9. 10. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil A. A. iz Ž., na seji senata dne 15. septembra 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 193/2005 z dne 15. 9. 2005 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru št. I Kp 822/2004 z dne 9. 3. 2005 in s sodbo Okrajnega sodišča v Murski Soboti št. K 188/2001 z dne 12. 10. 2004 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.S pravnomočno sodbo je bil pritožnik spoznan za krivega kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. –KZ). Izrečena mu je bila kazen sedmih mesecev zapora. Vrhovno sodišče je njegovo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.

2.V ustavni pritožbi pritožnik zatrjuje zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, napačno uporabo prava ter kršitev pravice do obrambe in pravice do poštenega sojenja. Navaja, da sodišče ni hotelo upoštevati njegovih opravičenih razlogov, zaradi katerih ni mogel pristopiti na narok za glavno obravnavo dne 12. 10. 2004. Po njegovem mnenju je sodišče kršilo zakon, ker ni upoštevalo predloženih zdravniških potrdil o njegovi poškodbi z dne 8. 10. 2004. Prav tako naj sodišče ne bi upoštevalo dejstva, da je bil pritožnik tega dne z reševalnim vozilom prepeljan v bolnico, ker naj bi bil nepokreten. Po oceni pritožnika sodišče, glede na obširno zdravniško dokumentacijo, ni imelo podlage za izrek obsodilne sodbe. Ustavnemu sodišču predlaga, naj izpodbijane sodbe razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje.

B.

3.Navedbe pritožnika, s katerimi izraža svoje nestrinjanje z izpodbijano odločitvijo, po vsebini pomenijo le ugovor nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja oziroma zmotne uporabe prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijanimi sodnimi odločbami kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Zato ustavne pritožbe zgolj z navedenimi očitki ni mogoče utemeljiti.

4.Pritožnik z navedbo, da niso bili izpolnjeni pogoji za sojenje v nenavzočnosti, uveljavlja kršitev 22. (enako varstvo pravic) in druge alineje 29. člena (pravna jamstva v kazenskem postopku) Ustave. V 22. členu Ustave je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih in pravnih interesih. Njena bistvena vsebina je v tem, da posamezniku zagotavlja možnost, da se udeležuje postopka, v katerem se odloča o njegovi pravici, ter možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za odločitev o njegovi pravici (odločba Ustavnega sodišča št. Up-84/94 z dne 11. 7. 1996, OdlUS V, 184). V 29. členu Ustave so še dodatno opredeljena pravna jamstva obdolženca v kazenskem postopku. Po določbi druge alineje 29. člena Ustave je vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti zagotovljena pravica, da se mu sodi v njegovi navzočnosti in da se brani sam ali z zagovornikom. Eno od jamstev je torej tudi pravica do sojenja v navzočnosti. Ker predstavlja sojenje v nenavzočnosti izjemo od splošnega pravila, jo je treba razlagati ozko, restriktivno, z ozirom na konkretne okoliščine posameznega primera.

5.V konkretnem primeru so sodišča v izpodbijanih sodbah ugotovila, da so bili izpolnjeni pogoji iz 442. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – ZKP), pod katerimi je dopustno opraviti glavno obravnavo v obdolženčevi nenavzočnosti. Pritožnik je bil namreč na glavno obravnavo pravilno vabljen, pred tem je že bil zaslišan na glavni obravnavi, sodišče prve stopnje pa je tudi ugotovilo, da pritožnikova navzočnost na glavni obravnavi ni bila nujna. Glede na okoliščine primera tak ukrep ni bil sporen z vidika jamstev, ki jih zagotavlja druga alineja 29. člena Ustave, in ni prekomerno posegel v pravico do obrambe.

6.Tako Višje kot Vrhovno sodišče sta v obrazložitvi sodbe pojasnila, da je pritožnik sodišču prve stopnje posredoval opravičilo za glavno obravnavo in zgolj zaradi poslabšanja psihičnih težav predlagal preložitev glavne obravnave, vendar je bila zdravstvena dokumentacija takšna, da iz nje ni izhajala pritožnikova nezmožnost za prihod na sodišče. Ustavno sodišče ocenjuje, da so sodišča v svojih sodbah izčrpno in razumno obrazložila, zakaj so bili izpolnjeni pogoji za sojenje v nenavzočnosti. Glede na navedeno ni podana zatrjevana kršitev 22. člena Ustave.

7.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata

dr. Zvonko Fišer