Jedro

Kot je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, je za ta spor pomembna sodba Sodišča EU C-742/19, ki opredeljuje izjeme, v katerih je treba člen 1(3) Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (v nadaljevanju: Direktiva 2003/88/ES) v povezavi s členom 4(2) PEU razlagati tako, da je dejavnost, ki jo opravlja vojaška oseba, izključena s področja uporabe te direktive. V primeru ugotovitve, da takšna izjema ni podana, se stalna pripravljenost šteje v delovni čas in je utemeljena zahteva za plačilo razlike v plači. Prvostopenjsko sodišče je zaključilo, da varovanje državne meje in straža ne utemeljujeta izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES. Pritožba to presojo zmotno izpodbija s sklicevanjem, da je Sodišče EU državam članicam (toženki) omogočilo izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES glede celotne kategorije vojaških dejavnosti. Glede na stališča v sodbi C-742/19 (prim. 60. in 64. točko, ki jo izpostavlja pritožba) vseh dejavnosti pripadnikov vojske ni mogoče izključiti iz uporabe Direktive 2003/88/ES, zato je bilo sodišče prve stopnje dolžno raziskati, ali sta bili takšne narave tudi varovanje državne meje in straža. Zgolj v tem okviru pa je ugotavljalo tudi dejstva o tem, kako je bil v to vojaško dejavnost vpet tožnik.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je toženka dolžna tožniku plačati razlike v plači s pripadajočimi obrestmi, in sicer za mesece ter v zneskih, ki so razvidni iz izreka sodbe. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožniku je prisodilo povračilo 328,23 EUR stroškov postopka.

2. Zoper ugodilni del sodbe in stroškovno odločitev se pritožuje toženka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da bi tožnik moral skope navedbe dopolniti z dodatnimi trditvami. Ne strinja se z zaključkom, da narava dejavnosti straže in varovanja državne meje ne izključuje uporabe Direktive 2003/88/ES. Toženka je bila dolžna dokazati, da je dejavnost izključena iz področja uporabe direktive, pri čemer ni bistveno, kakšno delo je v zvezi s to dejavnostjo opravljal tožnik. Ta bi moral dokazati, da za njegov primer direktiva vseeno velja. Sodišče je nedopustno prevalilo dokazno breme na toženko. Glede varovanja državne meje je uveljavljala izjeme iz vseh štirih alinej sodbe C-742/19, o čemer sodišče ni napravilo resne dokazne ocene in ni navedlo odločilnih razlogov. S svojo presojo je poseglo v pravico države, da določeno nalogo opredeli kot vojaško operacijo. Operacija A. je predstavljala vojaško operacijo v pravem pomenu besede. Podana je kršitev 214. člena ZPP, ker sodišče ni upoštevalo, da tožnik ni nasprotoval toženkini definiciji tega pojma. Napačen je zaključek, da so bili pripadniki SV pri varovanju meje le v podporni vlogi. Namesto primernosti sistema rotacij je sodišče ugotavljalo, ali je ta sistem na splošno možen. Nepravilen je zaključek, da se varovanje državne meje ni opravljalo v okviru izrednih dogodkov. Glede straže pritožba navaja, da tožnik ni bil razporejen na formacijsko dolžnost stražar. Straže ni mogoče šteti za običajno službo, v interesu državne varnosti pa je njeno neprekinjeno izvajanje. Rotacije zaposlenih imajo lahko nepopravljive posledice. Straža je bolj učinkovita, če stražarji ne rotirajo vsakih 12 ur. Neprimerno je sklicevanje sodišča na sodbo VIII Ips 196/2018, saj ta ne predstavlja ustaljene sodne prakse. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka njene navedbe in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi in na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. Kot je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, je za ta spor pomembna sodba Sodišča EU C-742/19, ki opredeljuje izjeme, v katerih je treba člen 1(3) Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (v nadaljevanju: Direktiva 2003/88/ES) v povezavi s členom 4(2) PEU razlagati tako, da je dejavnost, ki jo opravlja vojaška oseba, izključena s področja uporabe te direktive. V primeru ugotovitve, da takšna izjema ni podana, se stalna pripravljenost šteje v delovni čas in je utemeljena zahteva za plačilo razlike v plači. 7. Tožnik za čas stalne pripravljenosti, ki mu je bila za obdobje straže, varovanja državne meje ter vaj oziroma usposabljanj odrejena na kraju, ki ga ni smel zapustiti, zahteva plačilo razlike med že izplačanim dodatkom za čas stalne pripravljenosti v višini 50 % urne postavke osnovne plače (46. člen Kolektivne pogodbe za javni sektor; Ur. l. RS, št. 57/2008 in nadaljnji) in 100 % te urne postavke. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo v delu, ki se nanaša na stražo in varovanje državne meje. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskimi razlogi, jih po nepotrebnem ne ponavlja, ter se v nadaljevanju opredeljuje do odločilnih navedb pritožbe (prvi odstavek 360. člena ZPP).

8. Kot pravilno izhaja iz 8. točke obrazložitve izpodbijanega dela sodbe, je tožnik v vlogah navedel vsa odločilna dejstva. To velja tudi za okoliščine o trajanju, kraju in razlogu odrejene stalne pripravljenosti, glede katerih pritožba zmotno navaja, da niso podkrepljene z ustreznimi trditvami. Zadostil je tudi dokaznemu bremenu.

9. Prvostopenjsko sodišče je zaključilo, da varovanje državne meje in straža ne utemeljujeta izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES. Pritožba to presojo zmotno izpodbija s sklicevanjem, da je Sodišče EU državam članicam (toženki) omogočilo izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES glede celotne kategorije vojaških dejavnosti. Glede na stališča v sodbi C-742/19 (prim. 60. in 64. točko, ki jo izpostavlja pritožba) vseh dejavnosti pripadnikov vojske ni mogoče izključiti iz uporabe Direktive 2003/88/ES, zato je bilo sodišče prve stopnje dolžno raziskati, ali sta bili takšne narave tudi varovanje državne meje in straža. Zgolj v tem okviru pa je ugotavljalo tudi dejstva o tem, kako je bil v to vojaško dejavnost vpet tožnik.

10. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka in zmotno uporabilo materialno pravo, ker je toženki naložilo dokazno breme, ki ga glede na materialno pravo ne nosi. Ker je toženka zatrjevala, da vojaški dejavnosti varovanje državne meje in straža izključujeta uporabo Direktive 2003/88/ES, je v zvezi s to trditvijo nosila dokazno breme.

11. Pritožba zmotno očita, da sodišče ni napravilo ustrezne dokazne ocene v zvezi z zaključkom, da varovanje državne meje ni vojaška operacija v pravem pomenu besede (1. alineja izreka sodbe C-742/19). Sodišče prve stopnje je (ne)obstoj te izjeme pravilno presojalo z vidika stališč citirane sodbe Sodišča EU. Izpodbijani zaključek je oprlo na izvedene dokaze (listine, izpovedi tožnika in prič), ki jih je ovrednotilo skladno z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Presojo je utemeljilo z odločilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, ki so omogočali preizkus izpodbijanega dela sodbe, zato je neutemeljena pritožbena navedba o kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

12. Zmoten je očitek o kršitvi 214. člena v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da tožnik ni nasprotoval toženkini definiciji vojaške operacije v pravem pomenu besede (serija povezanih taktičnih aktivnosti, ki so koordinirane v času in prostoru za dosego strateških ali operativnih ciljev), ki sta jo potrdila B. B. in C. C. Tožnik je (npr. v tretji pripravljalni vlogi, pa tudi v drugih) podal izčrpna stališča, s katerimi je tej toženkini definiciji nasprotoval. Tudi sicer gre pri presoji tega pojma za pravno vprašanje, to pa ni podvrženo določbam 214. člena ZPP.

13. Sodišče prve stopnje s svojo odločitvijo ni poseglo v pravico države, da določeno nalogo opredeli kot vojaško operacijo, temveč je le napolnilo pravni standard "vojaška operacija v pravem pomenu besede". Ugotovitve, da je bilo varovanje državne meje kontinuirana, že nekajletna naloga SV (od leta 2015 dalje), ki se je izvajala v mirnem času, za popolnoma načrtovane, nadzorovane in z organi policije usklajene naloge, potrjujejo pravilnost zaključka, da ta vojaška dejavnost ni predstavljala vojaške operacije v pravem pomenu besede v smislu sodbe C-742/19. 14. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prezrlo izpoved C. C. o tem, da je SV na meji izvajala samostojne naloge, da je šlo za vojaško operacijo v pravem pomenu besede, da je v primeru silobrana vojak smel uporabiti orožje ... Sodišče prve stopnje je v razloge povzelo ključne dele izpovedi te priče, vendar je nato ob upoštevanju tudi ostalih izvedenih dokazov utemeljeno sprejelo materialnopravni zaključek, da varovanje meje ne izključuje uporabe Direktive 2003/88/ES.

15. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila zaradi poslabšanja stanja na meji v letu 2019 uvedena operacija A. in s tem vpeljan nov koncept delovanja (namenske enote, linija poveljevanja PINK, sprememba dela kolektivnih nalog itd.). Tem okoliščinam pravilno ni pripisalo takšne narave, kot jim jo pritožba, t. j. da utemeljujejo izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES. Še vedno je namreč šlo za opravljanje vojaške dejavnosti varovanja državne meje v obliki podpore policiji, tožnik pa je v bistvenem opravljal enako delo kot pred operacijo A. Pritožba s poudarjanjem izpovedi C. C. in B. B. neutemeljeno vztraja, da je varovanje meje v spremenjenih okoliščinah (operacija A.) predstavljalo vojaško operacijo v pravem pomenu besede. Okoliščin, v katerih je ta operacija potekala, tudi po presoji pritožbenega sodišča vsebinsko ni mogoče enačiti z elementi, ki opredeljujejo vojaško operacijo v pravem pomenu besede (sodba C-742/19 v tem smislu omenja npr. operacije, ki vključujejo vojaško posredovanje oboroženih sil države članice; nujnost odstopanja od pravil na področju zaščite varnosti in zdravja delavcev zaradi absolutne nujnosti zagotavljanja učinkovitega varovanja skupnosti; spoštovanje zahtev direktive med trajanjem operacij bi pomenilo tveganje za njihov uspeh …).

16. Zmoten je pritožbeni očitek o kršitvi iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi sodišče s sklicevanjem na izpoved C. C. protispisno ugotovilo, da se aktivnosti varovanja državne meje niso bistveno spremenile. V izpodbijanem delu sodbe je izčrpno povzeta tako izpoved kot pisna izjava te priče glede sprememb varovanja meje, ki so nastopile v letu 2019 oziroma z operacijo A. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da nobena od tako povzetih sprememb (niti preostali del izpovedi in izjave te priče) ne utemeljujejo zaključka, da se je vsebina oziroma narava aktivnosti tako spremenila, da je bilo mogoče govoriti o vojaški operaciji v pravem pomenu besede.

17. Pritožba zmotno nasprotuje prvostopenjski ugotovitvi, da so bili pripadniki SV pri varovanju meje zgolj v podporni vlogi. Da je treba to nalogo šteti za podporno delovanje SV drugim državnim organom pri izvajanju njihovih nalog, izhaja iz izjave C. C. V zvezi s pritožbenim poudarjanjem, da je operacija A. temeljila na sodelovanju ter prirejenem položaju SV in policije, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je glede na 3a. točko Direktive št. 13-11 z dne 7. 12. 2020 (Sodelovanje SV in Policije pri širšem varovanju državne meje - Operacija A.) to sodelovanje potekalo na način, da je varovanje meje vodila, usmerjala in nadzirala policija. Tudi to določilo torej potrjuje podporno vlogo SV.

18. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo izjeme iz 2. alineje izreka sodbe C-742/19. Pritožba mu zmotno očita, da je ugotavljalo, ali so rotacije možne, ne pa, ali so primerne. Do vprašanja rotacije se je sodišče opredelilo upoštevaje naravo izvajanja dejavnosti varovanja meje oziroma upoštevalo tudi dejstvo, da se je ta vojaška dejavnost v preteklosti pet let že izvajala z rotacijo in se tako izvaja tudi po vložitvi tožbe. Prvostopenjske dokazne ocene v tem delu zato ni mogoče razlagati drugače, kot da gre za utemeljitev primernosti sistema rotacij tudi v vtoževanem obdobju. V zvezi s tem je neustrezno pritožbeno sklicevanje na sodno prakso, ki obravnava neprimerljive pravne situacije (sodni odločbi VIII Ips 159/2005 in Pdp 908/2002, ki se nanašata na količnik za določitev osnovne plače po prejšnjem plačnem sistemu). Enake ugotovitve pritožbenega sodišča veljajo tudi za podobne navedbe, ki jih je pritožba podala glede ugotavljanja možnosti / primernosti rotacije v primeru straže. 19. Presoji, da izjema iz 2. alineje izreka sodbe C-742/19 ni podana, pritožba zmotno nasprotuje z zatrjevanjem, da je varovanje državne meje v sistemu stalne pripravljenosti bolj učinkovito kot v sistemu rotacij. Vprašanje, kako je mogoče vojaško dejavnost organizirati učinkoviteje, na pravilnost odločitve v tem sporu ne more vplivati. Sicer pa tudi v primeru, če bi varovanje državne meje v načinu stalne pripravljenosti imelo določene prednosti, to še ne pomeni, da gre za tako posebno dejavnost, da zanjo ni primerna organizacija dela, ki bi omogočala spoštovanje zahtev Direktive 2003/88/ES.

20. Tudi prvostopenjski zaključek, da varovanje državne meje ni izredni dogodek v smislu 3. alineje izreka sodbe C-742/19, pritožba izpodbija neutemeljeno. Pravilna je presoja, da o izjemi iz citirane alineje ni mogoče govoriti v primeru dolgoletnega kontinuiranega izvajanja varovanja državne meje, glede katerega (tudi z izpovedbami prič) niso bili ugotovljeni nobeni pogoji, ki bi ustrezali pravnemu standardu izrednega dogodka, kot ga je v 59. točki sodbe C-742/19 konkretiziralo Sodišče EU.

21. Prvostopenjski ugotovitvi, da je straža predstavljala običajno službo pripadnika, pritožba neutemeljeno nasprotuje s sklicevanjem, da tožnik ni bil razporejen na formacijsko dolžnost stražar. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da toženka v prvostopenjskem postopku niti ni zatrjevala, da obstaja takšna formacijska dolžnost. V 97.č členu Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/1994 in nadaljnji) je določeno, da stražarsko službo opravlja vojaška oseba, to pa je tožnik bil. Sicer pa je za ta spor ključno dejstvo, da je v vtoževanem obdobju stražo opravljal. 22. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da tudi glede straže niso podane okoliščine za izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES. Temelji na pravilni dokazni oceni, da je straža redna dejavnost SV, ki se je izvajala kontinuirano na številnih vojaških objektih po državi, načrtovana je bila vnaprej in je pomenila običajno službo v mirnem času, brez posebnosti, oziroma se ni izvajala v izrednih okoliščinah ali kot odziv na neposredno grožnjo za nacionalno varnost. Pritožba nepravilno navaja, da glede straže toženka ni zatrjevala obstoja izjeme, ki se nanaša na vojaško operacijo v pravem pomenu besede in usposabljanje oziroma operativno urjenje. To je izrecno trdila v 11. točki prve pripravljalne vloge, zato se je sodišče prve stopnje utemeljeno opredelilo tudi do teh izjem.

23. Zaključku, da straža ne utemeljuje obstoja izjeme iz 2. alineje izreka sodbe C-742/19, pritožba neutemeljeno nasprotuje s sklicevanjem na pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih in zatrjevanjem kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prvostopenjska presoja je izčrpno utemeljena z odločilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, zato je izpodbijani del sodbe mogoče preizkusiti. Zaključka, da je glede na izvedeni dokazni postopek za stražo primeren sistem rotacije zaposlenih, ne more ovreči pritožbeno neutemeljeno vztrajanje pri trditvi, da ima straža tako posebno naravo, da je ni mogoče šteti za običajno službo, oziroma pritožbeno poudarjanje, da je v interesu državne varnosti neprekinjeno izvajanje stražarske službe. Neprekinjeno stražo je namreč mogoče zagotoviti tudi z rotacijami, saj ni bila ugotovljena nobena okoliščina, ki bi to preprečevala.

24. Prav tako neuspešno je pritožbeno izpostavljanje toženkine navedbe, da imajo rotacije lahko nepopravljive posledice. Četudi se z rotacijami število dejavnikov tveganja poveča, pa za konkretne objekte, na katerih je tožnik opravljal stražo, niso bile ugotovljene okoliščine, ki bi dokazovale realno možnost nastopa zatrjevanih posledic rotacij (toženka se je pavšalno sklicevala na vzbujanje pozornosti virov ogrožanja, potencialno ranljivost objekta in tveganje za uhajanje informacij ...).

25. Neutemeljeno je sklicevanje pritožbe, da je straža bolj učinkovita, če stražarji ne rotirajo vsakih 12 ur. Kot je bilo že obrazloženo, zgolj dejstvo, da je določeno vojaško dejavnost mogoče izvesti bolj učinkovito v sistemu pripravljenosti, ne pomeni, da te dejavnosti ni mogoče izvesti tudi na drug način (rotacija), ki omogoča spoštovanje Direktive 2003/88/ES. Pri tem je toženkina trditev, da obstaja potreba po naraščanju sil, ki je ni mogoče zagotoviti brez odrejene pripravljenosti, ostala zgolj na ravni pavšalnega zatrjevanja, prav tako njena trditev, da je s spremembo režima varovanja nemogoče zavarovati objekt v primeru potrebe po obrambi. Da izjema iz 2. alineje izreka sodbe C-742/19 ni podana, dodatno potrjuje tudi prvostopenjska ugotovitev, da se straža od decembra 2022 na določenih objektih (tudi na treh objektih, na katerih je v vtoževanem obdobju stražil tožnik) ne izvaja več s stalno pripravljenostjo, temveč z 12-urnimi rotacijami. Te so torej primeren način izvajanja te vojaške dejavnosti.

26. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je toženka za varovanje objekta D., na katerem je tožnik v vtoževanem obdobju tudi izvajal stražo, po decembru 2022 ohranila sistem stalne pripravljenosti, in sicer zaradi oddaljenosti od kraja, iz katerega se vozijo vojaki, ki jih toženka napotuje na ta objekt. Presodilo je, da to ni utemeljen razlog za zaključek, da varovanje tega objekta v sistemu rotacije zaposlenih ni primerno. Pritožba to presojo neutemeljeno izpodbija s sklicevanjem na izpoved E. E., da ni vedno možno organizirati dela tako, da bi se na varovanje napotilo pripadnike iz enot, ki so najbližje objektu. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da obstoj izjeme iz 2. alineje izreka sodbe C-742/19 ne more biti pogojen z okoliščino, kolikšna je razdalja med krajem, iz katerega se vozi vojak na varovanje objekta, in krajem tega objekta - pri navedeni okoliščini gre dejansko za vprašanje, povezano s problematiko zadostne kadrovske popolnitve toženke (ne pa s posebno naravo vojaške dejavnosti, ki edina pogojuje obstoj izjeme). To potrjuje nenazadnje izpoved E. E., da toženka običajno skuša organizirati varovanje objektov z napotitvijo pripadnikov iz bližnjih enot, vendar pri vseh nalogah, ki jih ima, to ni vedno mogoče. Ker vprašanje zadostnega kadra ni ključno za ta spor, pritožba neutemeljeno navaja, da sodišče ni obrazložilo, ali ima toženka za varovanje objekta D. dovolj pripadnikov iz najbližjih enot. 27. Zmotna je pritožbena navedba o neprimernosti prvostopenjskega sklicevanja na sodbo VIII Ips 196/2018. Ker se citirana zadeva nanaša na plačilo stalne pripravljenosti vojaške osebe in gre torej za enako pravno podlago kot v tem sporu, bi bil spregled tega judikata s strani sodišča prve stopnje neutemeljen. Sicer pa je prvostopenjsko sodišče svojo odločitev utemeljilo z dejanskimi razlogi, ki jih je ugotovilo v tem sporu.

28. S pritožbo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in izpodbijani del sodbe potrdilo (353. člen ZPP).

29. Toženka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP).