Jedro

Mednarodna pristojnost sodišča R Slovenije v sporu o nepogodbeni odškodninski odgovornosti med tožnikom - tujim državljanom in toženo stranko - tujo pravno osebo, po ZUKZ ni podana, če je škoda nastala izven ozemlja R Slovenije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo (prvi odstavek izreka) in tožniku naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v znesku 493.712,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.3.2004 do plačila (drugi odstavek izreka).

Zoper takšen sklep se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002). Navaja, da sta se tožena stranka in Sindikat pomorščakov Slovenije, katerega član je tudi tožnik, s kolektivno pogodbo iz leta 1990 dogovorila, da se medsebojne pravice in obveznosti uredijo na podlagi zakona in Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (SKPG - Ur. l. RS št. 31/90), kar pomeni, da sta se dogovorila za uporabo slovenskega prava. V 117. členu pogodbe sta se tudi dogovorila, da bo vse spore, do katerih bo prišlo pri uresničevanju določil kolektivne pogodbe oziroma pogodbe o zaposlitvi, reševalo pristojno sodišč v Kopru. To je tudi razumljivo, saj ima tožena stranka v Liberiji samo formalen oziroma fiktivni sedež, sicer pa je v stoodstotni lasti S. d.o.o. Portorož, ki ima sedež v Portorožu, kjer deluje tudi uprava in vse strokovne službe tožene stranke. Sodišče prve stopnje naj bi zmotno uporabilo materialno pravo, saj ni vpogledalo v kolektivne pogodbe tožene stranke, čeprav je tožnik to predlagal. Glede na navedeno je podana pristojnost sodišča Republike Slovenije, prvostopenjsko sodišče bi pri tem moralo upoštevati tudi mednarodne konvencije. Tožnik izrecno izpodbija tudi stroškovni del izreka. Tožena stranka je pripravila predlog kolektivne pogodbe in z določbo o krajevni pristojnosti tožnika napotila na uveljavljanje pravic pri naslovnem sodišču, zato bi bil do povračila stroškov upravičen kvečjemu tožnik. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. čl. ZPP v zvezi s 366. členom ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je v tem sporu enkrat že odločalo in takrat tožbenemu zahtevku delno ugodilo. Pritožbeno sodišče je na pritožbi obeh strank takšno odločitev razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje z napotkom, da ugotovi, ali je v tem sporu sploh podana stvarna pristojnost sodišča Republike Slovenije.

Tožnik formalno sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vendar pri tem ne navaja, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo ali pa jih je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Zaradi navedenega je pritožbeno sodšče ugotavljalo le, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar takšnih kršitev ni ugotovilo.

Prav tako tožnik z ničemer ne utemeljuje pritožbenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj ne navaja, katerih odločilnih dejstev sodišče prve stopnje ni ugotovilo oziroma jih je ugotovilo napačno. Zaradi navedenega pritožbeno sodišče tudi glede tega pritožbenega razloga izpodbijanega sklepa ni moglo preizkusiti.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožbo zavrglo, ker ni podana pristojnost sodišča Republike Slovenije. V postopku je bilo namreč nedvomno ugotovljeno, da sta obe stranki v tem individualnem delovnem sporu tuja pravna subjekta. Navedeno pomeni, da gre za spor z mednarodnim elementom. O sporu z mednarodnim elementom govorimo takrat, ko je vsaj ena stranka v postopku tuja fizična oziroma pravna oseba. Tožena stranka ima sedež v Monroviji, ki se nahaja v Liberiji, v Republiki Sloveniji pa nima svoje podružnice, zato jo je potrebno obravnavati kot tujo pravno osebo. Prav tako je tožnik državljan Republike Hrvatske, kar pomeni, da ga je potrebno obravnavati kot tujo fizično osebo. Navedeno pomeni, da je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je najprej odločalo o mednarodni pristojnosti sodišča Republike Slovenije. Pri tem je sodišče za izhodišče pravilno uporabilo določbe 27. člena ob vložitvi tožbe veljavnega Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77). Ob smiselni uporabi te določbe, kot predpisa Republike Slovenije, se pokaže, da je slovensko sodišče pristojno za sojenje v takem sporu, če je njegova pristojnost izrecno določena z zakonom ali mednarodno pogodbo. Nobena mednarodna pogodba ne določa pristojnosti sodišča Republike Slovenije za odločanje v sporih o nepogodbeni odškodninski odgovornosti. Navedeno pomeni, da je potrebno ugotoviti, ali je takšna pristojnost določena z zakonom.

Ob vložitvi tožbe so veljale določbe Zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (ZUKZ - Ur. l. SFRJ št. 43/82 - 72/82), vendar tudi analiza določb ZUKZ pokaže, da ni podana mednarodna pristojnost sodišča Republike Slovenije. Tožena stranka nima sedeža v Republiki Sloveniji (prvi odstavek 46. člena ZUKZ), sporazum o mednarodni pristojnosti sodišča Republike Slovenije ni možen (49. člen ZUKZ), saj sta obe stranki tuja pravna subjekta, prav tako ni možna tiha prerogacija pristojnosti po 50. členu ZUKZ, saj pristojnost sodišča Republike Slovenije ni odvisna od privolitve toženca. Mednarodne pristojnosti slovenskega sodišča ni mogoče utemeljiti niti na določilu 53. člena ZUKZ, ki sicer ureja vprašanje pristojnosti v sporih o nepogodbeni odškodninski odgovornosti. Škoda ni nastala na ozemlju Republike Slovenije, temveč na odprtem morju, med vožnjo ladje iz Avstralije proti Portlandu. Glede na to, da ima ZUKZ izrecne določbe o sporih v zvezi z nepogodbeno odškodninsko odgovornostjo, mednarodne pristojnosti ni mogoče opreti niti na določbe o krajevni pristojnosti, na katere sicer napotuje 27. člen ZPP/77 oziroma 29. člen ZPP.

Pritožba se tako neutemeljeno sklicuje na dogovor o pristojnosti, ki naj bi ga s kolektivno pogodbo sklenila tožena stranka in sindikat, katere član je tožnik. Takšnega dogovora o pristojnosti sodišča Republike Slovenije glede na citirano določbo 49. člena ZUKZ ne bi mogla skleniti niti tožnik in tožena stranka, toliko manj nekdo, ki sploh ni stranka v tem sporu. Sodišče prve stopnje je ob ugotovitvi, da gre za spor z mednarodnim elementom in da v njem ni podana mednarodna pristojnost Republike Slovenije, tožbo moralo zavreči v skladu z 18. členom ZPP.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je v skladu z 2. točeko 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.