Jedro

Ugotovitev obsega zapuščine je eden izmed temeljnih elementov zapuščinskega postopka, od katerega je odvisna tudi odgovornost dedičev za zapustnikove dolgove.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne v novo odločanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v zapuščinski zadevi po pokojnem R. Z. z izpodbijanim sklepom odločilo, da po njem dedujejo dediči I. dednega reda, to je zapustnikova žena D. Z. do 1/3, zapustnikov sin Ž. Z. do 1/3 in zapustnikov sin R. Z. do 1/3 kot zakoniti dediči, pri čemer spadajo v zapuščino po zapustniku nepremičnine vl. št. ... k.o. G. v., vl. št. ... k.o. Š. in vl. št. ... k.o. G. v., katerih lastnik je bil pokojni do celote ter nepremičnina vl. št. ... k.o. Š., katerih solastnik je bil pokojni do 1/8 celote. Poleg tega je ugotovilo, da v pasivo zapuščine spada terjatev Z. T. v višini 427.920,00 SIT s pp., terjatev RS, DU Celje v višini 12,796.030,00 SIT s pp., terjatev K. b. T. d.d. - v stečaju v višini 9,777.053,11 SIT s pp. in terjatev P. L. d.d. v višini 1,823.529,98 SIT s pp., katera naj bi bila že poravnana. Nadalje je ugotovilo, da so vsi zakoniti dediči izjavili, da dediščino sprejemajo, da znaša vrednost zapuščine 20,000.000,00 SIT ter, da upoštevaje pasivo zapuščine, aktivne zapuščine ni in se taksa ne terja. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa o dedovanju navede le, da je na podlagi opravljenega naroka in Zakona o dedovanju sklenilo kot v izreku tega sklepa.

Zoper ta sklep se pravočasno po svoji pooblaščenki pritožujejo vsi zakoniti dediči iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava ter predlagajo njegovo razveljavitev. Zatrjujejo, da je ugotovitev sodišča glede obsega zapuščine napačna, saj je pooblaščenka že na zapuščinski obravnavi 9.5.2006 oporekala tej ugotovitvi sodišča iz razloga, ker naj bi bila dejanska solastnica teh nepremičnin že zapustnikova vdova D. Z. na podlagi darilne pogodbe, sklenjene med njo in pokojnim dne 1.12.1994 do 1/2 celote, druga polovica pa je na podlagi zamudne sodbe naslovnega sodišča last P. M.. Dediči so zatrjevali, da zapuščine po pokojnem iz navedenega razloga ni, sodišče pa je kljub temu odločilo drugače. Res je v zemljiški knjigi še vpisan kot lastnik oziroma solastnik pokojni Z. R., vendar so bili že za časa njegovega življenja podani zemljiškoknjižni predlogi za vpis lastninske pravice v korist D. Z. in M. P., kar izhaja iz podatkov v zemljiški knjigi. Ker so pred temi plombami v zemljiški knjigi še druge nerešene plombe, do vpisa še ni prišlo. Ko bodo plombe rešene in vpisi opravljeni, pokojni ne bo več vpisan kot lastnik nepremičnin, zato je nedvomno, da zapuščine ni oziroma o obsegu zapuščine ni mogoče govoriti, dokler predlagani zemljiškoknjižni vpisi ne bodo rešeni. V zapuščinskem postopku so prijavljene terjatve, katere vrednosti aktive premoženja bremenijo dediče, sodišče je vendarle ugotovilo aktivo zapuščine, do katere pa bi dediči odgovarjali, v kolikor bi sklep postal pravnomočen, zato bi sodišče moralo ob trditvah dedičev šteti, da zapuščine ni ali pa bi moralo počakati z rešitvijo tega zapuščinskega postopka tako dolgo, dokler ne bodo rešeni predhodno predlagani vpisi.

Pritožba je utemeljena.

Vsebino sklepa o dedovanju opredeljuje 214. čl. Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD, Ur. l. SRS, št. 15/76 s spremembami), pri čemer je v II. odst. 171. čl. istega zakona določeno, da sklepi, zoper katere je dovoljena samostojna pritožba (in takšen je tudi ta izpodbijani sklep o dedovanju) morajo biti obrazloženi. Sodišče v zapuščinskem postopku v smislu 162. čl. ZD ugotovi, kdo so pokojnikovi dediči, katero premoženje sestavlja njegovo zapuščino in katere pravice iz zapuščine gredo dedičem, volilojemnikom in drugim osebam. V obravnavanem primeru je sporen obseg zapuščine, saj so vsi zakoniti dediči na zadnjem zapuščinskem naroku dne 9.5.2006 zatrjevali, da zapuščine po pokojnem R. Z.ni, kar so utemeljevali z dejanskimi navedbami o spremembi lastništva nepremičnin, na katerih je kot lastnik oziroma solastnik dejansko v zemljiški knjigi vpisan še pokojni, vendar pa so že podani zemljiškoknjižni predlogi za pridobitev lastninske pravice na teh nepremičninah (za katere sodišče prve stopnje ugotavlja, da spadajo v zapuščino), pri čemer navajajo enako kot sedaj v pritožbi, da so navedeno premoženje oziroma zapuščino pridobili D. Z. na podlagi darilne pogodbe z dne 1.12.1994 ter P. M. na podlagi sodbe sodišča opr. št. P 239/2003. Kljub trditvam zakonitih dedičev v zapuščinskem postopku je sodišče sprejelo zgoraj citirano odločitev, pri tem pa v izpodbijanem sklepu ni navedlo razlogov, ki so ga privedli do sprejema takšne odločitve. Ker sklep sploh nima razlogov, sklepa ni mogoče preizkusiti, s tem pa tudi ne odgovoriti na pritožbene trditve ter je zaradi tega sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. tč. II. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), kar je imelo za posledico razveljavitev izpodbijane odločbe (tč. 3 365. čl. ZPP).

V novem odločanju se bo moralo zapuščinsko sodišče ukvarjati z vprašanjem obsega zapuščine v smislu zatrjevanj zakonitih dedičev, saj je obseg zapuščine oziroma ugotovitev katero premoženje sestavlja zapuščino eden izmed temeljnih elementov zapuščinskega postopka in njegovih ugotovitev, od katerega je odvisna tudi odgovornost dedičev za zapustnikove dolgove (142. čl. ZD), na kar se dejansko pritožniki v svoji pritožbi (in že v samem zapuščinskem postopku), ko zatrjujejo, da zapuščine ni, tudi sklicujejo.

O stroških postopka s pritožbo ni bilo odločeno, saj le-ti niso bili priglašeni.

Uporaba določb pravdnega postopka temelji na 163. čl. ZD.