Jedro

Izvrševanje služnosti je lahko dejansko ali pravno.

Prenehanja služnosti po 222. členu SPZ zaradi nekoristnosti oziroma bistvenih sprememb okoliščin toženec ne more doseči z ugovorom, temveč zgolj s tožbo oziroma ustrezno postavljenim oblikovalnim zahtevkom (prim. s sodbo Vrhovnega sodišča Slovenije, opr. št. II Ips 112/85 z dne 6.6.1985, saj se ureditev po SPZ glede zahteve za prenehanje služnosti ne razlikuje od ureditve po ZTLR).

Zmanjšanja koristnosti ni šteti za razlog, iz katerega je mogoče zahtevati prenehanje služnosti zaradi nekoristnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da obstaja za potrebe gospodujočih zemljišč parc. št. 350/3, 350/9 in 350/10, v korist vsakokratnega lastnika teh nepremičnin, služnost hoje in voženj z osebnimi avtomobili in kmetijsko mehanizacijo v breme vsakokratnega lastnika služeče nepremičnine parc. št. 348/2, ki je last A. M. (v nadaljevanju tožena stranka oziroma toženec). Kot izhaja iz izreka, navedena služnost poteka za parc. št 350/3 po celotni širini južnega dela parcele št. 348/2, od meje te parcele z javno cesto parc. št. 1866 do mesta, kjer se na parc. št. 350/3 začne betonski zid z leseno ograjo. Za parc. št. 350/9 in 350/10 pa služnost poteka po celotni širini južnega dela parc. št. 348/2 od meje te parcele z javno cesto parc. št. 1866 in se konča v oddaljenosti 4 m od mejnika med parc. št. 350/4, 350/3, 350/9 in 348/2. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo še, da je dolžna izstaviti J. L. (v nadaljevanju tožeča stranka oziroma tožnik) listino, na podlagi katere bo mogoč vpis navedenih služnosti, sicer bo takšno listino nadomestila sodba. V delu, kjer je tožeča stranka zahtevala ugotovitev stvarne služnosti v večjem obsegu, je bil zahtevek zavrnjen. Hkrati je sodišče prve stopnje odločilo, da je dolžna tožena stranka povrniti tožeči stranki stroške pravdnega postopka v znesku 1693,55 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

Zoper takšno odločitev se je po svoji pooblaščenki pravočasno pritožila tožena stranka, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl., v nadaljevanju ZPP) in predlagala, da naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne v celoti oziroma podrejeno, naj zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. V svoji pritožbi graja dokazno oceno sodišča prve stopnje glede izpovedi tožnika in D. N. ter ponavlja svoje trditve iz postopka na prvi stopnji o neobstoju služnosti zaradi možnosti dostopa iz javne poti. Tožena stranka navaja, da ugotovljena služnost ni potrebna in se tudi ne izvršuje. Glede služnosti za parc. št. 350/3 izrecno izpostavlja, da iz obrazložitve sodbe ni razvidno, za kakšne potrebe in za kakšen namen sodišče priznava služnostno pravico tudi s kmetijsko mehanizacijo, saj se služnost na tej parceli sicer priznava zaradi dostopa do vhoda na zahodni strani stanovanjske hiše. V zvezi z ugotovljeno služnostjo za parc. št. 350/9 in 350/10 pa meni, da je izrek sodbe v nasprotju s tem, kar se navaja v razlogih sodbe. Iz izreka namreč ne izhaja, da bi bila služnost priznana zgolj za potrebe kmetijskega izkoriščanja parcel, kot to izhaja iz obrazložitve.

Tožeča stranka je na vročeno pritožbo tožene stranke odgovorila in predlagala, da jo pritožbeno sodišče zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da se je zgoraj navedena služnost hoje in vožnje za potrebe gospodujočih zemljišč parc. št. 350/3, 350/9 in 350/10 po parc. št 348/2 izvajala najmanj od konca 70-ih let in da tožena stranka oziroma njeni pravni predniki pred letom 2002 dejanskemu izvrševanju služnosti niso nasprotovali. Na tako ugotovljeno dejansko stanje je uporabilo določbe Občega državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ) v povezavi z načelnim pravnim mnenjem Zveznega vrhovnega sodišča št. 3/60 z dne 4.4.1960 oziroma določbo 54. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 6/80 in nasl., v nadaljevanju ZTLR) o priposestvovanju služnosti in ugotovilo, da je bila zatrjevana služnost, v obsegu, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe in po 20 letih neoviranega izvrševanja, priposestvovana najkasneje konec 90-ih let prejšnjega stoletja.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi na pravilno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo in ne sledi pritožbenim navedbam toženca, ki grajajo dokazno oceno sodišča prve stopnje. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe namreč izhaja, da je sodišče prve stopnje opravilo celovito dokazno oceno v skladu z 8. členom ZPP. Sodišče prve stopnje ni nekritično povzemalo in sledilo izpovedbama tožeče stranke in priče D. N., kot skuša prikazati toženec v pritožbi, temveč je njuno izpoved ocenjevalo v povezavi z ugotovitvami, do katerih je prišlo na podlagi ogleda in v povezavi s slikovnim gradivom v spisu (glej izpodbijano sodbo na str. 6 in 7). Navedeni dokazi so potrdili, da je škarpa, s katero je bil ograjen vrt, onemogočala neposreden dostop iz parcele št. 350/3 na javno cesto in s tem trditve tožnika o obstoju služnosti hoje in vožnje preko parc. št. 348/2. Sodišče prve stopnje je prav tako kritično in celovito ocenilo tudi izpovedbe tožnika in priče D. N. o tem, kako se je služnost izvrševala za potrebe parc. št. 350/9 in 350/10 ter ugotovilo obstoj služnosti zgolj v obsegu, ki so ga potrjevali vsi izvedeni dokazi, to se pravi, da se služnost hoje in vožnje po parceli 348/2 konča v oddaljenosti 4 m od mejnika med parc. št. 350/4, 350/3, 350/9 in 348/2 (glej izpodbijano sodbo na str. 10).

Toženec v pritožbi izpostavlja, da ni jasno, zakaj je sodišče služnost priznalo, če je bilo ugotovljeno, da ta dejansko ni potrebna in se tudi ne izvršuje. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da sta si D. N. in S. N., ki sta pravna naslednika tožnika, po letu 2002 uredila neposreden dostop do javne poti iz parc. št. 350/3, ker nista več prenašala opozoril toženca. Kot izhaja že iz obrazložitve zgoraj, sodišče druge stopnje nima nikakršnih pomislekov glede ugotovitve sodišča prve stopnje o priposestvovanju služnosti, saj so bili nasprotni dokazi in trditve toženca neprepričljivi. Ob tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da toženec zmotno meni, da je služnost prenehala na podlagi samega zakona v skladu s 223. členom Stvarnopravnega zakonika (Ur. l. RS, št. 87/2002 in nasl., v nadaljevanju SPZ), ker naj bi se po letu 2002 prenehala izvrševati. Izvrševanje služnosti je namreč lahko dejansko ali pravno. Lastnik gospodujočega zemljišča lahko ravna v skladu z vsebino služnosti ali pa vloži zahtevo za pravno varstvo (glej: Miha Juhart et al., Stvarno pravo, GV Založba, Ljubljana 2007 str. 610), kar je bilo v konkretni zadevi storjeno leta 2003. Prenehanja služnosti po 222. členu SPZ zaradi nekoristnosti oziroma bistvenih sprememb okoliščin pa toženec ne more doseči z ugovorom, temveč zgolj s tožbo oziroma ustrezno postavljenim oblikovalnim zahtevkom (prim. s sodbo Vrhovnega sodišča Slovenije, opr. št. II Ips 112/85 z dne 6.6.1985, saj se ureditev po SPZ glede zahteve za prenehanje služnosti ne razlikuje od ureditve po ZTLR). Slednjega toženec tekom postopka na prvi stopnji ni podal. Tudi sicer pa je lahko stvarna služnost poti čez služeče zemljišče še vedno v korist gospodujočega zemljišča, čeprav to zemljišče pridobi drugačno možnost povezave in zato zmanjšanja koristnosti ni šteti za razlog, iz katerega je mogoče zahtevati prenehanje služnosti zaradi nekoristnosti (glej: Miha Juhart et al., Stvarno pravo, GV Založba, Ljubljana 2007 str. 614).

Pritožbene navedbe o tem, da sodišče prve stopnje ni ustrezno obrazložilo, za kakšne potrebe in za kakšen namen sodišče priznava služnostno pravico vožnje s kmetijsko mehanizacijo tudi za parc. št. 350/3, prav tako niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je služnost hoje in vožnje izvrševala do vhoda v stanovanjsko hišo oziroma za dostop do stanovanjske hiše na parc. št. 350/3. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje obseg služnosti vožnje v izreku izpodbijane sodbe omejilo na vožnjo z vozili in kmetijsko mehanizacijo v skladu s postavljenim tožbenim zahtevkom. Natančnejša obrazložitev po oceni pritožbenega sodišča ni bila potrebna, ker sam toženec tekom postopka ni pravočasno postavil natančnejših ugovorov oziroma trditev glede dostopa na parc. št. 350/3 s kmetijsko mehanizacijo. Sicer pa toženec tudi v svoji pritožbi ne postavi izrecne trditve, da se do parc. št. 350/3 v priposestvovalni dobi ni dostopalo s kmetijsko mehanizacijo.

Upoštevajoč ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta parceli št. 350/9 in 350/10 del njive oziroma travnika (kar prav tako izhaja iz zemljiškoknjižnega izpiska, priloga A17, kjer je kot vrsta rabe navedeno travnik) in da sta se uporabljali v kmetijske namene, se za neutemeljene izkažejo tudi pritožbene navedbe, da je izrek sodbe v nasprotju z obrazložitvijo. Ker sta gospodujoči parc. št. 350/9 in 350/10 del njive oziroma travnika, so potrebe gospodujočih zemljišč, zaradi katerih je bila priznana služnost, lahko zgolj kmetijske narave.

Razlogi, zaradi katerih je bila pritožba vložena, torej niso podani. Ker niso podani niti razlogi, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, je pritožbo toženca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 1. odst. 165. člena v zvezi s 1. odst. 154. in 1. odst. 155. člena ZPP. Tožena stranka s svojo pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbe. Tožeča stranka pa nosi svoje stroške za odgovor na pritožbo, saj v njem ni navedla ničesar takega, kar bi sodišče druge stopnje lahko s pridom uporabilo za lažjo in hitrejšo odločitev o pritožbi tožene stranke, torej so bili ti stroški nepotrebni.