Jedro

V abstraktnem delu opisa obtožencu očitanega kaznivega dejanja dajanja daril za nezakonito posredovanje po drugem odstavku 264. člena KZ-1 sicer res ni navedeno, ali je šlo za resnični ali domnevni vpliv B. B., v konkretnem opisu pa je natančno navedeno, da je B. B. kot koordinator sodeloval z gradbenimi inšpektorji v posameznih inšpekcijskih postopkih, ki so jih vodili pri navedenem inšpektoratu, iz česar izhaja njegov vpliv. Iz opisa obtožencu očitanega kaznivega dejanja izhaja tudi namen posredovanja - in sicer, da se v dveh konkretno navedenih inšpekcijskih postopkih inšpektorata RS za promet, energetiko in prostor območne enote X., inšpekcijske pisarne X., ki ju je vodila gradbena inšpektorica C. C., ne bi izvedlo uradno dejanje. Konkretizirano je tudi uradno dejanje, to je izvršba inšpekcijskih odločb v dveh konkretno navedenih zadevah, s katerima je bila investitorjem naložena odstranitev nelegalno postavljenih objektov, ki bi se sicer morala opraviti po določbah Zakona o graditvi objektov.

Izrek

Pritožbi zagovornika obtoženega A. A. se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo X K 15628/2015 z dne 25. 9. 2019 obtoženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja dajanja daril za nezakonito posredovanje po drugem odstavku 264. člena KZ-1 in mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je na podlagi drugega odstavka 264. člena KZ-1 določilo kazen eno leto zapora, ki ne bo izrečena, če obtoženec v preizkusni dobi treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Odločilo je tudi, da mora obtoženec po prvem odstavku 96. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter sodno takso.

2. Zoper navedeno sodbo sta pritožbi vložila: - zagovornik obtoženega A. A. zaradi pritožbenih razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP s predlogom, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti storitve očitanega mu kaznivega dejanja, podredno pa, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo prvostopnemu sodišču v ponovno sojenje in - državni tožilec zaradi odločbe o kazenski sankciji (4. točka prvega odstavka 370. člena ZKP) s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi in na podlagi prvega odstavka 394. člena ZKP sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obtožencu za kaznivo dejanje izreče kazen zapora eno leto in šest mesecev.

3. Zagovornik obtoženca je podal odgovor na pritožbo, v katerem predlaga, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbo državnega tožilca zavrne kot neutemeljeno. Odgovor na pritožbo obtoženčevega zagovornika je na seji pritožbenega sodišča na zapisnik podal državni tožilec in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbo zagovornika zavrne kot neutemeljeno.

4. Ker je obtoženčev zagovornik v pritožbi predlagal, da se opravi javna pritožbena seja, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 378. člena ZKP o seji obvestilo vse stranke. Kljub izkazanim obvestilom so se pritožbene seje udeležili le obtoženčev zagovornik in oba državna tožilca, medtem ko odsotnost obtoženca ni predstavljala ovire, da senat ne bi imel seje, saj je bil slednji o njej pravilno obveščen (četrti odstavek 378. člena ZKP).

5. Pritožba obtoženčevega zagovornika je utemeljena.

6. Zagovornik obtoženca v svoji pritožbi zatrjuje, da izrek sodbe nima pravilnega zakonskega opisa kaznivega dejanja, saj je sodišče obtoženca spoznalo za krivega, ker „naj bi drugemu dal darilo zanj in za drugega“. Izpostavlja, da določba drugega odstavka 264. člena KZ-1 določa, da se kaznuje, kdor drugemu obljubi, ponudi ali da nagrado, darilo ali kakšno drugo korist zanj in da „naj bi se dalo“ ni predpisan znak omenjenega kaznivega dejanja. Pritožbeno sodišče je v takšnem pritožbenem zatrjevanju prepoznalo obstoj bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Pritožba utemeljeno izpostavlja, da je sodišče obtoženca spoznalo za krivega „da naj bi drugemu dal darilo zanj in za drugega, da bi izkoristil svoj resnični in domnevni vpliv in posredoval, da se ne bi opravilo dejanje, ki bi se moralo opraviti, s tem da je …..“ Po presoji pritožbenega sodišča je takšen izrek sodbe nerazumljiv, ker nasprotuje sam sebi. Razumljivost izreka sodbe (to je ugotavljanje in ocenjevanje jasnosti ter razumljivosti v navedbi dejstev in okoliščin, ki so znaki kaznivega dejanja in ali takšen opis omogoča sklepanje o tem, za katero kaznivo dejanje gre), se skladno z veljavno sodno prakso presoja z vidika določb 269. in 359. člena ZKP.1 Druga točka prvega odstavka 269. člena ZKP namreč določa, da obtožnica med drugimi taksativno naštetimi sestavinami obsega opis dejanja, iz katerega izhajajo zakonski znaki kaznivega dejanja, čas in kraj storitve kaznivega dejanja, predmet, na katerem, in sredstvo, s katerim je bilo storjeno kaznivo dejanje ter druge okoliščine, ki so potrebne, da se kaznivo dejanje kar najbolj natančno označi. V sodbi, s katero spozna obtoženca za krivega, sodišče med drugim izreče, katerega dejanja ga spozna za krivega (prva točka prvega odstavka 359. člena ZKP). Pri tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da opis obtožencu očitanega kaznivega dejanja v obtožnici vsebuje vse obvezne vsebine in omogoča tudi jasno sklepanje o tem, kaj se obtožencu očita in za katero kaznivo dejanje gre. Ko je sodišče prve stopnje na naroku za glavno obravnavo dne 25. 9. 2019 zoper obtoženca razglasilo obsodilno sodbo, pa je v abstraktnem delu odločbe o krivdi navedlo, da je obtoženec kriv, da „naj bi drugemu dal darilo ...“, medtem ko je v konkretizaciji slednjega navedeno, „da je … B. B. izročil kuverto, ki je vsebovala tudi dva bankovca po 500,00 EUR“. Obsodilna sodba je meritorna, materialna odločba, s katero sodišče ugotovi, da je utemeljena obtožba, da je obtoženec storil kaznivo dejanje, ki ga je obtožen.2 Da sodišče izreče obsodilno sodbo, pa se zahteva najvišji dokazni standard, to je prepričanje o krivdi. Opis obtožencu očitanega dejanja obsega tudi abstraktni dejanski stan, ki sicer ni obvezen del opisa, skupaj s konkretnim delom opisa pa tvori celoto. Zato izrek sodbe v odločbi o krivdi, ki v abstraktnem delu zaradi besedne zveze „da naj bi“, ki vsebinsko predstavlja zgolj oceno ali predvidevanje, da je bilo dejanje storjeno, v konkretnem opisu pa z navedbo besedne zveze „da je“, uporabi splošen termin za gotovost oziroma prepričanje, postane nejasen. V celoti nerazumljiv pa je postal izrek sodbe, ko je sodišče prve stopnje takšno odločbo o krivdi sklenilo z zaključkom, da je obtoženec storil očitano mu kaznivo dejanje dajanja daril za nezakonito posredovanje po drugem odstavku 264. člena KZ-1. Upoštevaje vse navedeno je izrek sodbe nerazumljiv, s tem pa je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

7. Obtoženčev zagovornik uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka tudi s trditvijo, da je sodbeni izrek v nasprotju z obrazložitvijo sodbe. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je med drugim podana, če je podano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe, vendar le, če se nasprotje nanaša na neko pravno relevantno dejstvo.3 V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je obtožencu dokazano, da je s svojim ravnanjem izpolnil znake kaznivega dejanja po drugem odstavku 264. člena KZ-1, da je nesporno ugotovljeno, da sta se B. B. in obtoženi sestala 31. 10. 2013 na bencinskem servisu v Ljubljani, da sta potek sestanka o bistvenih okoliščinah opisovala oba enako z razliko, da je B. B. trdil, da mu je obtoženi izročil kuverto, v kateri sta bila dva bankovca po 500,00 EUR, obtoženec pa je navedeno dejstvo zanikal, da je sodišče prve stopnje sledilo izpovedi B. B., da je ta denar v kuverti našla njegova partnerka D. D. in da sta to dejstvo potrdili tako D. D. kot tudi C. C., ki ju sodišče ocenjuje kot verodostojni priči in jima sledi. Iz abstraktnega dela izreka o krivdi izpodbijane sodbe pa izhaja, da naj bi obtoženec storil očitano mu kaznivo dejanje. Na podlagi takšnega odstopanja pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker sta izrek sodbe in njegova obrazložitev v nasprotju, zato je pritožbi obtoženčevega zagovornika ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

8. Pritožnik v nadaljevanju navaja tudi, da niso podani vsi zakonsko določeni znaki kaznivega dejanja, ki se očita obtožencu in da bi bilo potrebno zato obtoženca oprostiti in torej izpodbijano sodbo spremeniti iz obsodilne v oprostilno. Pritožbeno sodišče se je glede opisa obtožencu očitanega kaznivega dejanja že opredelilo v svojem sklepu X Kp 15628/2015 z dne 25. 4. 2019 in sicer v okviru pritožbenih navedb, ki jih je zoper tedaj izrečeno oprostilno sodbo uveljavljal državni tožilec. Višje sodišče ponovno ugotavlja, da je v opisu kaznivega dejanja konkretiziran zakonski znak vpliv. Že v navedenem sklepu je sodišče druge stopnje izpostavilo, da v abstraktnem delu opisa obtožencu očitanega kaznivega dejanja dajanja daril za nezakonito posredovanje po drugem odstavku 264. člena KZ-1 sicer res ni navedeno, ali je šlo za resnični ali domnevni vpliv B. B., v konkretnem opisu pa je natančno navedeno, da je B. B. kot koordinator sodeloval z gradbenimi inšpektorji v posameznih inšpekcijskih postopkih, ki so jih vodili pri navedenem inšpektoratu, iz česar izhaja njegov vpliv. Pritožbeno sodišče se je prav tako že opredelilo tudi do namena posredovanja, saj iz opisa obtožencu očitanega kaznivega dejanja ta namen izhaja – in sicer, da se v dveh konkretno navedenih inšpekcijskih postopkih inšpektorata RS za promet, energetiko in prostor območne enote X., inšpekcijske pisarne X., ki ju je vodila gradbena inšpektorica C. C., ne bi izvedlo uradno dejanje. Navedlo je tudi, da je konkretizirano tudi uradno dejanje, to je izvršba inšpekcijskih odločb v dveh konkretno navedenih zadevah, s katerima je bila investitorjem naložena odstranitev nelegalno postavljenih objektov, ki bi se sicer morala opraviti po določbah Zakona o graditvi objektov. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da v krivdoreku ostaja, da je obtoženec „dal darilo zanj in za drugega“ ter „da bi izkoristil svoj resnični in domnevni vpliv“, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da zaradi te nedoslednosti ni mogoče pritrditi zagovornikovi tezi, da niso podani vsi znaki kaznivega dejanja dajanja daril za nezakonito posredovanje po drugem odstavku 264. člena KZ-1. Bo pa moral državni tožilec skladno s svojo vlogo v kazenskem postopku poskrbeti, da bo obtožba in s tem očitek obtožencu očitanega kaznivega dejanja v nadaljevanju tega kazenskega postopka povsem jasen.

9. Do nadaljnjih pritožbenih navedb obtoženčevega zagovornika in do pritožbenih navedb državnega tožilca glede odločbe o kazenski sankciji se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo, saj so te zaradi odločitve pritožbenega sodišča o razveljavitvi izpodbijane sodbe in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, postale nerelevantne.

10. V novem sojenju bo prvostopenjsko sodišče na novi glavni obravnavi ponovno izvedlo že izvedene dokaze in kršitve, na katere opozarja ta odločba odpravilo ter za svojo dokazno oceno in zaključke navedlo tehtne in prepričljive razloge.

1 Tako tudi sodba VS RS I Ips 747/2010 z dne 23. 6. 2011. 2 Tako Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba 2004, stran 746. 3 Tako Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba 2004, stran 794.