Jedro

V konkretnem primeru, kot izhaja iz upravnih spisov in iz izpodbijane odločbe, ni podana niti pravna niti dejanska nezmožnost izvršitve. Zatrjevanje tožeče stranke, da v več kot 6-mesečnem roku ne more odstraniti tovornih vozil iz sporne parcele, glede na naravo predmetov, ki jih je potrebno odstraniti, ne vzdrži resne presoje, saj obstaja vrsta načinov za izvršitev odločb, ne da bi se s tem direktno posegalo v pravice na spornem zemljišču nezakonito parkiranih tovornih vozil. Enako velja tudi za odstranitev navoženega tampona in vzpostavitev kmetijskih površin, ki so bile spremenjene v nelegalno parkirišče tovornih vozil.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljnjem besedilu tožena stranka) zavrnilo predlog tožeče stranke za izrek ničnosti odločbe kmetijskega inšpektorja Inšpektorata RS za kmetijstvo, gozdarstvo in hrano, Enota Koper, Izpostava Postojna, št. 0611-3417/2007-4 z dne 15. 11. 2007. V obrazložitvi navaja, da je tožeča stranka vložila zahtevek za izrek ničnosti navedene inšpekcijske odločbe iz razloga po 2. in 3. točki prvega odstavka 279. člena ZUP. Ugotovila je, da ničnostni razlogi niso podani, saj izrek predmetne odločbe z izvršitvijo ne more povzročiti dejanja, ki je kaznivo dejanje po Kazenskem zakonu, dispozitiv pa je vsekakor možno izvršiti, saj ni podana niti pravna niti dejanska nezmožnost izvršitve navedene inšpekcijske odločbe. Zavrnila je ugovore tožeče stranke, da naj bi bila izvršitev nemogoča zaradi tega, ker se je nasuti tampon trajno spojil z podlago in je tako postal sestavina enotne nepremičnine v skladu z določbo 8. člena Stvarnopravnega zakonika, z obrazložitvijo, da je povsem očitno, da je nasuti material z ustrezno mehanizacijo možno naložiti ter odpeljati in zemljišče urediti v skladu s predmetno odločbo. Kot neutemeljen je zavrnila ugovor tožeče stranke, da bi z izvršitvijo izpodbijane odločbe v delu, ki od nje zahteva da odstrani na spornem zemljišču parkirane tovornjake, storila kaznivo dejanje, ker ni lastnica spornih tovornjakov in bi v primeru odstranitve vozil posegla v lastninsko pravico drugih oseb. Inšpekcijska odločba je bila tožeči stranki vročena 19. 11. 2007 z rokom izvršitve 30. 3. 2008, zato odstranitev tam parkiranih kamionov ne bi smela predstavljati težave glede na to, da so bila vozila parkirana na zasebnem zemljišču tožeče stranke in bi zadostovalo, da bi zemljišče ogradila in opremila z opozorili, da parkiranje ni dovoljeno, ter da bodo vozila v nasprotnem primeru odstranjena, kar pa nikakor ne more predstavljati kaznivega dejanja, saj bi protipravno ravnali vozniki oziroma lastniki tam parkiranih vozil. Glede na navedeno je predlog tožeče stranke za izrek ničnosti inšpekcijske odločbe kot neutemeljen zavrnila.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da ji je inšpektor naložil da mora zaradi nenamenske rabe kmetijskega zemljišča sanirati jugovzhodni del parc. št. 1446 k.o. A. na površini približno 25 a, ki je po podatkih iz katastra njiva IV. razreda, tako da odstrani navoženi tampon, parkirane kamione, zemljišče poravna in nasuje zemljino, jo zatravi ter zemljišče uporablja v kmetijske namene. Navedena odločba pa je nična, saj se je ne da izvršiti. Inšpektor ji je naložil odstranitev parkiranih kamionov, kar pa je dejansko neizvršljivo, saj so poleg njenih tovornih vozil na navedenem zemljišču parkirana tudi vozila v lasti drugih pravnih in fizičnih oseb in bi z odstranitvijo tujih vozil storila kaznivo dejanje odtujitve tuje lastnine, zato je izpodbijana odločba nična na podlagi 2. točke prvega odstavka 279. člena ZUP. Poleg tega pa je bilo dejansko stanje tudi nepopolno ugotovljeno saj inšpektor ni ugotovil lastništva tam parkiranih tovornih vozil, o tem dejstvu ni sprožil ugotovitvenega postopka, s tem pa je kršil pravila postopka. Nadalje navaja, da je navedena inšpekcijska odločba nična tudi zato, ker je ni možno izvršiti. Tampona, ki je nasut na sporno parcelo namreč fizično ni mogoče ločiti od podlage, saj se je z leti neločljivo spojila z njo in je v skladu s stvarno pravno zakonodajo Republike Slovenija postala ena neločljiva celota. Tudi zatravitev je vsled navedenega nemogoča, saj zasejana trava gotovo ne bo kvalitetno uspevala na tamponski podlagi. Odločba ni izvršljiva tudi zato, ker izrek ni dovolj natančen glede količine, kvalitete in načina odstranitve materiala. Inšpekcijska odločba ji nalaga, da mora izvajati na predmetnem zemljišču kmetijsko dejavnost, četudi sama tega ne želi niti nima znanja o kmetijstvu in orodja za kmetijsko obdelavo, zato meni, da so ji kršene njene zakonske pravice in svoboda odločanja glede dejavnosti, ki jo želi opravljati. Sodišču predlaga, da odpravi izpodbijano odločbo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano in kot nično tudi odločbo inšpektorja z dne 15. 11. 2007. Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločba tožene stranke pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. V obrazložitvi izpodbijane odločbe so podani pravilni razlogi za odločitev. Sodišče zato v celoti sledi njeni obrazložitvi in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi z navedbami v tožbi pa še dodaja: Pogoji za izrek ničnosti so taksativno določeni v 279. členu ZUP. Ničnost odločbe v upravnem postopku je izredno pravno sredstvo, katerega namen je saniranje z zakonom določenih procesnih in materialnih pravnih napak, zaradi katerih je priznanje obstoja odločbe za pravni red nevzdržno. Tako je ničnost odločbe po 3. točki prvega odstavka 279. člena podana takrat, ko odločbe ni mogoče izvršiti. Neizvršljivost je lahko posledica pravne ali dejanske nezmožnosti izvršitve. Pravna nezmožnost izvršitve nastopi, ko ni mogoče izvršiti odločbe zaradi pravnega stanja na katerega se nanaša, dejanska nezmožnost izvršitve pa pomeni, da dejansko ni mogoče opraviti dejanja, ki bi pomenilo izvršitev odločbe. V konkretnem primeru, kot izhaja iz upravnih spisov in iz izpodbijane odločbe ni podana niti pravna niti dejanska nezmožnost izvršitve. Zatrjevanje tožeče stranke, da v več kot 6-mesečnem roku ne more odstraniti tovornih vozil iz sporne parcele, glede na naravo predmetov, ki jih je potrebno odstraniti, ne vzdrži resne presoje. Kakor je bilo tožeči stranki že pojasnjeno z izpodbijano odločbo obstaja vrsta načinov za izvršitev odločb, ne da bi se s tem direktno posegalo v pravice na spornem zemljišču nezakonito parkiranih tovornih vozil. Enako velja tudi za odstranitev navoženega tampona in vzpostavitev kmetijskih površin, ki so bile spremenjene v nelegalno parkirišče tovornih vozil. Neutemeljen pa je tudi ugovor tožeče stranke, da izpodbijane odločbe ni mogoče izvršiti zaradi nedoločnosti predmeta izvršbe. Po mnenju sodišča je namreč predmet in način izvršitve izpodbijane odločbe dovolj določno opredeljen, da ga je mogoče izvršiti. Opredeljen je z lego nezakonitega nasutja tampona na določeni parceli (parc. št. 1446 k.o. A.) in načinom kako je potrebno vzpostaviti prejšnje stanje kmetijske površine.

Tožeča stranka v predlogu za ugotovitev ničnosti in nato tudi v tožbi uveljavlja kot ničnostni razlog, nepravilno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. To pa ni ničnostni razlog niti po 6. točki niti po kateri od drugih točk 279. člena ZUP, ampak okoliščina, ki jo je tožeča stranka lahko uveljavljala v pritožbi zoper inšpekcijsko odločbo.

Neutemeljen pa je tudi ugovor tožeče stranke, ki se nanaša na zatrjevano omejevanje lastninske pravice tožeče stranke nad spornim zemljiščem. Že Ustava Republike Slovenije predvideva določene omejitve v javnem interesu. Zakon o kmetijskih zemljiščih (v nadaljnjem besedilu ZKZ) v prvi alineji točke b. 107. člena pooblašča kmetijskega inšpektorja, da odredi vzpostavitev zemljišča v prejšnje stanje, v kolikor je bila spremenjena namembnost. V 4. členu pa določa, da je potrebno kmetijska zemljišča uporabljati v skladu z njihovim namenom in prepoveduje degradiranje teh zemljišč. Določitev zemljišč, primernih za kmetijsko pridelavo, kar je sporno zemljišče za stavbna, vodna ali za drug namen pa je možna le v planskih aktih Republike Slovenije in lokalnih skupnosti v skladu z zakonom, kar pomeni, da zaradi varovanja kmetijskih zemljišč javni interes prevladuje zasebne interese posameznih lastnikov kmetijskih zemljišč.

Glede na vse navedeno je sodišče tožbo, v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo, saj je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, odločba pa je pravilna in na zakonu utemeljena.