Jedro

Status solastnikov v pravdni zadevi, ki zadeva celotno nepremičnino, in s tem zvezano vprašanje narave sosporništva, ni procesnopravno, temveč materialnopravno vprašanje.

Prepoved prometa z zemljiščem, ki ga daje ena stranka drugi v zamenjavo, vpliv na veljavnost menjalne pogodbe v celoti. Drugi odstavek 103. člena ZOR se nanaša na prepovedi, ki zadevajo samo eno stranko in se tičejo prav nje in lastnosti na njeni strani, ne pa predmeta posla.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se razveže menjalna pogodba, sklenjena dne 19.3.1992, s tem da mora tožena stranka izročiti tožnikoma parcelo, ki sta ji jo na podlagi te menjalne pogodbe izročila v posest. Toženki je še naložilo, da mora povrniti pravdne stroške tožnikov v znesku 91.258,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in prvostopno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. V reviziji trdi, da ugotovitve pritožbenega sodišča ne izhajajo iz podatkov v spisu.

Sporna menjalna pogodba je le uskladitev dejanskega stanja z obstoječim zemljiškoknjižnim stanjem. Stranki sta zamenjali zemljišča pred uvedbo komasacijskega postopka in tudi vsaka svoj zamenjani del zemljišča uživa. Zato je v tem primeru šlo za dovoljeni promet z zemljišči. Predmet komasacijskega postopka je lahko le tisti del toženkinega zemljišča, ki ni bil zamenjan z zemljiščema tožnikov. Sodišči prve in druge stopnje tega dejstva, čeprav je odločilno, nista ugotavljali in zato sodbe tudi ni mogoče preizkusiti.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da novote v revizijskem postopku praviloma niso dovoljene. Dovoljene so le tedaj, če gre za ugotovitev dejstev, ki so podlaga za presojo, ali je revizijski razlog bistvene kršitve ZPP podan ali ne (387. člen ZPP). Ne velja pa to v primeru, ko stranka ne glede na formalno poimenovanje revizijskega razloga vsebinsko izpodbija dejanske ugotovitve na drugi in prvi stopnji oz. zahteva njihovo dopolnitev. Prav to pa počne tožena stranka v reviziji. Med postopkom je namreč ves čas zatrjevala, da je prišlo do menjave zemljišč v času, ko je tekel komasacijski postopek, šele v reviziji pa trdi, da je bila menjava opravljena že pred uvedbo tega postopka.

Sodišči druge in prve stopnje sta na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovili, da je bila pogodba dejansko sklenjena v času komasacijskega postopka (19.3.1992). Drugačna trditev v reviziji posega v ugotovljeno dejansko stanje, kar je v revizijskem postopku izrecno prepovedano (3. odstavek 385. člena ZPP). Trditev revidenta, da sodb zaradi drugačne (nove) trditve ni mogoče preizkusiti, zato ne more pomeniti niti morebitne kršitve iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP.

Pravilna pa je presoja sodišča druge stopnje, da status solastnikov v pravdni zadevi, ki zadeva celotno nepremičnino, in s tem zvezano vprašanje narave sosporništva, ni procesnopravno, temveč materialnopravno vprašanje. Zato tudi ni podana kršitev iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP.

Revizijsko sodišče v odgovor na revizijske navedbe še dodaja, da sodišči v primeru, ko stranka šele v revizijskem postopku navaja dejstva, s katerimi sodišči druge in prve stopnje sploh nista bili soočeni, že pojmovno nista mogli kršiti ZPP. Dolžnost sodišč druge in prve stopnje je, da sodita v okviru postavljenega tožbenega zahtevka (2. člen ZPP). To pa pomeni, da morata obravnavati le tisto trditveno in dokazno podlago, ki sta jo stranki zatrjevali in ki je bila podlaga tožbenemu zahtevku.

Uveljavljani revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka tako ni podan.

Uvodoma navedena trditev, da novote v revizijskem postopku praviloma niso dovoljene, velja tudi za novote v zvezi z ugovorom zmotne uporabe materialnega prava. Sodišči sta ugotovili, da je tožena stranka razpolagala s parcelo, katere promet je bil prepovedan (83. člen Zakona o kmetijskih zemljiščih, Uradni list RS, št. 17/86 - preč.b. in 9/90, 5/91 ter 46/92, enako 60. člen Zakona o kmetijskih zemljiščih - Uradni list RS, št. 59/96).

Pogodba je nična, če je predmet obveznosti nedopusten (47. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR). V 552. členu ZOR je določeno, da se z menjalno pogodbo vsak pogodbenik zavezuje nasproti svojemu sopogodbeniku, da mu bo izročil zamenjano stvar, tako da bo ta pridobil pravico razpolaganja oz. lastninsko pravico. Iz takšne pogodbe nastanejo za vsakega pogodbenika obveznosti in pravice, ki nastanejo iz prodajne pogodbe za prodajalca (553. člen ZOR). Za prodajno pogodbo pa je v 1. odstavku 458. člena ZOR še posebej določeno, da mora biti stvar, za katero gre pri pogodbi, v prometu in je nična pogodba o prodaji stvari, ki je izven prometa. Vse to lahko pomeni le, da ima prepoved prometa z zemljiščem, ki ga daje ena stranka drugi v zamenjavo, vpliv na veljavnost menjalne pogodbe v celoti. Drugi odstavek 103. člena ZOR se nanaša na prepovedi, ki zadevajo samo eno stranko in se tičejo prav nje in lastnosti na njeni strani, ne pa predmeta posla.

Če pa je tako, je pogodba o menjavi zemljišč, ki sta jo sklenili pravdni stranki, nična, in bi tožeča stranka lahko zahtevala ugotovitev ničnosti z ugotovitvenim tožbenim zahtevkom, ali pa bi o tem lahko sodišče odločilo tudi kot o predhodnem vprašanju. Ker pa samo dejstvo, da je tožeča stranka zahtevala, naj se pogodba razveže (torej manj strogo sankcijo), na dajatveni zahtevek ni vplivalo, se revizijsko sodišče v izrek pod tč. 1) prvostopne sodbe, ki ga je potrdilo tudi sodišče druge stopnje, ni spuščalo. Preizkus po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) je pokazal, da materialno pravo ni bilo kršeno v škodo tožene stranke. Zato se revizijsko sodišče z drugimi materialnopravno spornimi vprašanji te pravdne zadeve tudi ni smelo ukvarjati.

Ker tudi preizkus po uradni dolžnosti ne more pripeljati do drugačne odločitve, kot sta jo sprejeli sodišči druge in prve stopnje, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).