Jedro

V primerih, kot je obravnavani, zakonska ureditev predpisuje dva ločena upravna postopka: pristojni inšpekcijski organ najprej ugotovi nelegalnost gradnje, nato po svojo odločbo pošlje upravni enoti, ki na njeni podlagi izda odločbo o odmeri nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora, torej odločbo, kakršna je izpodbijana v tem upravnem sporu.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo ugodila pritožbi in odpravila odločbo Upravne enote Brežice št. 351-51/2018/6 z dne 7. 3. 2018. Tožniku je zaradi nelegalne gradnje na zemljišču parc. št. 1134/5 k.o. ... odmerila nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora v znesku 5.479,20 EUR, navedla rok in način plačila tega zneska ter odločila, da je tožnik za zapadlo in neplačano nadomestilo dolžan plačati zakonske zamudne obresti (1. točka). Odločila je še, da se tožniku priznajo stroški pravnega zastopanja v znesku 23,99 EUR, ki jih je dolžna plačati Upravna enota Brežice (2. točka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je prvostopenjski organ prejel pravnomočno odločbo Inšpektorata RS za okolje in prostor, OE Novo Mesto, Izpostava Brežice, s katero je bilo odločeno, da je tožnikov objekt na navedeni parceli nelegalna gradnja. Zato je bil dolžan po uradni dolžnosti pričeti postopek za odmero nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora. V nadaljevanju navaja značilnosti objekta in zemljišča, ki jih je upošteval pri izračunu nadomestila, ter način tega izračuna, upoštevaje kriterije za izračunavanje višine nadomestila, ki so določeni z Uredbo o kriterijih za izračunavanje višine nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora in o načinu njegovega plačila (v nadaljevanju Uredba). Ugotavlja, da je prvostopenjski organ napačno izračunal faktor F7, kajti obravnavani objekt se nahaja na nezazidljivem zemljišču. Zato glede skladnosti nedovoljene gradnje z oblikovalskimi pogoji velja drugi in ne prvi odstavek 15. člena Uredbe in znaša v tem primeru pravilen faktor F7 1 in ne 1,2. Glede na to je bilo potrebno prvostopenjsko odločbo odpraviti in tožniku odmeriti nadomestilo v višini 5.479,20 EUR. Pritožbene navedbe, da gre za neskladno in ne nelegalno gradnjo zavrača, saj so vrsta nedovoljene gradnje, obseg gradnje in inšpekcijski zavezanec že določeni s pravnomočno inšpekcijsko odločbo, tako da teh ugotovitev v postopku izdaje odločbe o odmeri nadomestila ni več mogoče izpodbijati. Kar se tiče olajševalnih okoliščin, pojasni, da predpis ne predvideva, da bi bile relevantne, zato jih pri odmeri nadomestila ne more upoštevati. Ker je tožnik s pritožbo s 16 % uspel, pa mu v takšnem deležu pripadajo tudi stroški v zvezi s pritožbo, odmerjeni po tar. št. 28 Odvetniške tarife, povečano za davek na dodano vrednost. 3. Tožnik vlaga tožbo, v kateri navaja, da se ne strinja s tem, da so vrsta nedovoljene gradnje, obseg gradnje in inšpekcijski zavezanec določeni s pravnomočno inšpekcijsko odločbo št. 06122-26/2018-7 z dne 29. 1. 2018, saj je takšna odločitev tudi v nasprotju z načelom pravičnosti. Ni mogoče enačiti situacij, ko se objekt gradi brez vsakega dovoljenja, s situacijo, ko pride do izgradnje drugačnega objekta od predvidenega. Zato je potrebno upoštevati dejstvo, da je bilo tožniku izdano gradbeno dovoljenje za gradnjo vinske kleti in je bila toženka z njim seznanjena ter bi ga pri odločitvi morala upoštevati. Ta klet se je do določene gradbene faze v nekoliko drugačni izvedbi tudi izvedla. Glede na to se nikakor ne more strinjati, da gre v njegovem primeru za nelegalno gradnjo, ampak kvečjemu za neskladno gradnjo. Ker se gradbeno dovoljenje nanaša na objekt velikosti 45 x 3 = 135 m2, tudi ni mogoče govoriti, da je obseg nedovoljene gradnje 216 m2, ampak se kot neskladna gradnja lahko šteje le razlika, tj. 81 m2, kar je hkrati osnova za izračun obsega neskladne gradnje. Prav tako je napačno stališče toženke, da ni mogoče upoštevati olajševalnih okoliščin zato, ker to ni predpisano. Ne gre za to, da se tovrstne okoliščine upoštevajo kot olajševalne, ampak za objektivno izkazano dejstvo. Dejansko stanje bi moralo biti glede vseh okoliščin ugotovljeno pravilno in popolno. Sedaj pa je prišlo do situacije, ko je bilo tožniku obračunano nadomestilo tudi za tisti del in kvadraturo, za katero je isti upravni organ izdal gradbeno dovoljenje in ugotovil, da gre za legalno gradnjo. Z napadeno odločbo je to isto negiral, kar je res absurdna in nesprejemljiva odločitev, ki ne more obstati. Inšpekcijska odločba ne more biti osnova v tem postopku, ker se tožnik v inšpekcijskem postopku s tem sploh ni ukvarjal, saj tam ni bilo pomembno, ali gre za nelegalno ali neskladno gradnjo. Toženka bi torej morala upoštevati vse relevantne okoliščine in ne zgolj tistega, kar je bilo (očitno napačno) navedeno v inšpekcijski odločbi. Zato bi bilo potrebno pravilno dejansko stanje ugotoviti v tem postopku. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in toženki naloži povračilo stroškov upravnega spora.

4. Toženka na tožbo ni odgovorila.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Ker se je postopek začel pred uveljavitvijo Gradbenega zakona, se zato na podlagi prvega odstavka 106. člena tega predpisa konča po določbah Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). Obveznost plačila nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora določa 157. člen ZGO-1. Po določbi prvega odstavka tega člena je nadomestilo dolžan plačati investitor oziroma lastnik nedovoljene gradnje, če tega ni mogoče ugotoviti, pa lastnik zemljišča, na katerem je takšna gradnja oziroma objekt. Po petem odstavku tega člena je inšpekcijski zavezanec dolžan plačati nadomestilo na podlagi odločbe, ki jo izda pristojni upravni organ za gradbene zadeve po uradni dolžnosti, ko mu pristojni gradbeni inšpektor pošlje odločbo, ki jo je izdal na podlagi določb 152. do 155. člena ZGO-1. 7. Navedeno pomeni, da v primerih, kot je obravnavani, zakonska ureditev predpisuje dva ločena upravna postopka: pristojni inšpekcijski organ najprej ugotovi nelegalnost gradnje, nato pa svojo odločbo pošlje upravni enoti, ki na njeni podlagi izda odločbo o odmeri nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora, torej odločbo, kakršna je izpodbijana v tem upravnem sporu.

8. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bila izdana v skladu s prej povzetim petim odstavkom 157. člena ZGO-1, namreč na podlagi pravnomočne odločbe v inšpekcijskem postopku, s katero so bili tožniku izrečeni inšpekcijski ukrepi zaradi nelegalne gradnje obravnavanega objekta.

9. Tako vrsta in obseg nedovoljenega posega v prostor, kot tudi inšpekcijski zavezanec, so torej pravnomočno ugotovljeni že z inšpekcijsko odločbo. Toženka je na to odločbo vezana, kar pomeni, da v odločbi o odmeri nadomestila teh okoliščin ne ugotavlja sama, niti jih ni mogoče izpodbijati s pravnimi sredstvi zoper njeno odločbo1. Povedano drugače: v postopku za odmero nadomestila – enako pa tudi v upravnem sporu v zvezi s tem postopkom – ni mogoče izpodbijati okoliščin, ki izhajajo iz pravnomočne inšpekcijske odločbe, torej vrste nelegalne gradnje, njenega obsega in investitorja oziroma inšpekcijskega zavezanca. Sodišče ugotavlja, da tožnik v tožbi s tem, ko trdi, da je v inšpekcijski odločbi napačno ugotovljeno, da gre za nelegalno in ne za neskladno gradnjo, uveljavlja izključno take okoliščine.

10. Glede na navedeno tudi ni relevantno, ali se je tožnik v inšpekcijskem postopku ukvarjal s tem, ali gre za neskladno ali nelegalno gradnjo. Pri tem pa ne drži, da to v inšpekcijskem postopku ni pomembno. V primeru nelegalne gradnje namreč pristojni gradbeni inšpektor odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oziroma zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna (152. člen ZGO - 1). V primeru neskladne gradnje, ki se izvaja v nasprotju z gradbenim dovoljenjem, pa pristojni gradbeni inšpektor odredi, da se takšna gradnja ustavi, dokler investitor ne pridobi spremenjenega gradbenega dovoljenja oziroma prepove uporabo objekta oziroma tistega njegovega dela, ki se uporablja v nasprotju s pogoji iz gradbenega dovoljenja, dokler investitor ne pridobi spremenjenega gradbenega dovoljenja in novega uporabnega dovoljenja (prvi odstavek 153. člena ZGO-1). Že iz tega razloga, ker so sankcije glede na različno dejansko stanje bistveno drugačne, torej v inšpekcijskem postopku ni vseeno, za kakšne vrste nedovoljeno gradnjo gre. Ugotavljanje vrste nedovoljene gradnje je tako del ugotavljanja dejanskega stanja, zoper (napačno) ugotovljeno dejansko stanje in posledično (napačno) uporabo prava, pa lahko inšpekcijski zavezanec uveljavlja vsa pravna sredstva.

11. Ker tožnik v tožbi ne izpodbija uporabe drugih kriterijev, ki so po Uredbi pomembni za izračun višine nadomestila, sodišče zakonitosti njihove uporabe ni presojalo (prvi odstavek 40. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

12. Po povedanem sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je tudi izpodbijana odločba pravilna ter na zakonu utemeljena. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker je ugotovilo, da tisto dejansko stanje, ki je bilo relevantno za izdajo izpodbijanega upravnega akta (obstoj in pravnomočnost inšpekcijske odločbe), med tožnikom in toženko ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). Tožnik je sicer predlagal svoje zaslišanje in "po potrebi še druge dokaze". Vendar ni pojasnil, katera naj bi bila dodana vrednost zaslišanja, ki bi jo tožnik v postopku dokazovanja svojih trditev lahko pridobil. To še toliko bolj velja za "druge dokaze". Takšen predlog ni dovolj konkretiziran, saj ni pojasnjeno, niti za katere dokaze gre, niti katere, v tem primeru relevantne dejanske okoliščine, naj bi se z izvajanjem teh dokazov ugotavljale. Tožnik namreč ne ugovarja drugim kriterijem odmere nadomestila, razen tistim, ki izhajajo iz pravnomočne inšpekcijske odločbe, na katere pa je toženka vezana. Zato ga sodišče tudi ni pozivalo, da naj dokazne predloge konkretizira.

13. Po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 Glej X Ips 1551/2006, X Ips 5/2006 z dne 11. 11. 2009, I U 1374/2012 z dne 17. 1. 2013, I U 1829/2014 z dne 12. 2. 2015, IV U 46/2015 z dne 16. 9. 2015, IV U 73/2015 z dne 17. 3. 2016 in druge