Jedro

Tudi pri ustnih darilnih pogodbah za nepremičnine velja teorija realizacije. Dejstvo, da do vknjižbe tožničine lastninske pravice ni prišlo, ni odločilno. Prvi toženec je posest na podarjeni nepremičnini v celoti prepustil tožnici. Tožnica je nato posest nemoteno izvajala kot lastnica in je na tej podlagi v nepremičnino vlagala. Z izgradnjo nove hiše se je uresničil bistveni razlog daritve. Ustna darilna pogodba je bila v pretežni meri že izpolnjena. Realizirana darilna pogodba je zato kljub pomanjkljivi obliki veljavna in za darovalca (prvega toženca) zavezujoča.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Ozadje zadeve

1.Tožnica in drugi toženec sta od leta 2009 do 1. 1. 2023 živela v življenjski skupnosti (leta 2019 sta sklenila zakonsko zvezo). Tožnica trdi, da ji je oče (prvi toženec) podaril nepremičnino ID znak parcela 0000 2442/8, na kateri sta nato s partnerjem (tu drugim tožencem) zgradila hišo. V kratkem času po razhodu tožnice z drugim tožencem je prvi toženec nepremičnino v celoti prepisal na drugega toženca (zeta) - do deleža 1/4 na podlagi priznanja lastninske pravice zaradi vlaganj, do deleža ¾ pa na podlagi pogodbe o preužitku (sporazum z dne 7. 2. 2023).

2.Tožnica s tožbo primarno zahteva ugotovitev ničnosti sporazuma o priznanju lastninske pravice in pogodbe o preužitku, izbris drugega toženca iz zemljiške knjige, ugotovitev tožničine lastninske pravice in pripadajočih služnosti, izdajo zemljiškoknjižnega dovolila ter ugotovitev, da v skupno premoženje z drugim tožencem poleg določenih premičnin sodi tudi povečanje vrednosti nepremičnine ID znak parcela 0000 2442/8 iz naslova dela in vlaganj v znesku 250.000 EUR (vsakega do 1/2). Podredno namesto lastninskega zahtevka poleg ugotovitve skupnega premoženja uveljavlja povračilo 1/2 deleža povečanja vrednosti nepremičnine (125.000 EUR).

3.Hkrati s tožbo je tožnica predlagala izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve, in sicer da se obema tožencema prepove vsakršna odtujitev in obremenitev nepremičnine ID znak parcela 0000 2442/8. Ob vložitvi tožbe drugi toženec še ni bil vpisan v zemljiško knjigo, je bil pa vpis že dovoljen.

Dosedanji tek postopka o začasni odredbi

4.Sodišče prve stopnje je v sklepu z dne 30. 3. 2023 drugemu tožencu začasno, do izteka tridesetih dni po pravnomočnosti odločbe v tej pravdi, prepovedalo vsakršno odtujitev in obremenitev nepremičnine z ID znakom 0000 2442/8 do celote ter odredilo zaznambo te prepovedi v zemljiški knjigi. Enak predlog zoper prvega toženca je zavrnilo, ker ni bil več vpisan v zemljiški knjigi kot imetnik lastninske pravice.

5.Po ugovoru obeh tožencev je prvostopenjsko sodišče s sklepom z dne 9. 6. 2023 ugovoru ugodilo in izdano začasno odredbo razveljavilo. Višje sodišče je to odločitev s sklepom I Cp 1437/2023 z dne 23. 8. 2023 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Pri tem je napotilo prvostopenjsko sodišče, naj se najprej primerno obrazloženo izreče, ali je prvi toženec sporno nepremičnino sploh (veljavno) podaril tožnici. Pojasnilo je, da je ponovno razpolaganje lastnika, ki je svojo lastninsko pravico že prepustil prejšnjemu pogodbeniku, v korist novega pogodbenika, nedopustno in zato nično, neodvisno od vrste in odplačnosti pravnega posla.

6.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom z dne 7. 12. 2023 ponovno odločilo o ugovoru tožencev in njun ugovor zavrnilo.

Pritožba

7.Zoper prvostopenjski sklep z dne 7. 12. 2023 o zavrnitvi ugovora zoper začasno odredbo se zaradi zmotne, napačne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v smislu določil 338. in 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), napačne uporabe materialnega prava in določil 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) pritožujeta toženca. Predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in samo odloči tako, da tožničin predlog za izdajo začasne odredbe zavrne kot neutemeljen.

Navajata, da se je prvostopenjsko sodišče ob istem dejanskem stanju na škodo tožencev postavilo na popolnoma drugačno pravno stališče, kot ga je imelo še pred pol leta. Vsebina obrazložitve izpodbijanega sklepa je v točkah 2, 3 in 5 enaka obrazložitvi sklepa z dne 9. 6. 2023, torej prvostopenjsko sodišče ni sledilo napotkom Višjega sodišča v Ljubljani iz sklepa z dne 23. 8. 2023. Čeprav je postopek v zvezi z začasno odredbo hiter, bi bil lahko zaslišan vsaj drugi toženec, ki je z izdano začasno odredbo obremenjen. Če zaradi bolezni ni bilo mogoče zaslišanje prvega toženca, bi lahko prvostopenjsko sodišče zaslišalo samo tožnico in drugega toženca. Sodišče prve stopnje ni opredelilo, zakaj je nepodpisano in nedatirano darilno pogodbo iz leta 2011 štelo za daritev. Ni ugotavljalo, kdaj naj bi bila ta listina dejansko napisana. Odločilo je mimo navedb tožencev, da prvi toženec darilne pogodbe brez datuma in brez podpisov ni nikoli sklenil. Ne drži, da obstoja pisne darilne pogodbe toženca nista prerekala.

Zemljiškoknjižni predlog za vpis lastninske pravice v korist drugega toženca v ničemer ne dokazuje dvojnega razpolaganja prvega toženca, s čimer prvostopenjsko sodišče posredno kvalificira njegovo nemoralnost. Tudi drugega toženca je popolnoma samo ocenilo za nedobrovernega pridobitelja, čeprav ni v tej smeri razpolagalo ne z navedbami ne dokazi ne z izpovedbo nobene od strank. Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ) za veljavnost darilne pogodbe zahteva pisno obliko, neoblične pogodbe pa skladno s 538. členom OZ ni mogoče realizirati s tožbo. Toženca vztrajata, da je prvi toženec v sporazumu o priznanju lastninske pravice z dne 7. 2. 2023 drugemu tožencu priznal njegov vložek (tako v denarju kot v delu) v nepremičnino, pri čemer je bil njegov namen ohraniti dom trem otrokom. Opozarjata, da bi moralo sodišče pri odločanju o restituciji upoštevati tudi poštenost tožnice.

Upnik mora kumulativno izkazati verjetnost obstoja zakonskih predpostavk iz 272. člena ZIZ, tožnica pa ni z ničemer dokazala namenov tožencev po kakršnemkoli razpolaganju z zadevno nepremičnino. Drugemu tožencu zaradi otrok niti na misel ne pride, da bi z njo služil ali kako drugače razpolagal. Tožnica ni sledila pozivu sodišča, da naj dokončno postavi trditveno podlago v zvezi s primarnim zahtevkom.

Odgovor na pritožbo

8.Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške.

Odločitev o pritožbi

9.Pritožba ni utemeljena.

Pravna podlaga

10.Sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Upnik mora verjetno izkazati tudi eno izmed naslednjih predpostavk: nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode; da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku (272. člen ZIZ). Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da so navedeni pogoji v obravnavanem primeru izpolnjeni.

11.Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu res zavzelo drugačno stališče, kot ga je imelo v sklepu z dne 9. 6. 2023. A tako je ravnalo na podlagi napotkov pritožbenega sodišča v sklepu VSL I Cp 1437/2023 z dne 23. 8. 2023. V prvem odločanju o ugovoru je namreč napačno uporabilo materialno pravo. Višje sodišče je poudarilo, da je ponovno razpolaganje lastnika, ki je svojo lastninsko pravico že prepustil prejšnjemu pogodbeniku, v korist novega pogodbenika, nedopustno in zato nično neodvisno od vrste ter (ne)odplačnosti pravnega posla. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno sledilo drugostopenjskim napotkom; vsebina obrazložitve izpodbijanega sklepa je enaka prejšnjemu sklepu le v delu, ki povzema navedbe strank.

O darilni pogodbi

12.Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožničina terjatev verjetno izkazana. Toženca pravzaprav nista nikjer v postopku navajala, da sporna nepremičnina ni bila namenjena tožnici (in drugemu tožencu), temveč le, da prvi toženec pisne pogodbe ni želel več podpisati. Neutemeljeno je pritožbeno izpodbijanje prvostopenjske ugotovitve, da med strankama ni bilo spora o tem, da je v letu 2011 nastala (nepodpisana in nedatirana) pisna darilna pogodba o podaritvi sporne nepremičnine s strani prvega toženca tožnici. Toženca sta namreč tudi sama v svojih vlogah trdila, da je po spominu prvega toženca ta listina nastala oktobra 2011, a je nato prvi toženec ni želel podpisati. Sporno med strankama je torej le, zakaj listina ni bila podpisana (oziroma ali je bila sklenjena ustna pogodba), ni pa sporno, da je osnutek pisne pogodbe pod prilogo A5 nastal. Sodišče prve stopnje te pisne pogodbe ni štelo za sklenjeno, je pa pravilno ocenilo, da njen obstoj kot bolj verjetno nakazuje, da je do sklenitve (ustne) darilne pogodbe prišlo. Da je bila darilna pogodba verjetno sklenjena, dodatno potrjujeta tudi pisni izjavi tožničine sestre in tete (sestre prvega toženca).

13.Med strankama ni sporno, da sta tožnica in drugi toženec med trajanjem življenjske skupnosti na sporni nepremičnini nemoteno izvajala posest in vanjo vlagala, saj sta na njej zgradila novo hišo. To kaže, da je bila nepremičnina tožnici - njej sami (v izključno last) ali skupaj z drugim tožencem (kot skupno premoženje) - resnično podarjena. Ne drži, da ustna pogodba glede nepremičnin ne more konvalidirati. Sodna praksa se je že večkrat postavila na stališče, da tudi pri ustnih darilnih pogodbah za nepremičnine velja teorija realizacije.

Dejstvo, da do vknjižbe tožničine lastninske pravice ni prišlo, ni odločilno. Ne le da je prvi toženec posest na podarjeni nepremičnini v celoti prepustil tožnici (in drugemu tožencu), temveč je tožnica nato posest (skupaj z drugim tožencem) nemoteno izvajala kot lastnica in je na tej podlagi v nepremičnino vlagala. Kot izhaja iz tožničinih navedb, se je z izgradnjo nove hiše uresničil bistveni razlog daritve.

Določbe drugega odstavka 538. člena OZ, da obdarjenec ne more s tožbo zahtevati njene izpolnitve darilne pogodbe, če ta ni sklenjena v pisni obliki, ni mogoče razlagati na način, za katerega se zavzemata pritožnika. Ta člen ne dopušča, da bi se s tožbo zahtevalo izpolnitev neoblične (ustne) darilne pogodbe. V obravnavani zadevi pa je bila (ustna) darilna pogodba v pretežni meri že izpolnjena - tako realizirana darilna pogodba je zato kljub pomanjkljivi obliki veljavna in za darovalca (prvega toženca) zavezujoča.

14.V zvezi z realizacijo ustne darilne pogodbe sodišče prve stopnje s sklicevanjem na sodno prakso ni kršilo hierarhije pravnih virov, saj sorodni primeri iz sodne prakse ne zavezujejo, temveč zgolj utrjujejo določeno pravno argumentacijo. Sodna praksa predstavlja sekundaren (neformalen) vir prava, ki zagotavlja enotno uporabo formalnih virov prava.

Dobra vera strank

15.Tožnica je torej kot verjetno izkazala, da ji je bila sporna nepremičnina podarjena. Da sta bila oba toženca ob drugem prenosu lastninske pravice (sklenitvi sporazuma z dne 7. 2. 2023) nedobroverna, je zatrjevala že v tožbi. Glede prvega toženca to izhaja iz samega dvakratnega razpolaganja (prvo razpolaganje, tj. podaritev nepremičnine, je zatrjevano in verjetno izkazano, drugo razpolaganje pa je razvidno tudi iz zemljiške knjige). Drugi toženec se je moral in mogel zavedati, da prvi toženec ni (več) lastnik sporne nepremičnine, saj je verjetno izkazano, da je bil drugi toženec prisoten pri dogovarjanju o parceli, predvsem pa sta s tožnico na tej nepremičnini izvajala lastniško posest in zgradila hišo.

16.Tožničina (ne)poštenost za odločitev o verjetnosti terjatve oziroma utemeljenosti predloga za začasno odredbo ni pomembna. Za ničnost drugega razpolaganja z nepremičnino se zahteva le nedobrovernost tretje osebe, sopogodbenika (tu drugega toženca) - morebitna nedobrovernost tožnice na veljavnost tega pravnega posla nima nobenega vpliva. Dobra vera obdarjenca ni pogoj za veljavnost darilne pogodbe. Prav tako toženca nista navedla, da bi prvi toženec darilno pogodbo kdajkoli preklical, niti nista navedla utemeljenih razlogov za to (539. do 541. člen OZ).

Trditvena podlaga in sklepčnost tožbe

17.Ni jasno, kaj pritožba misli, ko trdi, da tožnica ni sledila pozivu sodišča, naj dokončno postavi trditveno podlago v zvezi s primarnim zahtevkom. Tožnica je tako v tožbi kot v predlogu za izdajo začasne odredbe navedla dovolj dejstev in predlagala dovolj dokazov, ki utemeljujejo verjetnost terjatve.

Neizvedba naroka in opustitev zaslišanja strank

18.V zvezi z neizvedbo naroka oziroma opustitvijo zaslišanja drugega toženca pritožbeno sodišče najprej izpostavlja, da toženca zaslišanja strank sploh nista predlagala. Le tožnica je predlagala svoje zaslišanje. Stranka se ne more sklicevati na kršitev pravice do izjave, ker sodišče ni izvedlo dokazov, ki jih je predlagala (zgolj) nasprotna stranka. Sicer je sodišče prve stopnje razpolagalo z zadostnimi listinskimi dokazi, da izvedba naroka ni bila potrebna. Ta v postopku z začasno odredbo zaradi načela hitrosti postopka (prvi odstavek 11. člena ZIZ) ni obvezen (drugi odstavek 58. člena ZIZ). Pri odločanju o predlogu za izdajo začasne odredbe gre namreč za presojo nižjega dokaznega standarda in (zgolj) verjetnosti obstoja tožbenega zahtevka, ko je torej pomembno le to, ali več dejstev govori za resničnost pravno odločilnih tožbenih trditev kot za njihovo neresničnost. Celovit dokazni postopek je tako prihranjen za vsebinsko odločitev o tožbenem zahtevku.

O obstoju drugih predpostavk za izdajo začasne odredbe

19.Tožnica je verjetno izkazala tudi obstoj drugih zakonskih predpostavk iz 272. člena ZIZ. Da ne bi bilo ponavljanja, se pritožbeno sodišče v zvezi s tem sklicuje na obrazložitev prvostopenjskega sodišča (22. do 25. točka obrazložitve).

Sklepno

20.Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, pritožba pa neutemeljena. Ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni ugotovilo kršitev iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), na katere v povezavi s 366. členom ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo na podlagi 2. točke 365. člena ZPP zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.

Pritožbeni stroški

21.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 165. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ.

-------------------------------

1VSK Sodba Cpg 203/2019 in tam citirane odločbe.

2Prim. VSRS Sodba in sklep II Ips 53/2010.

Zveza:

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 538, 538/2 Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 11, 11/1, 58, 58/2, 272

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.