Jedro

Samo dejstvo izročitve pa še ne pomeni, da je bilo delo opravljeno brez napak oz. da naročnik (tožena stranka) slednjih ni uveljavljal v okviru jamčevalnih ugovorov. Naročnik ima namreč v primeru nepravilne izpolnitve možnost, da prevzame izpolnitev (posel z napakami) in uveljavlja zahtevke na podlagi podjemnikove odgovornosti za stvarne napake.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

2. Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom odločilo, da : sklep o izvršbi Okrajnega sodišča na Ptuju, opr. št. 0001 Ig 2005/00561 z dne 15. 09. 2005, ostane v veljavi v 1. točki izreka za glavnico 28.188,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 06. 2005 do plačila in v 4. točki izreka (1. odstavek izreka sodbe); se navedeni sklep v 1. točki izreka v preostalem delu za 5.860,46 EUR razveljavi in v tem obsegu tožbeni zahtevek zavrne (2. odstavek izreka sodbe); se ugotovi, da v pobot uveljavljena terjatev tožene stranke proti tožeči stranki v znesku 30.996,82 EUR ne obstoji (3. odstavek izreka sodbe); je dolžna tožena stranka tožeči povrniti pravdne stroške v znesku 1.373,74 EUR (4. odstavek izreka sodbe); se zaradi umika tožbe sklep o izvršbi razveljavi v 1. točki izreka za glavnico 2.159,09 EUR s pp in se v tem obsegu postopek ustavi (5. odstavek izreka sklepa).

Zoper sodbo (smiselno zoper 1., 3. in 4. odstavek izreka) vlaga pravočasno pritožbo tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje oz. da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožeči stranki naloži plačilo pravdnih stroškov.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Za sojenje v tej zadevi je pristojno Višje sodišče v Ljubljani, ker je bila pristojnost s sklepom predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. Su 72/2009-10 z dne 09. 02. 2010, prenešena z Višjega sodišča v Mariboru na Višje sodišče v Ljubljani.

Glede vtoževane terjatve tožeče stranke Sodišče prve stopnje je zaključek o utemeljenosti vtoževane terjatve (v ugodenem obsegu – 1. odstavek izreka sodbe) oprlo na ugotovitve, da: je tožeča stranka dela izvedla; so bila dela izvedena v obsegu, kot ga je izvedenec ugotovil v svojem mnenju z dne 23. 02. 2009; je tožena stranka delo prevzela in objekt začela uporabljati.

Nima prav pritožba, ko navaja, da zaključka sodišča prve stopnje o količini izvedenih del (predelne stene, stropi in stenske obloge) ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev naslonilo na ugotovitve izvedenca, katerim stranki nista nasprotovali (na glavni obravnavi dne 26. 8. 2009 je tožena stranka z mnenjem izrecno soglašala in se je odpovedala dokaznemu predlogu po angažiranju novega izvedenca). Sodišče prve stopnje je v sodbi povzelo s strani izvedenca izmerjene površine ter upoštevalo normativno porabo, kot jo je obrazložil izvedenec v svojem mnenju. Zato tudi razlika med izmero vidnih površin (1.700,80 m²), na katere se sklicuje pritožba, in kvadraturo vgrajenih materialov, ki jo je sodišče skladno z mnenjem izvedenca upoštevalo (2.936,35m²). Da se je tožena stranka strinjala z izračunom vgrajenih plošč po normirani uporabi, izhaja tudi iz njene vloge z dne 21. 3. 2008, v kateri je sama predlagala, naj izvedenec količine vgrajenih materialov ugotovi po normativu. Količine vgrajenih materialov, kot jih je sodišče prve stopnje vzelo za podlago svoje odločitve, so torej preizkusljive in ni utemeljena pritožbena navedba, da se v tem delu sodbe ne da preizkusiti oz. da obstaja nasprotje v sodbi opredeljenih količinah vgrajenih plošč.

Nejasna je pritožba v delu, ko se sklicuje na 2. člen pogodbe št. 108/2004 z dne 6. 9. 2004 (v nadaljevanju pogodba) in navaja, da je bilo plačilo dogovorjeno po m² vgrajenega materiala. Takšen zaključek je namreč napravilo tudi sodišče (2. odstavek str. 3 sodbe), pri čemer je upoštevaje, da je objekt že dokončan, izvedencu (skladno s predlogom tožene stranke) naložilo izračun vgrajenega materiala glede na porabo po normativih.

Tožena stranka ni prerekala navedb tožeče stranke, da je objekt, na katerem je izvajala dela, v uporabi (pripravljalna vloga tožeče stranke z dne 17. 1. 2007). Da je do prevzema del prišlo, pa dokazujejo tudi navedbe tožene stranke, ko v utemeljitvi pobotnega ugovora zatrjuje, da je dela dokončala in sanirala po drugi izvajalcih. Če objekta ne bi prevzela v svojo posest, navedenega ne bi mogla opraviti. Navedeno dejstvo potrjuje navedbo tožeče stranke, da je dela toženi stranki izročila. Samo dejstvo izročitve pa še ne pomeni, da je bilo delo opravljeno brez napak oz. da naročnik (tožena stranka) slednjih ni uveljavljala v okviru jamčevalnih ugovorov. Naročnik ima namreč v primeru nepravilne izpolnitve možnost, da prevzame izpolnitev (posel z napakami) in uveljavlja zahtevke na podlagi podjemnikove odgovornosti za stvarne napake (tako tudi N. Plavšak, v Komentar Obligacijskega zakonika, GV založba, Ljubljana 2004, 3. knjiga, str. 824). Presoja slednjih bo opredeljena v okviru presoje utemeljenosti pobotnega ugovora.

Glede pobotnega ugovora Tožena stranka je pobotni ugovor naslonila na več temeljev/naslovov: a) stroške sanacije nekvalitetne izvedbe del in pomanjkljivosti v zvezi s kitanjem sten; b) neizdobave in montaže dvojnih vrat; c) zadržanja blaga AA d.o.o.; č) čiščenja po opravljenem delu tožeče stranke.

Ker pritožba odločitve sodišča prve stopnje o neutemeljenosti pobotnega ugovora v delu, ki se nanaša na zadržanja blaga AA d.o.o. in čiščenja objekta, ne napada, slednja ni bila predmet preizkusa na pritožbeni stopnji.

Pod a) Sodišče prve stopnje je napravilo pravilen zaključek, da tožena stranka ni podala zadostne trditvene podlage, ki bi omogočala presojo utemeljenosti njenega jamčevalnega zahtevka po 3. odstavku 639. člena Obligacijskega zakonika - OZ. Tako ni podala navedb o naravi napak (skrite, očitne), pravočasnosti grajanja napak, pozivu na odpravo napak, o postavitvi primernega roka, zato je njen ugovor šteti kot nesklepčen in ga je potrebno zavrniti. Navedenega ne spremeni pritožbeno opozarjanje na listine: dopis “Zavrnitev računa” z dne 29. 11. 2004 (tega je sodišče prve stopnje kot prepoznega zavrnilo na naroku dne 07. 05. 2007), “Vaš dopis 32/05” z dne 04. 02. 2005, “Zavrnitev računa št. 16/05” z dne 26. 01. 2005, saj slednje pomanjkljive trditvene podlage ne morejo nadomestiti. Tudi niso bistvene pritožbene navedbe v zvezi z oceno izvedenca in opredeljevanje del za odpravo napak. Ob izostanku ustreznih navedb, na katerega je sodišče prve stopnje pravilno naslonilo svojo odločitev, (ne)opredelitev izvedenca oz. prekoračitev njegovih pooblastil v zvezi z ugotavljanjem utemeljenosti zneska (1.350.576,00 SIT) ter natančnejša opredelitev del (ki jih navaja pritožba) za odločitev ni odločilna in se pritožbeno sodišče do nje ni opredeljevalo (1. odstavek 360. člena ZPP).

Pod b) Pritožba sicer utemeljeno opozarja, da je dokazno breme za izkaz izdobave vrat nosila tožeča stranka, vendar se navedeno izkaže kot neodločilno v luči ugotovitve pritožbenega sodišča, da je tožena stranka podala nezadostno trditveno podlago, ki bi omogočala preizkus utemeljenosti njenega ugovora tudi v tem delu. V ugovoru zoper sklep o izvršbi z dne 12. 10. 2005 je tožena stranka navedla, da ji upnica (tožeča stranka) ni dobavila in montirala dvojnih vrat v znesku 123.122,00 SIT, v nadaljevanju postopka teh navedb ni konkretizirala. Pritožbenemu sodišču se ob takšni (pomanjkljivi) trditveni podlagi poraja dvom, ali sploh gre po naravi ugovora za pobotni ugovor ali pa morda za ugovor (delne) neizpolnitve. Tožena stranka namreč ni pojasnila, ali znesek v pobotu uveljavlja na podlagi morebitnega že izvedenega plačila vrat in bi takšno svojo kondikcijsko terjatev lahko uveljavljala v pobot ali pa so vrata vključena/zajeta v vtoževane račune in je zaradi njihove neizdobave šteti, da tožeča stranka svoje izpolnitve ni (v celoti) opravila (ugovor neizpolnitve). Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi pobotnega ugovora v tem delu je pravilna in nanjo ne vpliva pritožbeno opozarjanje na dokazno breme in ugotovitve izvedenca v zvezi z manjkom vrat na objektu.

Glede očitanih procesnih kršitev Sodišče prve stopnje je odločitev v izpodbijani sodbi naslonilo na več dokazov, ki jih je tudi povzelo v sodbi. Pritožba ob tem zmotno razume, da bi se sodišče v obrazložitvi sodbe moralo opredeliti do vseh v postopku izvedenih dokazov. Dolžnost sodišča je namreč, da se opredeli do tistih dokazov, ki so bili predlagani v izkaz pravnorelevantnih dejstev za odločitev v zadevi. Pritožba ne pojasni, v čem bi bili dokazi, ki jih navaja kot neobrazložene, bistveni za odločitev. Kot je zgoraj obrazložilo pritožbeno sodišče, je tožena stranka podala nesklepčen pobotni ugovor in s tem pomanjkljivo trditveno podlago, zato izostanek dokazne ocene, na katero se sklicuje pritožba, ni kršitev, ki bi vplivala na odločitev v sporu. Dokazi namreč pomanjkljive trditvene podlage ne morejo nadomestiti.

Pritožbeno sodišče navedbe pritožbe, da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP), ocenjuje kot prepavšalne in premalo konkretizirane, da bi omogočile odgovor. Pritožba namreč ne pojasni, kateri razlogi o odločilnih dejstvih manjkajo in katerih navedb (pravilno: izpovedb) prič in strank sodišče prve stopnje ni ocenilo oz. so te pavšalne.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani in da je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, prav tako v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Glede stroškov Stroškovna odločitev sodišča prve stopnje je obrazložena, saj iz nje jasno izhaja, katere stroške je sodišče priznalo pravdnim strankam ter v kakšni višini, kar omogoča nadaljnji preizkus stroškovne odločitve. Sodišče tudi ni dolžno navesti priglašenih in nepriznanih stroškov, saj imata pravdni stranki možnost, da se seznanita s stroškovnikom v spisu in preverita odmero.

Tudi nima prav pritožba, ko navaja, da iz sodbe ne izhaja, da bi sodišče v delu, v katerem je tožeča stranka umaknila tožbo, upoštevalo 158. člen ZPP v stroškovni posledici. Umik tožbe je sodišče prve stopnje namreč upoštevalo, saj je iz izračuna (77,85% uspeh tožeče stranke) izhaja, da je znotraj neuspeha tožeče stranke (od vtoževanih 36.207,71 EUR ni uspela s 8.019,55 EUR) upoštevala tudi umik tožbe (5.860,46 EUR + 2.159,09 EUR = 8.019,55 EUR).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).