Jedro

V primerih denarnih zahtevkov, ki izvirajo iz pogodbenega razmerja med pravdnima strankama, mora biti za sklepčnost tožbe navedenih dovolj dejstev, ki toženki omogočajo preizkus nastanka višine denarne terjatve, ki jo tožnik uveljavlja s tožbo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka za izpodbijanih 1.950,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 5. 2021 dalje do plačila ter v II. točki izreka potrdi.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da mora toženka tožnici v roku 8 dni plačati 1.950,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 5. 2021 dalje do plačila, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila, zavrnilo pa je tožbeni zahtevek za plačilo 8,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 5. 2021 do plačila (I. točka izreka). Odločilo je še, da mora toženka tožnici v 8 dneh povrniti njene pravdne stroške v višini 190,20 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del prvostopenjske sodbe se je toženka pravočasno pritožila. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Podrejeno je predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, tožnici pa v vsakem primeru naloži povrnitev pritožbenih stroškov toženke.

3. Tožnica je na pritožbo pravočasno odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in prvostopenjsko sodbo potrdi, toženki pa naloži v plačilo stroške njenega odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR. Zato je sodišče ta gospodarski spor vodilo po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (495. člen ZPP). O pritožbi zoper sodbo je odločila sodnica posameznica (peti odstavek 458. člena ZPP).

6. Sodbo, izdano v takem postopku, je mogoče izpodbijati le iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve postopka (prvi odstavek 458. člena ZPP). Iz tega izhaja, da je pritožbeno sodišče na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, vezano. Na relativne procesne kršitve postopka pa se ne ozira.

7. V obravnavanem sporu je tožnica od toženke zahtevala plačilo 1.958,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 5. 2021 do plačila, in sicer znesek neplačane premije v višini 1.833,62 EUR po računu št. 70162055057 z dne 19. 10. 2020 (A3), skupne stroške v višini 48,36 EUR ter zakonske zamudne obresti od zneska neplačane premije od naslednjega dne od zapadlosti računa (4. 11. 2020) pa do dneva vložitve predloga za izvršbo, ki znašajo 76,79 EUR. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo z izjemo zahtevka za plačilo stroškov opominov v višini 8,36 EUR.

8. Tožnica je v dopolnitvi tožbe z dne 22. 9. 2021 v bistvenem navedla, da sta pravdni stranki 9. 6. 2016 sklenili zavarovalno pogodbo za zavarovanje prevozniške odgovornosti za tovor v cestnem prometu po zavarovalni polici št. 001 (A1). Začetek zavarovanja je bil določen na dan 1. 1. 2016, zavarovanje pa je bilo sklenjeno za nedoločen čas in z zapadlostjo premije v plačilo vsako leto 31. 12. Pojasnila je, da je bilo s polico dogovorjeno, da se zavarovalna premija obračunava vsako leto s posebnim obračunom, ki je sestavni del zavarovalne pogodbe ter da je račun za plačilo zavarovalne premije sestavni del zavarovalne police. Tožnica je tako toženki 19. 10. 2020 izdelala Obračun zavarovalne premije za zavarovanje prevozniške odgovornosti za tovor v cestnem prometu št. 13 (A2, Obračun št. 13), toženka pa je prejela tudi račun št. 70162055057 z dne 19. 10. 2020 za plačilo premije v višini 1.833,62 EUR (A3).

9. Toženka v pritožbi pretežno ponavlja svoje trditve iz svojih vlog v prvostopenjskem postopku o tem, da tožnica v dopolnitvi tožbe ni zadostila zahtevi po sklepčnosti tožbe, ker v navedeni vlogi ni navedla relevantnega obdobja, na katero se nanaša tožbeni zahtevek za plačilo premije. Navaja, da naj bi bila obrazložitev sodišča prve stopnje v tem delu v celoti arbitrarna in kontradiktorna, v njej naj ne bi bili pojasnjeni razlogi za odstop od sodne prakse, izpodbijane sodbe pa naj v tem delu tudi ne bi bilo mogoče preizkusiti.

10. Takšnim pritožbenim trditvam ni mogoče slediti. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem prvostopenjskega sodišča, da je tožnica v dopolnitvi tožbe navedla minimum dejstev, ki so bila potrebna za sklepčnost tožbe. V primerih denarnih zahtevkov, ki izvirajo iz pogodbenega razmerja med pravdnima strankama, mora biti za sklepčnost tožbe navedenih dovolj dejstev, ki toženki omogočajo preizkus nastanka višine denarne terjatve, ki jo tožnik uveljavlja s tožbo. V konkretnem primeru iz tožbenih navedb izhaja opis poslovnega razmerja, na podlagi katerega je nastal zahtevek za plačilo vtoževanega zneska premije (tega temelja obveznosti toženka ni izpodbijala). K dopolnitvi tožbe je tožnica predložila tudi Obračun št. 13, v katerem so pregledno opredeljeni parametri za izračun višine zneska vtoževane zavarovalne premije. Navedeno je obdobje obračuna zavarovalne premije (od 1. 1. 2019 do 31. 12. 2019), osnova za obračun zavarovalne premije (512.496,38 EUR) in korigirana premijska stopnja (0,72%). Ker gre za pregleden in jasen obračun, je toženka lahko preverila vse parametre obračuna. Pritožbeno sodišče ne vidi nobenega razloga za to, da bi morala vsebino navedenega obračuna, iz katerih so podatki za izračun premije jasno razvidni, tožnica prepisovati še v svoje vloge.1 Zato se pritožnica neutemeljeno sklicuje na sodno prakso v zadevah, kjer sodišča niso dovolila sklicevanja na obsežno listinsko dokumentacijo kot del trditvene podlage. Zaradi specifičnosti in kompleksnosti sporov glede plačila stroškov upravljanja, obratovanja in vzdrževanja stavb, ni utemeljeno niti sklicevanje na sodno prakso glede sklepčnosti v upravniških zadevah. Toženka je bila z Obračunom št. 13 (in ostalimi dokazi) seznanjena in je imela vse možnosti, da se do njih vsebinsko opredeli. Nenazadnje je to tudi storila in v odgovoru na dopolnitev tožbe z dne 6. 10. 2021 vsebinsko prerekala posamezne postavke za obračun premije. Tako je opozorila, da se Obračun premije št. 13 glasi na datum 19. 10. 2020, kar naj bi bilo šele 9,5 mesecev po zapadlosti obveznosti iz zavarovalne pogodbe, ter navedla, da o tem, zakaj je na obračunu navedena premijska stopnja 0,72% in ne 0,36% kot ta izhaja iz zavarovalne police, tožnica ni podala nikakršne trditvene ali dokazne podlage.

11. Toženka v pritožbi neutemeljeno navaja, da bi morala tožnica podati trditve, ki bi omogočale nedvoumno individualizacijo tožbenega zahtevka oziroma njegovo ločitev od morebitnih drugih zahtevkov. Pritožbena navedba, da zahtevek ni ustrezno individualiziran, ne pomeni očitka, da je tožba nesklepčna, pač pa da je nepopolna. Tožba je namreč nesklepčna takrat, kadar iz trditvene podlage tožnice ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Nepopolna pa je takrat, kadar je brez trditvene podlage, ki bi ustrezno individualizirala življenjski primer, posledično pa identifikacija tožbenega zahtevka ni mogoča. Po presoji pritožbenega sodišča pa je tožnica v dopolnitvi tožbe navedla dovolj dejstev, kolikor jih je potrebnih za identifikacijo in individualizacijo zahtevka.

12. Prav tako pa so bile podane navedbe zadostne tudi za preizkus utemeljenosti tožbenega zahtevka. Pravilno je tudi stališče prvostopenjskega sodišča, da je bila nadaljnja konkretizacija oziroma specifikacija zahtevka odvisna od ugovorov, podanih s strani toženke. Ker je tožnica izpolnila svoje trditveno in dokazno breme glede višine vtoževane terjatve, je neutemeljena pritožbena trditev, da naj bi sodišče prve stopnje prekršilo razpravno načelo (7. člen in 212. člen ZPP), ker je svojo ugotovitev o tem, da se vtoževani znesek premije nanaša na obračun za leto 2019, oprlo na listinski dokaz. Toženka v zvezi z navedeno prekoračitvijo trditvene podlage neutemeljeno uveljavlja tudi kršitev načela dispozitivnosti. To načelo se namreč nanaša na prekoračitev tožbenega zahtevka, zato o kršitvi 3. člena ZPP v obravnavanem primeru ni mogoče govoriti. Tudi sicer pa pritožnica z zgornjimi očitki uveljavlja relativne bistvene kršitve določb postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP), kar pa, kot je bilo obrazloženo, v pritožbenem postopku v sporih majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog.

13. Sodišče prve stopnje je v 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe ugotovilo, da je bila toženka na plačilo vtoževane terjatve večkrat pozvana z opomini in dodalo, da bi morala toženka, v kolikor je menila, da terjatev po opominih ni dolžna plačati, kontaktirati tožnico. Pritožnica takšno stališče prvostopenjskega sodišča izpodbija z navedbami, da je v postopku pred sodiščem prve stopnje navajala, da je njen računovodja zavračal račune, v zvezi s čimer je predlagala tudi zaslišanje priče A. A., ki naj bi lahko potrdil, da je v imenu toženke račune zavračal ter opozarjal na nepravilnosti.

14. Po presoji pritožbenega sodišča pritožnica neutemeljeno graja zavrnitev dokaznega predloga z zaslišanjem navedene priče. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem prvostopenjskega sodišča, da je bila toženkina trditvena podlaga v tem delu preveč pavšalna. Toženka tako ni navedla niti okvirnih trditev o tem, na kakšen način naj bi zavračala tožničine račune in kdaj ter katere račune naj bi zavrnila.2 Prav tako ni podala nikakršnih trditev o zatrjevanih „nepravilnostih“, zaradi katerih naj bi račune zavračala oziroma katerim postavkam v posameznih obračunih je oporekala, torej v čem naj bi bil obračun premije napačen. Zaradi pomanjkanja takšnih trditev toženke je sodišče prve stopnje utemeljeno kot nepotrebnega zavrnilo toženkin dokazni predlog za zaslišanje toženkinega računovodje A. A. Pritožbeni očitek, da naj bi sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, ker se ni opredelilo do navedb toženke glede zavračanja računov tožnice in ker naj bi neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem A. A., zato ni utemeljen.

15. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe o tem, da naj bi bilo prvostopenjsko sodišče pristransko, ker je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, da naj toženka ne bi ugovarjala obračunu premije za leto 2018, ko naj bi bila izračunana premija nižja od akontacije, pač pa ji ugovarja šele sedaj, ko je potrebno premijo doplačati. Po presoji pritožbenega sodišča takšna ugotovitev prvostopenjskega sodišča v ničemer ne predstavlja negativne vrednostne ocene. Pritožnica s svojimi navedbami zatrjuje obstoj odklonitvenega razloga iz 6. točke 70. člena ZPP (iudex suspectus). V tej določbi so odklonitveni razlogi opredeljeni z generalno klavzulo: sodnik ne sme opravljati sodniške dolžnosti, če so podane druge okoliščine, ki vzbujajo dvom o njegovi nepristranskosti. Te so podane, če se ugotovi, da ima sodnik takšno osebno prepričanje, da ni mogoče izključiti pristranskosti (subjektivni test), ali da je na sodnikovi strani takšna okoliščina, ki pri razumnem človeku lahko ustvari dvom v sodnikovo nepristranskost (objektivni test).3 Pri tem ni odločilen vtis, ki si ga ustvari stranka, pač pa mora biti dvom o nepristranskosti sodišča upravičen v objektivnem smislu.4 Ker iz obrazložitve izpodbijane sodbe ni mogoče razbrati vrednostne opredelitve sodišča, ki bi izražala odklonilen odnos do toženke, navedeni pritožbeni očitek ni utemeljen.

16. Sodišče ni dolžno odgovarjati na vsak pravni argument stranke. Tako se ni dolžno opredeliti do očitno neutemeljenih ali nerelevantnih navedb stranke.5 Prav tako tudi ni nujno, da je odgovor na navedbo stranke vedno izrecen, saj je v določenih primerih tudi iz drugih navedb v obrazložitvi razvidno, da se je sodišče seznanilo z argumenti stranke in da jih je obravnavalo.

17. Glede na navedeno izhodišče niso utemeljene pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do toženkinih navedb o tem, da so bile trditve tožnice v zvezi z načinom izračuna premije ter predložitvijo škodne kartice prepozne (451. člen ZPP), ker naj navedene trditve tožnice ne bi predstavljale odgovor na navedbe toženke, pač pa naj bi šlo za pojasnjevanje temelja in višine tožbenega zahtevka, kar bi tožnica morala storiti že v dopolnitvi tožbe. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da je tožnica v dopolnitvi tožbe z dne 22. 9. 2021 navedla dovolj dejstev za sklepčnost tožbe, nadaljnja konkretizacija njenih izjav pa je bila odvisna od ugovorov toženke (6. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Zato se je z navedenim stališčem posredno opredelilo tudi do toženkinih navedb, da naj bi bila tožnica s svojimi trditvami o načinu izračuna zavarovalne premije in predložitvijo škodne kartice v pripravljalni vlogi z dne 19. 10. 2021 prekludirana. Kot izhaja iz zgornje obrazložitve, je takšno stališče prvostopenjskega sodišča tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno.

18. Za odločitev tudi ni bilo pravno odločilno dejstvo, da se je toženka s škodno kartico prvič seznanila s tožničino pripravljalno vlogo z dne 19. 10. 2021, zato se sodišču prve stopnje do tega ugovora toženke ni bilo potrebno opredeliti. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je bil način obračunavanja bonusa in malusa, ki vpliva na višino premijske stopnje, določen v splošnih pogojih, ki so bili sestavni del pogodbe, ki jo je toženka podpisala.

19. Pritožnica ne more uspeti niti s pritožbenimi navedbami, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do toženkinih navedb o tem, da škodna kartica tožnice dejansko ne izkazuje dejansko nastalih škodnih dogodkov, da je dokument datiran na datum 18. 10. 2021, kar naj bi kazalo, da je bil pripravljen oziroma prirejen le za potrebe predmetnega postopka in da je vsebina predloženega dokumenta v celoti neresnična in neizkazana, saj da tožnica o navedenih izplačilih ni predložila nobenega dokaza. Takšne navedbe toženke ne predstavljajo obrazloženega prerekanja pravno relevantnih dejstev in dokazov, ki jih je v svojih vlogah v postopku pred sodiščem prve stopnje navedla oziroma predložila tožnica. Toženka se zgolj s pavšalnim prerekanjem trditev tožnice o škodnem poteku v letih 2018 – 2020 oziroma s pozivanjem le-te, da predloži pisna dokazila, o trditveni in dokazni podlagi tožnice ni obrazloženo izjavila. V škodni kartici stranke (A16) so za posamezno leto navedeni zneski dolgovane premije in višina škode, za katero je bila toženki izplačana zavarovalnina. Toženka z zgornjimi navedbami svojega triletnega škodnega rezultata, kot izhaja iz škodne kartice, v ničemer ni obrazloženo prerekala. Očitek, da je na škodni kartici stranke naveden datum, ki sovpada s časom pripravljalne vloge, h kateri je tožnica predložila navedeni listinski dokaz, kar naj bi kazalo, da je bil pripravljen oziroma prirejen le za potrebe predmetnega postopka, je prav tako očitno neutemeljen. Zato sodišče prve stopnje s tem, ko se do navedenih toženkinih trditev ni izreklo, ni zagrešilo nobene procesne kršitve, tudi ne izrecno uveljavljane absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

20. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na vse pravno odločilne pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Iz zgornje obrazložitve je razvidno, da pritožba proti I. točki izreka prvostopenjske odločbe ni utemeljena. Posledično tudi ni utemeljena proti stroškovni odločitvi v II. točki izreka. Ker pa pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu prvostopenjske odločbe ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter prvostopenjsko sodbo v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

21. Odločitev o stroških postopka temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče pa ji priglašenih stroškov odgovora na pritožbo ni naložilo v plačilo. Tožnica je priglasila 5,08 EUR stroškov priporočene poštnine, vendar njihove višine zgolj s pavšalnim sklicevanjem na uporabo javno objavljenega cenika Pošte Slovenije ni izkazala. Ni naloga sodišča, da bi samo ugotavljalo višino poštnih stroškov, saj je njihova višina v skladu s cenikom Pošte Slovenije odvisna tudi od teže pošiljke.

1 Podobno tudi sklep Vrhovnega sodišča RS III Ips 51/2019 z dne 17. 12. 2019, točka 15 obrazložitve. 2 Kot rečeno, je predmetno zavarovanje teklo vse od 1. 1. 2016 dalje. 3 Prim. odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-562/14-29 z dne 2. 3. 2017, 5. točka obrazložitve, U-I-20/07, U-I-20/07 z dne 10. 10. 2007, 47. točka obrazložitve, sodbi ESČP v zadevah Sacilor Lormines proti Franciji z dne 9. 11. 2006, 60. točka obrazložitve, ter Švarc in Kavnik proti Sloveniji z dne 8. 2. 2007, 38. in 39. točka obrazložitve ter sklepa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije Cpg 7/2018 z dne 28. 8. 2018 in I Up 214/2010 z dne 19. 8. 2010. 4 Prim. odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-562/14-29 z dne 2. 3. 2017, 5. točka obrazložitve. 5 Prim. odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up 373/97-15 z dne 22. 2. 2001, 9. točka obrazložitve.