Jedro

Stališča Vrhovnega sodišča iz zadeve II Ips 77/2019, po katerem je pri presoji trenutka zastaranja terjatve tudi pri procesnem pobotanju odločilen trenutek, ko so se stekli pogoji za pobot, ko je v postopku podan ugovor pobota, ni mogoče analogno uporabiti za dajatveno nasprotno tožbo, s katero toženec uveljavlja terjatev, ki po višini presega tožbeno terjatev in odločitev o kateri bo imela širši učinek od obrambe zoper tožbeno terjatev.

Sodišče ne more samo izbirati, katere izmed več toženčevih terjatev bo presojalo v okviru pobotnega ugovora in katerih ne. Do tega bi se - zaradi uvodoma opisanih različnih učinkov odločitve o pobotnem ugovoru in odločitve o nasprotni tožbi - lahko opredelil le toženec sam.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi, kolikor se nanaša na ugotovitev terjatve toženca do tožnice, procesni pobot ter odločitev o stroških postopka pred sodiščema nižjih stopenj, in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za novo končno odločbo.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. V ponovljenem sojenju je sodišče prve stopnje ugotovilo, da znaša terjatev tožnice do toženca 131.139,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 4. 2019 dalje in da znaša terjatev toženca do tožnice 19.055,35 EUR. Opravilo je pobot medsebojnih terjatev in po pobotu tožencu naložilo plačilo 112.084,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 4. 2019 dalje. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Prav tako je zavrnilo presežek toženčevega pobotnega ugovora. V celoti je zavrnilo zahtevek toženca po nasprotni tožbi, s katerim je ta od tožnice zahteval plačilo 259.161,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožencu je naložilo še povračilo pravdnih stroškov tožnici.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo toženca in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je še o pritožbenih stroških.

3. Toženec (tožnik po nasprotni tožbi, v nadaljevanju toženec) je na podlagi sklepa Vrhovnega sodišča II DoR 381/2020 z dne 20. 11. 2020 zoper sodbo sodišča druge stopnje vložil revizijo, v kateri zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da razveljavi sodbi sodišč nižjih stopenj in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša revizijske stroške.

4. Revizija je bila vročena tožnici (toženki po nasprotni tožbi, v nadaljevanju tožnici), ki je v odgovoru predlagala njeno zavrženje, podredno zavrnitev in priglasila stroške revizijskega postopka.

**Dejanski okvir spora**

5. A. A., pokojni oče pravdnih strank, je bil denacionalizacijski upravičenec glede premičnega in nepremičnega premoženja večje vrednosti. Po njem so dedovali njegova vdova ter njuni trije otroci: tožnica, toženec in njuna sestra B. A.. Dediči so sklenili dogovor, da se bo vrnjeno premoženje delilo med otroke in da bo denacionalizacijske postopke pričel in vodil toženec ter po vračilu skrbel za vrnjeno premoženje, kar je tudi storil. Premoženje ni bilo vrnjeno hkrati, temveč v več delih, pri čemer je bilo zadnje premoženje vrnjeno s sklepom o dedovanju z dne 22. 5. 2014. Edina dedinja po sedaj že pokojni B. A. je tožnica.

6. Tožnica je s tožbo zahtevala izdajo pisne zahteve za prenos obveznic SOD, d. d., ki so bile del njej in njeni sestri (katere edina dedinja je) pripadajočega vrnjenega premoženja in ki jih je toženec še vedno zadrževal, ter plačilo vrednosti do takrat zapadlih kuponov. Toženec je med pravdo prostovoljno izvršil prenos vrednostnih papirjev, zato je tožnica terjala le še plačilo.

7. Toženec je v postopku postavil pobotni ugovor (po zadnji spremembi v višini, ki ni dosegla višine tožbene terjatve) in nato vložil še nasprotno tožbo s podobno vsebino (za presežek nad tistim, kar je uveljavljal že s pobotnim ugovorom). Trdil je, da so se dediči po pokojnem A. A. dogovorili, da tožencu za trud pri vodenju denacionalizacijskih postopkov pripada nagrada. Od tožnice je zato (s pobotnim ugovorom in nasprotno tožbo) zahteval plačilo deleža nagrade, ki odpade nanjo in na njuno sestro (saj je bila tožnica njena edina dedinja), ter še neplačanih stroškov denacionalizacijskih postopkov in skrbništva nad premoženjem.

8. Za presojo pobotnega ugovora in nasprotne tožbe je bilo bistveno, kakšna je bila vsebina (ustnega) dogovora o nagradi, zlasti v zvezi z zapadlostjo nagrade. Toženec je trdil, da naj bi bila formula za obračun nagrade dogovorjena vnaprej, obračunala in plačala pa naj bi se po vrnitvi vsega premoženja in od vrednosti vsega premoženja, medtem ko je tožnica trdila, da naj bi se nagrada za vsak del vrnjenega premoženja dogovarjala sproti in da je tožencu ves sprotni dolg tudi že plačala.

**Odločitev sodišč nižjih stopenj**

9. Toženec je tožnici dolžan na račun vrnjenih obveznic dolžan plačati še 12.837 EUR1 zanjo in 118.302,60 EUR2 za njuno sestro, katere edina dedinja je tožnica. Po presoji sodišč je bil toženec preostalima dedinjama dolžan izročiti vrnjeno premoženje (kupone oziroma prejeto izplačilo iz zapadlih kuponov) dne 9. 9. 2008, ko je postal pravnomočen dodatni sklep o dedovanju, s katerim so bili določeni dediči dodatne zapuščine (dela vrnjenega premoženja, med katerim so bile tudi sporne obveznice).3

10. Toženec je pobotni ugovor podal do višine 68.845,74 EUR, kar je sicer manj, kot znaša tožbena terjatev. Dodatnih 259.161,93 EUR je zahteval z nasprotno tožbo. Sodišči nižjih stopenj sta tudi v ponovljenem sojenju ugotovili, da sta bili nagrada in formula za njen obračun res dogovorjeni vnaprej (vsaka od dedinj naj bi tožencu kot nagrado izročila 3,33 % vrnjenega premoženja),4 vendar pa je bilo dogovorjeno njeno sprotno plačevanje, torej ob vsaki vrnitvi posameznega dela premoženja. Nekatere dele nagrade je tožnica že sproti plačala, ne pa vseh. Nekatere dele nagrade si je toženec tudi že kar sam pridržal. 11. Za odločitev o reviziji, ki je bila dopuščena le v zvezi z vprašanjem zastaranja v pobot uveljavljanih terjatev, je bistveno stališče sodišč nižjih stopenj, da je pri procesnem pobotu mogoče v pobot postaviti le terjatve, ki v trenutku podaje pobotnega ugovora še niso zastarane.

12. Kar se tiče nagrade, ki jo tožnica dolguje tožencu v svojem imenu, so posamezni zneski nagrade po presoji sodišč zapadli v plačilo s pravnomočnostjo posameznih sklepov o dedovanju denacionaliziranega premoženja. Od teh trenutkov so tudi tekli splošni petletni zastaralni roki za posamezne zneske nagrade. Premoženje je bilo vrnjeno v 18 delih, od tega nagrade za 3 dele niso predmet nasprotne tožbe, medtem ko so nagrade za 5 delov zastarale l. 2003, nagrade za 6 delov l. 2012 in nagrada za 2 dela5 sredi l. 2013. Ob pobotnem ugovoru iz konca l. 2013 in vložitvi nasprotne tožbe l. 2014 sta bili nezastarani torej le še nagradi za 2 dela vrnjenega premoženja.6 Kar pa se tiče nagrade, ki jo tožnica dolguje tožencu v imenu pokojne sestre, je nagrada v celoti nezastarana. Šele konec l. 2010 je bilo namreč dokončno razsojeno, da je edina dedinja po sestri tožnica in ne toženec,7 zato je bilo šele takrat jasno, da mora toženec tudi sestrin delež nagrade zahtevati od tožnice.

13. Glede zahteve za povračilo stroškov je bilo ugotovljeno, da bi jih toženec lahko stroške denacionalizacijskega postopka zahteval takoj po končanih denacionalizacijskih postopkih, stroške skrbništva nad premoženjem pa od pravnomočnosti posameznih sklepov o dedovanju. Ker pa iz toženčevih navedb ni bilo mogoče razbrati, na katero konkretno premoženje se posamezni opredeljeni stroški nanašajo, sta sodišči kot trenutek začetka teka splošnega petletnega roka upoštevali trenutek nastanka stroškov. Od vseh stroškov je bil tako še nezastaran le še manjši del stroškov.8

14. Nezastarane terjatve, ki jih je toženec utemeljeno uveljavljal v procesni pobot, so tako: nezastarani del stroškov v višini 132,15 EUR in 1.099,33 EUR, celotna nagrada od pokojne sestre iz naslova vrnjenih obveznic v višini 11.977,63 EUR, priznani del nagrade od tožnice iz naslova vrnjenih obveznic v višini 3.992,54 EUR ter nezastarani del preostale nagrade, ki odpade na 2 dela vrnjenega premoženja,9 in jo je sodišče glede na ocenjeno vrednost teh delov premoženja odmerilo v višini 1.430,76 EUR in 422,94 EUR. Končni znesek utemeljene pobotne terjatve znaša 19.055,35 EUR; v preostanku je bil pobotni ugovor zavrnjen. V celoti je bil kot zastaran zavrnjen tudi zahtevek po nasprotni tožbi, saj je bilo vse, kar je bilo še nezastarano, že upoštevano v okviru pobotnega ugovora.

**Dopuščeno revizijsko vprašanje**

15. Po določbi drugega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

16. Revizija je bila dopuščena glede pravnega vprašanja materialnopravne pravilnosti presoje ugovora zastaranja v pobot uveljavljanih terjatev.

**Povzetek navedb strank v revizijskem postopku**

17. Toženec v reviziji obširno pojasnjuje, zakaj meni, da v pobot ni uveljavljal le terjatve v višini 68.845,74 EUR, temveč terjatev, po višini enakovredno celotnemu tožbenemu zahtevku, ki ga je s tožbo uveljavljala tožnica. Med postopkom sicer temu vprašanju ni posvečal večje pozornosti, nenazadnje je vložil tudi nasprotno tožbo, a na to opozarja sedaj, saj je bila revizija dopuščena le glede zastaranja v pobot uveljavljanih terjatev. Glede zastaranja pa opozarja na sklep Vrhovnega sodišča II Ips 77/2019, v katere je zavzeto stališče, da tudi pri procesnem pobotu veljajo pravila o učinkovanju pobotne izjave za nazaj ter da je dopustno uveljavljanje terjatve v pobot, če ta še ni bila zastarana takrat, ko so se stekli pogoji za pobot. Toženec tudi meni, da je stališče pomembno ne le za presojo pobota, temveč tudi za presojo nasprotne tožbe – tudi za z njo vtoževano terjatev naj bi smiselno veljalo, kar navaja Vrhovno sodišče v omenjenem sklepu: „[…] če je med dvema strankama več nasprotnih terjatev ter tožnik nezastarano terjatev uveljavlja v pravdi, potem je težko govoriti tako o pravnem miru med obema subjektoma, kakor tudi o neznosni časovni oddaljenosti, kot vrednotni podstati instituta zastaranja.“

18. Tožnica v odgovoru na revizijo prvenstveno predlaga zavrženje revizije. Ta glede zahtevka po nasprotni tožbi ni bila dopuščena, zato ni dovoljena, kolikor se nanaša na ta zahtevek. Toženec je v vlogi z dne 4. 2. 2014 jasno opredelil, da za znesek 68.845,74 EUR uveljavlja pobotni ugovor, za preostanek v znesku 259.830,61 EUR pa nasprotno tožbo. Zahtevek po nasprotni tožbi je bil v celoti pravnomočno zavrnjen. Tudi glede ugodilnega dela pobotne terjatve toženec nima pravnega interesa za revizijo, saj boljšega izida ne more doseči. Pomanjkanje pravnega interesa za revizijo izhaja tudi iz tega, da zahtevka, ki je predmet pobotnega ugovora, sploh ni mogoče ločiti od zahtevka, ki je predmet nasprotne tožbe, saj iz toženčevih navedb v postopku sploh ni razvidno, na katero premoženje se kateri od zahtevkov nanaša. Z drugačno odločitvijo o pobotnem ugovoru bi se zato poseglo v pravnomočno odločitev o nasprotni tožbi. Nenazadnje revizija tudi ni obrazložena v skladu z zahtevami iz tretjega odstavka 373. člena ZPP. Podredno tožnica predlaga zavrnitev revizije, saj naj bi bila obravnavana zadeva neprimerljiva z zadevo II Ips 77/2019. **Presoja utemeljenosti revizije**

19. Revizijsko sodišče tožnici uvodoma pojasnjuje, da je njena zahteva po zavrženju revizije neutemeljena. Revizija je glede dopuščenega vprašanja zadosti obrazložena; v delu, kjer ni bila dopuščena, pa je revizijsko sodišče ne bo obravnavalo.

_Domet stališča Vrhovnega sodišča iz zadeve II Ips 77/2019_

20. Revizijski preizkus izpodbijane odločbe je zamejen z dopuščenim revizijskim vprašanjem. To se nanaša le na materialnopravno pravilnost presoje ugovora zastaranja v pobot uveljavljanih terjatev oziroma – natančneje – na pravilnost stališča sodišč nižjih stopenj, da je pri procesnem pobotu mogoče v pobot postaviti le terjatve, ki v trenutku podaje pobotnega ugovora še niso zastarane. Že iz tako zamejenega vprašanja je razvidno, da je predmet revizijske presoje le pobotni ugovor in z njim uveljavljana toženčeva terjatev oziroma terjatve, ne pa tudi toženčeve terjatve, uveljavljane z nasprotno tožbo. Kljub temu pa bo revizijsko sodišče v nadaljevanju pojasnilo, zakaj pobotnega ugovora in nasprotne tožbe ni mogoče obravnavati na enak način.

21. Vrhovno sodišče se je v sklepu II Ips 77/2019 z dne 28. 8. 2020 ukvarjalo s podobnim vprašanjem, kot se odpira v tu obravnavani zadevi, tj. z vprašanjem učinkov uveljavljanja zastarane terjatve v pobot oziroma z vprašanjem, ali je pri procesnem pobotanju odločilen trenutek, ko so se stekli pogoji za pobot, ali trenutek, ko je v postopku podan ugovor pobota.10 Po njegovem stališču je pri presoji trenutka zastaranja terjatve tudi pri procesnem pobotanju odločilen trenutek, ko so se stekli pogoji za pobot, in ne trenutek, ko je v postopku podan ugovor pobota. Drugače povedano: tudi pri procesnem pobotanju je uporabljiva določba prvega odstavka 314. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki se glasi: „Dolg se lahko pobota z zastarano terjatvijo, vendar le, če takrat, ko so se stekli pogoji za pobot, terjatev še ni bila zastarana.“

22. Po revidentovem mnenju naj bi povsem enako moralo veljati tudi za terjatev, uveljavljano z nasprotno tožbo. Tudi táko toženčevo procesno postopanje naj bi namreč predpostavljalo, da je pravni mir med procesnima subjektoma porušen, kar odpravlja vrednotno podstat zastaranja. Revidentovo stališče je mogoče smiselno razumeti tako, da naj bi tudi zahtevka iz nasprotne tožbe ne bilo mogoče zavrniti zaradi zastaranja, če terjatev iz nasprotne tožbe še ni bila zastarana v trenutku, ko so se stekli pogoji za njen pobot s tožbeno terjatvijo (četudi toženec svoje terjatve sploh ne uveljavlja v pobot, temveč z nasprotno tožbo).

23. Tako stališče ni utemeljeno. Instituta pobotnega ugovora in nasprotne tožbe imata sicer res določene stične točke. Ena od njih je gotovo določba 2. točke prvega odstavka 183. člena ZPP, ki toženi stranki omogoča vložitev nasprotne tožbe tudi v primeru, če se zahtevek tožbe in zahtevek nasprotne tožbe lahko pobotata. To kaže na podoben namen obeh institutov. Po drugi strani nudi nasprotna tožba v številnih pogledih upravičencu bistveno močnejše varstvo. Če njegova terjatev po višini presega tožbeno terjatev, lahko z nasprotno tožbo izposluje pravnomočno odločitev glede celotne lastne terjatve, medtem ko bi s pobotnim ugovorom uspel le do višine tožbene terjatve. Prav tako lahko sam odloča o nadaljnji usodi terjatve, o kateri je odločeno z nasprotno tožbo (ali, kdaj in na kakšen način bo v prihodnje z njo razpolagal – jo izterjal v izvršbi, pobotal z izjavo ipd.), medtem ko pobotni ugovor pomeni, da bo terjatev do višine tožbene terjatve prenehala prav z odločitvijo sodišča (sodbenim pobotnim izrekom) v konkretni pravdi. Okoliščina, da se tožba in nasprotna tožba pod pogoji iz ZPP lahko obravnavata v istem postopku, je izraz načela ekonomičnosti in pravne varnosti, vendar gre le za toženčevo možnost in ne obveznost – svojo terjatev lahko uveljavlja tudi v samostojni tožbi.11

24. Različna stopnja varstva, ki jo nudita pobotni ugovor in nasprotna tožba, narekuje različno obravnavo obeh institutov tudi v primeru, kadar se z nasprotno tožbo uveljavlja terjatev, ki je v trenutku vložitve tožbe že zastarana. Pojasnila Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 77/2019, na katerega se sklicuje revident, ni mogoče razumeti izolirano. V primeru obojestranskega uveljavljanja medsebojnih terjatev pravdnih strank res ni mogoče govoriti o pravnem miru med obema subjektoma in o neznosni časovni oddaljenosti kot vrednotni podstati instituta zastaranja,12 vendar revident spregleduje nadaljnje pojasnilo, da gre pri pobotu, ki omogoča tudi pobotanje že zastarane terjatve, „[...] za obrambno sredstvo, kjer je pravo do toženca (iz razlogov izravnalne pravičnosti) tudi sicer bolj popustljivo (tak primer je npr. dopustnost ugovora po drugem odstavku 480. člena OZ).“13 Zakonodajalec je v določenih primerih ocenil, da pravična razrešitev še odprtih razmerij med strankami občasno terja odstop od siceršnjih pravil o časovnih omejitvah uveljavljanja zahtevkov. Skupno tem primerom je, da tožencem omogočajo obrambo, ozko usmerjeno le zoper tisto, kar tožnik terja od njih.14 Tako ni dvoma, da enakega odstopa od pravil o zastaranju ni mogoče analogno uporabiti tudi za nasprotno tožbo, s katero toženec uveljavlja terjatev, ki po višini presega tožbeno terjatev in odločitev o kateri bo imela širši učinek od obrambe zoper tožbeno terjatev.

25. Poleg tega je v obravnavanem primeru bistveno še nekaj. Toženec je svojo nasprotno terjatev uveljavljal z dajatveno nasprotno tožbo. Z zastaranjem preneha pravica zahtevati izpolnitev obveznosti (prvi odstavek 335. člena OZ). Najpogosteje se navaja, da določba upniku po nastopu zastaranja onemogoča uveljavljanje zahtevka pred sodiščem oziroma drugim organom, ki naj mu zagotovi pravno varstvo.15 Še doslednejše je stališče, da zastaranje rodi dolžnikov ugovor, s katerim lahko ta zavrne izpolnitev; če je ugovor uveljavljen pred sodiščem, pa prepreči pravo vsebinsko odločanje o izpolnitvi obveznosti. Z zastaranjem namreč sama pravica (materialnopravno upravičenje) ne preneha, temveč obstaja naprej kot naturalna obveznost, ki jo lahko dolžnik prostovoljno izpolni.16 Preneha le pravovarstveno upravičenje, s katerim bi upnik lahko dosegel prisilno izpolnitev obveznosti. Ko terjatev zastara in dolžnik uveljavlja ugovora zastaranja sodišče torej dajatvenemu zahtevku ne more ugoditi, ne glede na to, ali je postavljen v samostojni tožbi ali v nasprotni tožbi. Edina upnikova možnost, ki jo zakon izrecno omogoča, je uveljavljanje zastarane terjatve v pobot, če ta seveda še ni bila zastarana v trenutku steka pogojev za pobot. Odločitev o procesnem pobotu pomeni specifičen način prenehanja terjatve, kjer se dolžniku ne nalaga nobene dajatve, temveč se le ugotavlja obstoj nasprotnih terjatev in nato opravi pobot.17 Ta možnost tako ni v opreki s temeljnimi značilnostmi zastaranja.

26. Stališča iz zadeve II Ips 77/2019 tako za nasprotno tožbo niso uporabljiva. Nasprotna tožba v konkretni zadevi tudi ne bo predmet revizijske presoje. Tega ne more spremeniti niti okoliščina, da se je toženec odločil uveljavljati pobotni ugovor v višini, ki je nižja od višine tožbene terjatve. Tveganje takega procesnega postopanja nosi sam.

_Presoja konkretnega primera_

27. Uporaba pravila, da se dolg lahko pobota z zastarano terjatvijo, če takrat, ko so se stekli pogoji za pobot, terjatev še ni bila zastarana, za tu obravnavano zadevo pomeni, da ni odločilno, ali so bile v pobot uveljavljane terjatve zastarane v trenutku uveljavljanja pobotnega ugovora v pravdi, temveč v trenutku, ko so se stekli pogoji za pobot: vzajemnost, istovrstnost in dospelost nasprotnih obveznosti. Pomembno je tudi, da gre tako na tožničini kot na toženčevi strani za več različnih terjatev.

28. Prvič, niso bile vse s tožbo in na drugi strani s pobotnim ugovorom uveljavljane terjatve ves čas vzajemne. Del obveznic oziroma terjatev iz naslova zapadlih kuponov je namreč pripadal pokojni sestri pravdnih strank (umrla je l. 2001) in za te terjatve vse do pravnomočne odločitve o tem, kdo je dedič po njej, še ni bilo jasno, komu sploh pripadajo. Sestrin delež je tožnici pripadel šele s pravnomočnostjo dodatnega sklepa o dedovanju z dne 29. 9. 2010. V tem trenutku je bilo jasno, da lahko tožnica ta del obveznic oziroma plačilo zapadlih kuponov terja od toženca in da lahko toženec od tožnice terja tudi delež nagrade, ki bi mu jo sicer morala izplačati pokojna sestra.

29. Drugič, niso bile vse terjatve ves čas istovrstne. Tisti del denacionaliziranega premoženja, ki ga tožnica zahteva od toženca, je bil vrnjen v obliki obveznic SOD z upravno odločbo z dne 30. 9. 2003 in dedičem nato dodeljen šele z dodatnim sklepom o dedovanju, ki je postal pravnomočen 9. 9. 2008. V času od izdaje upravne odločbe do vložitve tožbe je del obveznic že zapadel in je bil izplačan v denarju na toženčev skrbniški račun, del pa je še obstajal v obliki obveznic (prenos teh obveznic tožnici je toženec prostovoljno izvršil po vložitvi tožbe; del denarnih sredstev pa ji je prenakazal že pred vložitvijo tožbe). Toženec je svojo nagrado (za celotno vrnjeno premoženje, torej ne le za obveznice) ter stroške izračunal in zahteval v denarju.

30. Tretjič, dospelost terjatev, ki jih toženec zahteva od tožnice iz naslova nagrade in stroškov, je sodišče prve stopnje natančno opredelilo v 35. in 38. točki obrazložitve svoje sodbe. Gre za datume: 16. 6. 1998 (za 5 terjatev za nagrado), 19. 5. 2007 (za 6 terjatev za nagrado), 9. 9. 2008 (za 2 terjatvi za nagrado), 18. 4. 2011 (za 1 terjatev za nagrado), 13. 6. 2014 (za 1 terjatev za nagrado). Temu ustrezni trenutki nastopa zastaranja bi bili ob upoštevanju petletnega zastaralnega roka: 17. 6. 2003, 20. 5. 2012, 10. 9. 2013, 19. 4. 2016 in 14. 6. 2019. Stroški (opredeljeni v prilogi B101) so nastajali med l. 1997 in 2009, zanje bi torej zastaranje nastopilo med leti 2002 in 2015. Terjatev tožnice do toženca (tj. terjatev za premoženje, ki že od začetka pripada njej) je – kot je mogoče razbrati iz sodb sodišč nižjih stopenj – zapadla 9. 9. 2008, ko je postal pravnomočen dodatni sklep o dedovanju, s katerim so bili določeni dediči dodatne zapuščine, v okvir katere so spadale tudi sporne obveznice.18 Sestrin delež pa je – kot že rečeno – tožnici pripadel šele s pravnomočnostjo dodatnega sklepa o dedovanju z dne 29. 9. 2010. 31. Očitno je, da v času dospelosti tožničinih terjatev do toženca del toženčevih terjatev za posamezne dele nagrade in stroške še ni bil zastaran, del terjatev še ni niti nastal. Zastarale so (dne 17. 6. 2003) le terjatve za nagrado za dele vrnjenega premoženja, opredeljenega v 1., 2., 3., 4. in 6. alineji 35. točke obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, ter del stroškov (del teh je namreč zastaral že pred l. 2008). Že samo do 1. 12. 2010 (ko je zapadel 29. kupon obveznic) je znesek denarne terjatve iz naslova že izplačanih kuponov, ki jo ima tožnica do toženca za delež pokojne sestre, znašal 68.845,74 EUR.19 To pomeni, da so bile najmanj v tem obsegu, ki po višini ustreza skupni višini v pobot uveljavljanih terjatev, terjatve, ki so si stopile nasproti, tudi istovrstne (tj. toženčevim denarnim terjatvi se niso nasproti postavile le terjatve na izročitev obveznic). V istem obsegu so bile terjatve od 29. 9. 2010, ko je edina dedinja pokojne sestre postala tožnica, tudi vzajemne.

32. Navedeno zadošča za sklep, da toženčev pobotni ugovor ni že vnaprej očitno neutemeljen. Vendar pa v postopku ni bilo ugotovljenih dovolj dejstev, da bi lahko revizijsko sodišče sàmo dokončno odločilo o zadevi. Poleg tega je treba upoštevati še naslednje.

33. Tožnica v odgovoru na revizijo opozarja, da je toženec v postopku zahteval celotno nagrado nediferencirano, torej v enotnem znesku od celotnega vrnjenega premoženja. Ker pa je bilo v postopku ugotovljeno, da je bilo plačilo nagrade dogovorjeno po delih (od posameznih enot vrnjenega premoženja), iz toženčevih navedb ni mogoče razbrati, katere terjatve za posamezne dele nagrade sestavljajo pobotni ugovor in katere nasprotno tožbo. Posledično naj bi novo odločanje zgolj o pobotnem ugovoru ne bilo mogoče; odločanje o obeh – tako pobotu kot nasprotni tožbi – pa ni dovoljeno, saj je odločitev o nasprotni tožbi (zavrnitev zahtevka) pravnomočna in revizija glede nje ni bila dopuščena.

34. Drži, da je bil pobotni ugovor le deloma natančno opredeljen. Kot že navedeno, je toženec z njim izrecno uveljavljal dvakrat po 11.977,63 EUR (gre za nagrado s strani obeh drugih dedinj, ki odpade na premoženje, vrnjeno v obliki obveznic) ter stroške denacionalizacijskih postopkov v višini 19.412,94 EUR, kar skupaj znese 43.368,20 EUR. Presežek do v pobot uveljavljanih 68.845,74 EUR in nato še celoten znesek, uveljavljan z nasprotno tožbo, pa naj bi pomenila nagrada za preostali del premoženja, vrnjen v denacionalizaciji. Tako uveljavljanje nagrade za preostali del premoženja je posledica toženčevega stališča, da naj bi bila nagrada od celotnega premoženja dogovorjena enotno ter da naj bi v celoti zapadla po končani denacionalizaciji in ne že ob vračanju posameznih delov premoženja. V postopku pa je bilo ugotovljeno ravno nasprotno – da je bilo dogovorjeno sprotno plačevanje delov nagrade. Zato se zastavlja vprašanje, katere terjatve za posamezne dele nagrade je ob odsotnosti izrecne toženčeve opredelitve sploh mogoče presojati v okviru pobotnega ugovora.

35. Po presoji revizijskega sodišča sodišče ne more samo izbirati, katere izmed več toženčevih terjatev bo presojalo v okviru pobotnega ugovora in katerih ne. Do tega bi se – zaradi uvodoma opisanih različnih učinkov odločitve o pobotnem ugovoru in odločitve o nasprotni tožbi – lahko opredelil le toženec sam. Toženec je bil že v času postopka pred sodiščem prve stopnje seznanjen s tožničinim materialnopravnim stališčem o tem, da je nagrada zapadala po delih, ob vsaki vrnitvi posameznega dela premoženja. Kljub lastnemu nasprotnemu stališču je tako imel možnost, da za primer, da bo sodišče sledilo tožničinemu naziranju, specificira, kateri deli nagrade naj se upoštevajo v okviru pobotnega ugovora in kateri v okviru nasprotne tožbe. Posledice te opustitve so zato v njegovi sferi tveganja.

36. Ugotovljeno je bilo, da je toženec s pobotnim ugovorom izrecno uveljavljal dvakratno nagrado v višini 11.977,63 EUR (za vsako od obeh dedinj; šlo je za nagrado, ki odpade na premoženje, vrnjeno v obliki obveznic) ter stroške v višini 19.412,94 EUR, kar skupaj znese 43.368,20 EUR. Presežek do v pobot uveljavljanih 68.845,74 EUR in nato še celoten znesek, uveljavljan z nasprotno tožbo, pa naj bi pomenila nagrada za preostali del premoženja, vrnjen v denacionalizaciji. Sodišči nižjih stopenj sta tožencu v okviru pobotnega ugovora prisodili del nagrade v višini 11.977,63 EUR in 3.992,54 EUR (nagrada, ki odpade na premoženje, vrnjeno v obliki obveznic), del stroškov v višini 132,15 EUR in 1.099,33 EUR, ter tisti del preostanka nagrade, ki že po njuni prvotni presoji ni bil zastaran (1.430,76 EUR in 422,94 EUR, ki odpadeta na dve enoti vrnjenega nepremičnega premoženja). V ponovljenem postopku bo treba ugotoviti, ali so – upoštevaje stališče o možnosti pobota s terjatvami, ki v času steka pogojev za pobot še niso bile zastarane – lahko za pobot upoštevni tudi kateri od še neupoštevanih, a uveljavljanih stroškov, ter kako je s preostankom nagrade, ki odpade na premoženje, vrnjeno v obliki obveznic, in jo tožencu dolguje tožnica v svojem imenu in ne v imenu pokojne sestre.20 Kot je bilo pojasnjeno, pa ne bo mogoče upoštevati terjatev glede presežka zahtevane nagrade, saj toženec ni navedel, katere od njih uveljavlja v okviru pobotnega ugovora.

**Odločitev o reviziji**

37. Glede na obrazloženo je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo (prvi odstavek 379. člena ZPP), sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo, kolikor se nanaša na ugotovitev terjatve toženca do tožnice, procesni pobot ter odločitev o stroških postopka pred sodiščema nižjih stopenj, ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje (I. točka izreka).

38. Sodišče druge stopnje ima ustrezna procesna pooblastila, da sámo dopolni vrzeli v ugotovljenem dejanskem stanju in – zlasti glede na trajanje dosedanjega sodnega postopka – v zadevi tudi dokončno odloči. **Odločitev o revizijskih stroških**

39. Odločitev o revizijskih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP (II. točka izreka).

**Sestava senata in glasovanje**

40. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu sklepa. Odločbo je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 12.176,05 EUR glavnice in 661,02 EUR obresti. 2 68.845,74 EUR glavnice in 49.456,86 EUR obresti. 3 Glej 43. točko sodbe sodišča prve stopnje; sklep v prilogi A99. 4 Vsak od treh otrok naj bi dobil 30 % vrnjenega premoženja, toženec pa še dodatnih 10 % kot nagrado. Drugače povedano: ker nagrada pomeni 10 % od celotnega premoženja, odpade na posameznega dediča dolg za nagrado v višini 3,33 % od celotnega premoženja. 5 Nagrada za enega od teh dveh delov (3.992,54 EUR) je bila tožencu vseeno prisojena, saj jo je tožnica priznala (glej alinejo 12 v 35. točki sodbe sodišča prve stopnje). 6 Poslovni prostor ... in nepremičnine ... (glej alineji 16 in 18 v 35. točki sodbe sodišča prve stopnje). 7 Glej 39. točko sodbe sodišča prve stopnje. 8 Strošek za geodetsko ureditev meje na ... ter stroški za C. (glej 38. in 39. točko sodbe sodišča prve stopnje). 9 Glej opombo 5. 10 Glede tega vprašanja je bila sodna praksa sodišč nižjih stopenj dotlej neenotna. Enako velja za pravno teorijo, katere stališča Vrhovno sodišče povzema v navedeni odločbi. 11 Glej A. Galič v komentarju 183. člena ZPP, v: Ude et all, Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 2. knjiga (Založba Uradni list, GV založba, Ljubljana 2005), str. 173. 12 Glej 23. tč. obrazložitve sklepa II Ips 77/2019 z dne 28. 8. 2020. 13 Prav tam. 14 Tako gre npr. pri ugovoru znižanja kupnine iz 480. člena OZ za nesamostojen ugovor proti prodajalčevemu zahtevku za plačilo kupnine, ki ga po višini ne more preseči. Ozko obrambno sredstvo je tudi vsakršen pobotni ugovor, ki po višini prav tako ne more preseči vtoževane terjatve, ki se ji zoperstavlja. 15 Glej npr. V. Kranjc v komentarju 335. člena OZ, v: Juhart, Plavšak (ur.), Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del, 2. knjiga (GV Založba, Ljubljana 2003), str. 445. 16 Prav tam. 17 Oziroma se – če gre za materialni pobot – kot predhodno vprašanje ugotovi, da je do pobota prišlo, in posledično v izreku do pobotane višine zavrne tožbeno terjatev. 18 Glej 43. točko sodbe sodišča prve stopnje; sklep v prilogi A99. 19 Glej npr. 16. točko tožničine pripravljalne vloge z dne 8. 5. 2021. 20 Za ta del nagrade je bilo prvotno zavzeto stališče o zastaranju in je bil prisojen le tisti del, ki ga je tožnica izrecno priznala.