Jedro

Predlagana gradnja je v skladu s PUP, saj je bilo v postopku ugotovljeno, da znaša odmik novozgrajenega objekta 4,40 m od parcelne meje tožnikov. Medposestna meja je razvidna iz kopije katastrskega načrta geodetske uprave, ki je javna listina in je sestavni del projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 20. 12. 2005, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnikov zoper gradbeno dovoljenje Upravne enote Ljubljana, Izpostava Šiška z dne 10. 5. 2005. Z navedenim gradbenim dovoljenjem je bilo investitorjema A.A. in B.B., prizadeti stranki v tem upravnem sporu, dovoljeno rušenje gospodarskega poslopja in stanovanjske hiše ter gradnja nove stanovanjske hiše na zemljišču parc. št. 35-del in 36 k.o... ob tam navedenih pogojih.

2. Prvostopenjsko sodišče je pritrdilo ugotovitvi tožene stranke, da je izpodbijano gradbeno dovoljenje pravilno in zakonito, ker je izdano v skladu z določbami Zakona o graditvi objektov – ZGO-1 (Ur. l. RS, št. 110/2002 in 47/2004) in Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za plansko celoto Š 10 P. (v nadaljevanju: PUP). Glede odmika od parcelne meje tožnikov parc. št. 39 k.o.... je upravni organ prve stopnje pri svoji odločitvi pravilno upošteval mejo, ki izhaja iz kopije katastrskega načrta, ki jo je dne 30. 3. 2004 izdala Območna geodetska uprava L., Izpostava L., ki je javna listina in je sestavni del projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja (PGD). Tožniki pa v upravnem postopku niso predložili dokaza o drugačnem poteku meje, ki bi ovrgla potek meje, kot jo prikazuje navedena listina. Zato je njihova tožbena trditev, da je meja drugačna od tiste, ki jo izkazuje projektna dokumentacija, pavšalna in brez dokazov, in zato na odločitev ne more vplivati. Tudi če bi držala trditev tožnikov, da medposestna meja poteka ob žični ograji, bi odmik predvidenega objekta v širini 2,40 do 3,40 m še vedno ustrezal pogojem iz 23. člena PUP.

3. Zoper navedeno sodbo vlagajo tožniki pritožbo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navajajo, da je spor med strankama glede odmika objekta od medposestne meje. Prvostopenjsko sodišče se sklicuje na podatke iz PGD, ki sta ga predložila investitorja in je bil izdelan po njunem naročilu. Katastrsko stanje, ki bi se moralo upoštevati pri izdaji gradbenega dovoljenja, je razvidno iz skice izmere iz leta 1994. Medposestna meja po tej skici poteka ob obstoječih mejnikih, ob katerih je tudi žična ograja, ki predstavlja mejo. Res je, da za reševanje mejnih sporov ni pristojen upravni organ, ampak sodišče. Ob začetku mejnega spora bi moral upravni organ postopek prekiniti. Prvostopno sodišče je v izpodbijani sodbi tudi navedlo, da bi odmik objekta v širini 2,40 m do 3,40 m še vedno ustrezal pogojem iz PUP, tudi če bi medposestna meja dejansko potekala ob postavljeni žični ograji. Sodišče je pri tem uporabilo napačen predpis, oziroma ni upoštevalo, da je bil 23. člen PUP z Odlokom o spremembah in dopolnitvah PUP leta 1998, spremenjen. Ta pa v 4. členu določa, da mora biti odmik objekta vsaj 4 m od parcelne meje soseda. Ker gre za odmik, ki je manjši od 4 m, bi bilo treba predložiti utemeljitev posega in hkrati predložiti mnenje mejašev, kar pa ni bilo storjeno. Prvostopni upravni organ bi moral omogočiti tretji tožnici sodelovanje v postopku, saj je zakonita dedinja po L.K. Ne ve, zakaj ni bila vpisana kot solastnica v zemljiški knjigi. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, odpravi odločbo tožene stranke in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4. Investitorja A.A. in B.B., prizadeti stranki v tem upravnem sporu, v odgovoru na pritožbo navajata, da skica izmere iz leta 1994, ne more biti upoštevna. Šlo je za enostransko izmero geodeta S., pri kateri prizadeti stranki nista sodelovali. Tožeča stranka sama priznava, da tretjetožnica ni vpisana v zemljiški knjigi. Upravni organ pa ne more ugotavljati drugačnega lastniškega stanja kot ga zahteva veljavni SPZ, in sicer da je lastnik tisti, ki je vknjižen v zemljiški knjigi.

K I. točki izreka:

5. Pritožba ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati Zakon o upravnem sporu – ZUS-1 (Ur. l. RS, št. 105/2006), ki v prvem odstavku 107. člena določa, da Vrhovno sodišče RS vsa pred uveljavitvijo ZUS-1 vložena pravna sredstva v upravnem sporu obravnava po ZUS-1. Glede na kriterije iz drugega odstavka tega člena se obravnavana pritožba, vložena še po ZUS, obravnava kot pritožba po ZUS-1, ker je v ZGO-1 določeno, da se gradbeno dovoljenje lahko izvršuje šele po pravnomočnosti.

7. V obravnavanem primeru je bilo materialno pravo, določbe ZGO-1 in PUP pravilno uporabljeno. Po določbi 1. točke prvega odstavka 66. člena ZGO-1 mora pristojni organ za gradbene zadeve preden izda gradbeno dovoljenje preveriti, ali je projekt izdelan v skladu s prostorskim aktom. Iz podatkov spisa izhaja, da se obravnavana lokacija nahaja v območju urejanja ŠS 10/6 Z., ki se ureja s PUP. Glede odmikov PUP (spremembe in dopolnitve PUP, Uradni list RS, št. 88/98) v 4. členu določa, da mora biti odmik novozgrajenega objekta v območjih brez izrazito enotne gradbene črte obstoječih objektov in enotnega zazidalnega načina, ki se določi z urbanistično rešitvijo vsaj 4 m od parcelne meje soseda. Prvostopni upravni organ je v postopku ugotovil, da znaša odmik obravnavanega objekta od parcelne meje tožnikov št. 39 k.o... 4,40 m, kar je navedeno v 4. točki izreka gradbenega dovoljenja. Tak odmik je izkazan tudi v geodetskem načrtu projekta, ki je sestavni del projekta in je izdelan, upoštevaje podatke iz kopije katastrskega načrta Območne geodetske uprave L., torej iz javne listine, kot je to pravilno ugotovilo že prvostopno sodišče. Neutemeljen je pritožbeni ugovor tožnikov o zmotni uporabi materialnega prava, saj je predlagana gradnja v skladu s PUP, projekt za izdajo gradbenega dovoljenja pa je bil izdelan v skladu z njihovimi pogoji.

8. Prvostopno sodišče je v izpodbijani sodbi sicer napačno navedlo, „da tudi če bi navedena žična ograja predstavljala medposestno mejo, bi odmik objekta še vedno ustrezal pogojem iz 23. člena PUP“. Pri tem je spregledalo spremembe in dopolnitve PUP iz leta 1998, kar pa ni vplivalo na odločitev o stvari. Z zavrnitvijo tožbe je pritrdilo pravilnosti in zakonitosti odločbe tožene stranke in izdanega gradbenega dovoljenja, iz katerega 4. točke izreka izhaja, da znaša odmik 4,40 m od parcelne meje tožnikov, ostali odmiki pa so vsi večji od 4 m, kar je v skladu z določbami PUP.

9. Pritožbeni ugovor tožnikov, da naj bi žična ograja predstavljala medposestno mejo, da so glede tega sprožili mejni spor, in da bi zato moral upravni organ prve stopnje postopek prekiniti, ne more vplivati na odločitev o stvari. Da naj bi glede poteka meje dne 2. 2. 2006 sprožili spor, so tožniki navedli šele v pritožbi zoper izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča in pritožbi priložili osnutek predloga, iz katerega pa ni razvidno, če je bi ta tudi dejansko vložen. Pred prvostopnim upravnim organom je bila s strani L.K. podana le pripomba, „da dejansko stanje na terenu ni identično stanju v geodetskem načrtu obstoječega stanja“. Prvostopni upravni organ pa je nato v izpodbijanem gradbenem dovoljenju pravilno ugotovil, da te pripombe soseda ni mogoče upoštevati, saj gre za javno listino, ki je sestavni del projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja.

10. Neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor, da je prvostopni upravni organ kršil pravila postopka, ker tretjetožnici M.K. ni dal položaja stranke v postopku. Kot izhaja iz upravnega spisa, je prvostopni upravni organ, glede na podatek iz zemljiške knjige, da sta bila v času izdaje gradbenega dovoljenja solastnika parc.št.39 k.o... le L. in M.K., pravilno vabil na ustno obravnavo in gradbeno dovoljenje vročil le imenovanima solastnikoma. Ko pa se je na izdano gradbeno dovoljenje poleg navedenih dveh solastnikov pritožila tudi tretjatožnica M.K., ji je tožena stranka v pritožbenem postopku priznala položaj stranke udeleženke. Ob tem velja pripomniti, da je bila M.K. vabljena in se je tudi udeležila ustne obravnave, združene z ogledom na kraju samem z dne 29.11.2005, ki jo je opravil prvostopni upravni organ po naročilu tožene stranke kot dopolnitev postopka. Neutemeljen je zato pritožbeni ugovor, da tretjetožnici ni bilo omogočeno, da se seznani z nameravano gradnjo in se o njej izreče, saj ji je to možnost dala tožena stranka v pritožbenem postopku.

11. Vrhovno sodišče ugotavlja, da pritožbene navedbe niso utemeljene in uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

K 2. točki izreka:

12. Tožniki s pritožbo v upravnem sporu niso uspeli, zato sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.