge mineralne surovine predmet prodaje, je upnik izpostavil predlog stečajnega upravitelja za prodajo poslovne celote z dne 20. 3. 2014, iz katerega je razvidno, da je v izključno ceno v poslovno celoto na javni dražbi zajeta tudi postavka vrednost zalog mineralne surovine, isto pa naj bi bilo razvidno tudi iz opisa predmeta prodaje Objave razpisa javne dražbe s strani stečajnega upravitelja z dne 17. 6. 2014 in nepodpisane prodajne pogodbe z dne 4. 9. 2014. 10. Sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala (prvi odstavek 270. člena ZIZ). Za dokazni standard verjetnosti terjatve po določbah ZIZ zadostuje, da so okoliščine, ki govore za obstoj določenega dejstva, močnejše in številčnejše od tistih, ki govorijo proti temu. Za presojo utemeljenosti predlagane začasne odredbe v smeri, ali je terjatev upnika verjetno izkazana, je treba torej uporabiti nižji dokazni standard, predmet dokazne presoje pa so dejstva in dokazi, ki jih ponudita upnik oziroma dolžnik.

11. V primeru, kakršen je obravnavani, ko je sodišče prve stopnje o predlogu za izdajo začasne odredbe odločilo, še preden je predlog vročilo v odgovor dolžniku in ko ta nanj ni odgovoril, mora sodišče za presojo utemeljenosti predloga, ali verjetnost terjatve obstoji, na podlagi zatrjevanih dejstev in predlaganih dokazov opraviti le materialnopravni preizkus sklepčnosti zahtevka, ki je predmet zavarovanja, saj v primeru, da ta ni očitno neutemeljen, sodišče nima razlogov, da bi dvomilo v resničnost dejstev, ki jih je v predlogu zatrjeval upnik.

12. Zato je pritrditi pritožbeni graji, da sodišče prve stopnje ne bi smelo dati odločilne teže stališčem, izraženim v odločbah iz sodne prakse, ne glede na to, da so bile izdane v povezavi z zadevno prodajno pogodbo, pač pa bi moralo bolj kritično presoditi dejstva in dokaze, ki jih je v oporo zatrjevane bodoče terjatve zatrjeval in predložil upnik.

13. Ob tem, ko je sodišče prve stopnje sicer pravilno opozorilo na razlagalno pravilo iz prvega odstavka 82. člena OZ, pa je spregledalo, da je mogoče skupen namen pogodbenikov ugotoviti le tako, da se o tem, kakšna je bila pogodbena volja o predmetu pogodbe, izjavijo stranke, ki so pogodbo sklepale. Upnik pogodbeno voljo in namen glede predmeta pogodbe v predlogu za izdajo začasne odredbe povsem jasno izraža, ko zatrjuje, da so bile zaloge mineralnih surovin po volji strank predmet obravnavane pogodbe. Da je temu morebiti res bilo tako, kaže tudi dejstvo, da dolžnik v ugovoru zoper izdano začasno odredbo tovrstnih dejstev upnika sploh ni zanikal. 14. Izpostavljena dejstva kažejo na to, da je sodišče prve stopnje zaradi neustreznega pristopa k presoji (zaenkrat) zmotno presodilo, da obstoj terjatve upnika ni verjetno izkazan. Resničnost trditev pravdnih strank in utemeljenost zahtevka bo stvar dokaznega postopka, končna odločitev o glavni stvari pa sprejeta na podlagi prepričanja o obstoju ali neobstoju terjatve. Za potrebe ugotovitve, ali so podani pogoji za izdajo začasne odredbe tudi za terjatev v višini 1,997.096,94 EUR, pa bo moralo sodišče prve stopnje v že nakazani smeri glede verjetnega obstoja terjatve presoditi le, ali je razlogov, ki govore v prid terjatvi upnika, več od tistih, ki kažejo nasprotno. Ker je bila z vročitvijo predloga za izdajo začasne odredbe dolžniku in z vložitvijo ugovora zoper izdano začasno odredbo med strankama sedaj tudi vzpostavljena kontradiktornost, bo moralo sodišče prve stopnje pri presoji upoštevati tudi stališča dolžnika o predlogu za izdajo začasne odredbe, ki zadevajo obstoj terjatve, ki je predmet zavarovanja.

15. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbi upnika ugodilo, sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo in v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (2. točka 365. člena ZPP).

16. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).