Jedro

Ni mogoče pritrditi revizijskemu stališču, da bi moralo sodišče konkretno in bolj določno ugotoviti tožnikovo manjšo preživninsko zmožnost, ne pa le s posrednim sklepanjem. Po prepričanju revizijskega senata se je moralo sodišče zateči k takšnemu sklepanju, ker tožnik ni predložil aktualne dohodninske odločbe oziroma, če v času zadnjega naroka za glavno obravnavo ta še ni bila izdana, zadnje davčne prijave. Na njem kot tožniku je bilo dokazno breme listinsko izkazati svoje (nižje) dohodke. Sicer pa v takšni situaciji sklepanje o dohodkih po trošenju zavezanca ni v nasprotju z ugotavljanjem pravega dejanskega stanja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tudi ob drugem sojenju zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, naj se preživnina, nazadnje zvišana za mld. toženko na 46.333,00 SIT od 1.4.2002 in za ml. toženca na 46.242,00 SIT prav tako od 1.4.2002, zniža od 1.7.2002 na 28.000,00 SIT za vsakega izmed njiju. Ugotovilo je namreč, da se tožnikove premoženjske razmere niso bistveno poslabšale in da je tožnik glede na svoje izdatke in aktivnost pri vodenju projektov iz oglaševanja premoženjsko sposobnejši in zato dolžan več prispevati, spremenile pa so se tudi razmere na strani tožencev, ker so se ta čas izdatki za njuno preživljanje povečali.

Pritožbeno sodišče je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Proti tej sodbi je tožnik vložil revizijo. Z njo uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka in po prvem odstavku 339. člena v zvezi s prvim odstavkom 360. člena ter v zvezi z drugim odstavkom 347. člena in 358. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Drugostopenjsko sodišče je po stališču revizije tudi zmotno uporabilo materialno pravo 132. in 129. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 15/76, s spremembami in dopolnitvami do št. 64/01 - ZZZDR).

Predlaga razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Gre le za navidezno nasprotje med sodbama nižjih sodišč glede tega, ali zmore tožnik pokrivati izdatke z zadolževanjem. V prvostopenjski sodbi je le zapisana tožnikova izpoved, da je v zadnjem času najel bančni kredit za kritje stroškov lastnega preživljanja. V nadaljevanju ni povedano, ali tej izjavi sodišče verjame ali ne, slej ko prej pa je ne šteje kot relevantne za odločitev. To je razumljivo, saj gre za povsem nedoločno izjavo o okoliščini, ki je tožnik ni z ničemer izkazal (bančnega posojila ni brez listine). Ni konkretneje pojasnil niti tega, za kaj naj bi porabil kredit, in tudi ni trdil, da bi ta kredit porabil za poplačilo starih kreditov, na kar z novoto namiguje revizija. Pri tem pa sama izničuje pomen obravnavane okoliščine, ko skuša prikazati, da se je tožnik zadolževal že poprej in zdaj, kar torej ne pomeni spremenjenih okoliščin.

Ni povsem razumljivo, kam meri revizija s trditvijo, da prvo sodišče ni verjelo tožniku, kakšne izdatke ima zdaj z najemnino za stanovanje, pritožbeno sodišče pa ocenjuje, da to dejstvo ne more vplivati na presojo tožnikove preživninske zmožnosti. Mar očita pritožbenemu sodišču, da glede te okoliščine verjame tožniku ? Sicer pa gre tu delno za ugotavljanje dejanskega stanja in delno za materialnopravno presojo učinka te okoliščine na odločitev o stvari sami, ne pa za procesno vprašanje.

Neutemeljen je očitek, da pritožbeno sodišče drugače kot prvostopenjsko trdi, da tožnik ni izkazal, da dela samo s pravnimi osebami. Prvo sodišče je zapisalo, da ima tožnik vsekakor večji zaslužek ali vsaj možnosti večjega zaslužka in da je njegov zaslužek glede na njegov način življenja in glede na izdatke nedvomno višji, kot ga izkazuje s podatki davčne uprave, višje sodišče pa je zapisalo, da tožnik v postopku ni izkazal, da opravlja dejavnost samostojnega podjetnika izključno za pravne osebe, kar naj bi imelo za posledico, da denarni tok ni kontroliran s strani davčne uprave. Nasprotja torej tu ni.

Podobna ugotovitev o neutemeljenosti procesne graje velja tudi glede trditve, da je pritožbeno drugače kot prvo sodišče ugotovilo, da bi lahko tožnik čas, ki ga preživi skupaj z otrokoma, preživel na način, ki ne bi bil vezan na dodatne visoke stroške. Ta zapis v izpodbijani sodbi je le pojasnilo v zvezi s pritožbeno trditvijo, koliko staneta mladoletna toženca tožnika, kadar je ta z njima skupaj. Ne gre torej za ugotavljanje drugačnega dejanskega stanja, marveč le za odgovor na trditve, in to odgovor, ki je v duhu načela iz prvega odstavka 130. člena ZZZDR (zdaj prvi odstavek 131.a člena ZZZDR-UPB-1 v Uradnem listu RS, št. 69/04), da mora roditelj za otroke poravnavati preživnino s plačili v denarju.

Po vsem povedanem torej ne gre za to, da bi pritožbeno sodišče, ne da bi samo opravilo glavno obravnavo, ugotovilo drugačno dejansko stanje kot prvostopenjsko sodišče. Tako ne gre za kršitve določb drugega odstavka 347. člena in 358. člena v povezavi s prvim odstavkom 339. člena ZPP.

Ni mogoče pritrditi revizijskemu stališču, da bi moralo sodišče konkretno in bolj določno ugotoviti tožnikovo manjšo preživninsko zmožnost, ne pa le s posrednim sklepanjem. Po prepričanju revizijskega senata se je moralo sodišče zateči k takšnemu sklepanju, ker tožnik ni predložil aktualne dohodninske odločbe oziroma, če v času zadnjega naroka za glavno obravnavo ta še ni bila izdana, zadnje davčne prijave. Na njem kot tožniku je bilo dokazno breme listinsko izkazati svoje (nižje) dohodke. Sicer pa v takšni situaciji sklepanje o dohodkih po trošenju zavezanca ni v nasprotju z ugotavljanjem pravega dejanskega stanja (denimo, učinkovite davčne službe v tujini sklepajo o prihodkih davčnih zavezancev po njihovem premoženju in trošenju). Končno sledi iz listinskih dokazov, izvedenih na prvi stopnji sojenja, da je imel tožnik v razdobju 31.5.2002 - 30.6.2003 samo pri Agenciji 41 za 60% več dohodkov kakor vseh v letu 2001. Zavajajoče je revizijsko prikazovanje razlike med zahtevano znižano preživnino (po 28.000,00 SIT na mesec za vsakega otroka) in v letu 1998 določeno valorizirano preživnino (po preko 50.000,00 SIT) v višini 23.000,00 SIT za vsakega preživninskega upravičenca. V letu 1998 je namreč znašala valorizirana preživnina 35.000,00 SIT za vsakega (kar sledi iz listine A 9, ki jo je predložil tožnik).

Pomembna je razlika med preživnino, valorizirano v letu 2002 (za toženko v znesku 46.333,00 SIT in za toženca v znesku 46.242,00 SIT) in v tožbi zahtevano znižano preživnino (kar da razliko 18.333,00 SIT oziroma 18.242,00 SIT), saj se zahteva znižanje od 1.7.2000 dalje. Že prvostopenjsko sodišče je ugotovilo večjo kot zatrjevano premoženjsko sposobnost tožnika, za zakonito zastopnico tožencev pa je ugotovilo, da ima po 210.000,00 SIT dohodkov.

Spet gre le za navidezno razliko glede ugotovljenih izdatkov za preživljanje mladoletnih tožencev. Prvostopenjsko sodišče je namreč posebej ugotovilo, da toženca živita z materjo v stanovanju, za katerega plačuje 60.000,00 SIT najemnine in 30.000,00 SIT drugih stroškov, posebej pa je ugotovilo, da znašajo osnovni stroški za preživljanje tožencev po 75.000,00 SIT za vsakega. Pritožbeno sodišče pa je potrebo otrok izračunalo na podlagi potreb, ugotovljenih ob sojenju leta 1998 po 60.000,00 SIT in 55.000,00 SIT, k temu pa je prištelo še 30.000,00 SIT za vsakega na račun stroškov za stanovanje. Gre le za različni poti izračunavanja, pri čemer je razlika minimalna. Ne v tem ne v prejšnjem odstavku opisanem primeru ne gre za razlike, ki bi jih lahko opredelili kot nasprotja iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Glede zadnje procesne graje v zvezi z izdatki zakonite zastopnice za stanovanje, ki ga zdaj zaseda, velja pojasniti, da je tožnik v pritožbi opozarjal, da ti niso potrebni, ker bi lahko uporabljala zdaj prazno tožniku in zakoniti zastopnici solastno stanovanje. Na to trditev je dobil odgovor, da se je zakonita zastopnica s tožencema preselila zaradi nesoglasij (po tožnici zaradi nasilnega obnašanja toženca) s tožnikom. Pritrditi je treba pritožbenemu sodišču v stališču, da so ta nesoglasja očitno res tolikšna, ker bi sicer tožnik sam zasedel stanovanje in s tem znižal izdatke zase.

Neposredne trditve, da izdatki za stanovanje tožencev in zakonite zastopnice niso tolikšni, kot se trdi, pa pritožnik niti ni postavil. Omejil se je le na pripombo (v oklepaju), da ti dokazi o tem niso bili predloženi. Taka opazka ni terjala posebnega odgovora (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Opisanih procesnih pomanjkljivosti ni. Ob dejanskih ugotovitvah nižjih sodišč, na katere je vezano revizijsko sodišče (razlog iz tretjega odstavka 370. člena ZPP), je sodišče materialno pravo pravilno uporabilo, ko je zavzelo stališče, da se razmere glede potreb mladoletnih tožencev in glede zmožnosti tožnika kot preživljalca in seveda tudi zakonite zastopnice tožencev niso tako spremenile, da bi terjale znižanje prisojene in valorizirane preživnine. Tako nista prišli v poštev določbi 73. člena in tretjega odstavka 132. člena ZZZDR.

V vsem neutemeljeno revizijo je moralo sodišče zavrniti (378. člen ZPP).

Odločitev o priglašenih revizijskih stroških je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).